Tipologija totalnih ustanov 1. del: glede na nameni in funkcijo, dejavnost in sektor, glede na kategorijo varovancev

Totalne ustanove lahko razvrstimo na številne načine: po njihovem namenu in funkciji, po deklarirani dejavnosti, ki jo opravljajo, po kategorijah skupin varovancev, ki v njih živijo, po dolžini trajanja bivanja v ustanovi, po velikosti in po tem ali so ljudje v njih prostovoljno ali pač ne. Kot bomo videli, nobena od teh klasifikacij ni povsem jasna, uporabnost raznih razvrstitev pa je tudi različna.

Vrste ustanov glede na namen in funkcijo

Goffman (1968: 16) razvrsti ustanove po njihovem družbenem namenu in funkciji na pet tipov ustanov: ustanove za tiste, ki ne morejo skrbeti zase in niso nevarni (domovi za slepe, stare, sirote, ipd.); ustanove za tiste, ki ne morejo skrbeti zase pa so, čeprav nehote, nevarni za skupnost (bolnišnice za tuberkulozne, gobavišča, duševne bolnišnice); ustanove za zavarovanje skupnosti pred nevarnostmi (zapori, koncentracijska taborišča, taborišča za vojne ujetnike, itn.); ustanove za izvajanje delovnih nalog (ladje, vojašnice, šole internatskega tipa, velika posestva) in ustanove za verski umik (samostane). Ta tipologija je konceptualno zanimiva, saj govori o funkciji in namenu, a ne preveč uporabna, še posebej ne za naše namene.[1]

 

Zgornjo tipologijo bi lahko zvedli na dva glavna namena – ene ustanove so odlagališča (parkirišča, skladišča) nepotrebne delovne sile, druga pa so prostori koncentracije delovne sile in drugih virov (znanja, moči). Lahko jih torej delimo na produktivne[2] in anti-produktivne – kar ponazarjajo usode varovancev ljudi – šola je, na primer, ustanova, ki omogoča napredovanje, medtem ko socialne ustanove večinoma pomenijo nazadovanje (Castel, 1976). Pri tem pa ne gre za dihotomijo, ampak za dialektično kontinuiteto. Šolske ustanove, so , na primer, hkrati prostor izobraževanja[3] (torej ustvarjanja nove delovne sile) ustanove varovanja oz. varstvene ustanove, saj je njihova funkcija, da so otroci čez dan, ko starši delajo, nekje spravljeni. Tudi pri tovarnah, ki so očitno namenjene proizvodnji, lahko opazimo značilnosti totalnih ustanov, njihova funkcija pa je prav tako ponovna prizemljitev delovne sile ali delavstva, imajo pa tudi več zgoraj naštetih elementov in učinkov, ki so morda bolj izrazite v ustanovah, ki so v prvi vrsti odlagališča. Tudi v visoko intenzivnih delovnih totalnih ustanovah, kot so, na primer, naftne platforme, pride do zasičenja, naveličanja in znakov institucionalizma, ki jih povzroči kolektivno življenje in prikrajšanost stikov z vsakdanjim okoljem.[4]

Glede na dejavnost in sektorje

Če je torej težko ustanove razvrščati po nekih splošnih namenih, bi jih morda lahko razvrstili po njihovih specifičnih namenih. Ti nameni so seveda deklarativni in kot vemo, jih spremljajo še drugi nameni, včasih nasprotni deklarativnim, pa tudi vemo, da pogosto ustanove svojih namenov ne dosegajo. Razvrstili bi jih torej lahko na bolnišnice, zapore, vojašnice, šole, tovarne, socialne ustanove (včasih ubožnice), itn.; ki zdravijo, kaznujejo (in rehabilitirajo), branijo, učijo, proizvajajo ali zagotavljajo oskrbo. Ta delitev je precej jasna in vsem razumljiva. Nam pa malo pove o sami naravi ustanov, ki so med seboj lahko – tudi če nosijo isti naziv – po delovanju precej različne (npr. bolnišnice med seboj, še zlasti duševne in somatske se precej razlikujejo – po režimu, trajanju hospitalizacije, itn.). 

Za namen dezinstitucionalizacije je bolj uporabna podobna delitev, ki upošteva sektorje (državne uprave). Ta klasifikacija nam sicer tudi ne pove, kaj dosti o tem, kakšen je posamezen tip ustanove, pove pa nam o načinu financiranja, upravljanja – torej o institucionalnem okolju institucije. Govorimo torej o zdravstvenih, izobraževalnih, proizvodnih, vojaških, pravosodnih in socialnih ustanovah. Pri tem seveda moramo upoštevati ne le, da imajo prenekatere ustanove tudi funkcije drugih sektorjev (vse imajo tudi socialno), temveč tudi, da včasih (pri socialnih ustanovah je to pravilo) financirajo iz virov raznih sektorjev (npr. socialnega varstva, izobraževanja in zdravstva).[5] Vedeti pa moramo, da so nekatere ustanove v nekem sektorju pogosto bolj zaradi zgodovinskih naključij, kot pa zaradi skladnosti svojega dela (deklarativnega ali dejanskega). Pri nas to velja za vzgojne zavode, ki so v izobraževalnem sektorju, v nekaterih državah so v socialnem, nekatere pa bi lahko bile v pravosodnem.

Glede na kategorije varovancev

Klasifikacija po dejavnosti se deloma veže na klasifikacijo glede na družbene skupine, ki so jim namenjene ustanove. Ta klasifikacija je videti smiselna prav na področjih, s katerimi se ukvarjamo – torej pri ustanovah, ki so namenjene oskrbi ali delu z ljudmi, ki so v negotovem položaju oz. t. i. ranljivimi skupinami. Evropske smernice ločijo med ustanovami, ki so namenjene otrokom, odraslim in starim – torej po starostnem oz. razvojnem, življenjskem obdobju. Ta razvrstitev je smiselna, saj imajo tako razvrščene skupine svoje posebne značilnosti – tako glede formalnih statusov kakor tudi glede nekaterih temeljnih življenjskih in družbenih okoliščin.[6]

Zadeve se pri tej klasifikaciji zapletejo, ko starostnim razredom priključimo še nalepke oz. kategorije, ki izhajajo iz predvidenih primanjkljajev ljudi oz. iz obravnavnih modelov, ki veljajo za te nalepke. Na področju, ki se ga v tej študiji lotevamo, lahko ločimo med naslednjimi dominantnimi nalepkami: težave z duševnim zdravjem, motnje v duševnem razvoju, senzorno in gibalno ovirani. Zmeda nastane na dveh toriščih – poimenovanju ljudi in tipu institucij, ki so jim namenjene. Obstajajo namreč take institucije, ki so namenjene več kategorijam ljudi, in take, ki so namenjene le eni. Velik del stanovalcev socialnih ustanov ima tudi več nalepk hkrati in živijo v različno poimenovanih ustanovah. Naslednji problem oziroma zmeda se pojavi glede sorodnosti kategorij. Na eni strani nekateri združujejo duševno manj razvitost oz. intelektualne ovire s težavami v duševnem zdravju v enotno kategorijo duševne onesposobljenosti (mental disability), na drugi pa ljudi z intelektualnimi ovirami skupaj z ljudmi, ki imajo telesne (senzorne in gibalne) ovire, mestoma pa vse združijo v kategorijo ovir ali onesposobljenosti (disability). Tako tudi Evropske smernice, ki mestoma te tri skupine ločujejo in združujejo na vse tri opisane načine. Ločevanje ljudi z nalepko težav v duševnem zdravju je smiselno po institucionalni plati, saj za njih obstajajo posebne psihiatrične ustanove, pa tudi njihove kariere potekajo na specifičen način.

Imamo pa tudi skupine, ki so mejne – bodisi zadevajo več kategorij ali pa so na robu katere od njih. Taka kategorija je npr. »ljudje s poškodbami glave«, ki bi jih lahko uvrstili v vse tri zgoraj naštete kategorije. Potem so ljudje, ki imajo težave povezane z uživanjem alkohola, drog oz. zasvojenostjo, ki sicer sodijo v kategorijo ljudi s težavami v duševnem zdravju, a ne povsem. Mejna kategorija so tudi kronični (somatski) bolniki, ki na nek način sodijo med telesno ovirane, a jih navadno ne štejemo mednje, saj gre za drugačno kariero kot pri slednjih.

Pri otrocih se te nalepke nekako preslikajo, kar pomeni, da imamo ob navadnih izobraževalnih ustanovah razne tipe ustanov za otroke. Tudi tukaj manjka logična in konceptualna doslednost, ki bi si jo morda želeli. Imamo sicer ustanove, ki so namenjene samo otrokom z intelektualnimi ovirami, potem pa snop ustanov za otroke z drugačnimi težavami. V slednjih živijo bodisi otroci, ki so socialno prikrajšani (materialno, čustveno) oz. so doma neurejene razmere ali pa doma sploh nimajo (včasih sirotišnice), bodisi otroci, ki so v navzkrižju z zakonom (otroški ekvivalent kaznilnic), pa tudi otroci s težavami v vedenju in čustvovanju. Za slednje obstajajo tudi otroške psihiatrične bolnišnice.

Pri starih te preslikave ni. Obstajajo samo splošne ustanove za stare, v nekaterih pa so posebni oddelki za ljudi z demenco. Stari ljudi z nalepkami, če so jih dobili pred starostjo, ostanejo pač v ustanovah, kjer so že bili, če pa jih dobijo na starost, pa je stvar okoliščin, skorajda naključij, ali jih bodo namestili v posebno ustanovo ali pa bodo v ustanovi, ki je namenjena starim. Za ene je starost ključna značilnost, za druge naključna.

Citirana literatura

Castel, R. (1976) L'ordre psychiatrique,Minuit, Paris.

Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday, New York (Pelican edition 1968).

Ilič, I. (1980), Dole škole. Beograd: BIGZ.

---

[1] Prve tri kategorije tipologije uvedejo namreč kombinacijo oskrbe in varnosti, preostali dve pa kot namen zapiranja oz. izolacije postavita delo, produkcijo in kontemplacijo. Seveda gre za klasifikacijo uradnih, deklarativnih namenov. Če pogledamo v zakulisje, nam postane jasno, da gre npr. tudi pri ne nevarnih za odlaganje ljudi, ki motijo produkcijo, torej ogrožajo vsaj vrednote, če ne delitev dela. Tudi stari, na primer, povzročajo motnje v delovnem ritmu in onemogočajo industrijsko delitev dela, jih je treba torej odstraniti, ne le ker so grdi in nesposobni, ampak ker onemogočajo zdravim in sposobnim, da bi se v miru in redno posvetili svojem delu.

[2] Samostani, še zlasti v preteklosti, niso bili le prostori za verski umik, temveč tudi naprave predkapitalistične akumulacije presežne vrednosti, znanja in možnost za deteritorializacijo iz sorodstvenih fevdalnih razmerij.

[3] Ilič (1980) problematizira tudi to deklarirano funkcijo šol, saj pokaže, da se v njih učenci naučijo malo in da so pogosto tudi prav v tej funkciji kontra-produktivne.

[4] Goffman (1968) piše tudi, na primer, o »tankeritisu« kot o psihotični motnji, ki jo doživljajo ljudje na tankerjih.

[5] Značilnost totalnih ustanov je namreč, da spravijo vse po eno streho. To pogosto povzroča zmedo tako pri financerjih kot pri uporabnikih in tudi netrasparentnost porabe sredstev iz ene in druge blagajne. Proces dezinstitucionalizacije lahko tu prispeva bistveno večjo preglednost, saj je mogoče v večji meri organizirati zagotavljanje storitev tako, da posamezne storitve izvaja ali financira en sektor, druge pa drug. Nastanitev oz. stanovanjsko oskrbo bo lahko zagotavljal stanovanjski ali socialni sektor, socialno oskrbo socialni, zdravstveno varstvo zdravstveni, izobraževanje pa izobraževalne organizacije.

[6] Še bolj pa se razlikujejo, predvidevamo, po potrebnih odgovorih v skupnosti in samem poteku dezinstitucionalizacije.

Feministični manifest ženske skupine, sestavljene iz zaposlenih in stanovalk v socialno-varstvenem zavodu Dom Čurug

Feministični manifest ženske skupine, sestavljene iz zaposlenih in stanovalk v socialno-varstvenem zavodu Dom Čurug v Vojvodini. Skupina se je osnovala spomladi l. 2015 z namenom odpiranja prostora za pogovor o izkušnji zatiranja v totalni instituciji skozi feministično perspektivo/ skozi prizmo spola.

MANIFEST ŽENSKE GRUPE

Bile u pantalonama, bile u suknjama - žene smo.
Ponosne smo na svoje porodice.
Pametne smo.
Imamo svoj stav (i svoje ja!).
Lepe smo takve kakve jesmo.

Neka nam se vrate stanovi!
Želimo bolju platu! 
Želimo, da poštuju naš rad - na poslu i kod kuće!
Nema veze koliko titula - ne gine ti pregača.
Želimo, da naši budu bliže!
Želimo više poseta domaćim!
Želimo se lepo provoditi!
Želimo odmor!
Želimo slobodu!
Ne želimo silovanje!
Ne želimo sediti na hladnim klupama!
Neću da me optužuju da sam lopov!
Ne želim biti bez zuba!
Mrzimo vašike!
Želim dugu kosu!

Moramo zagnjaviti centre za socijalni rad u svim gradovima!
Prati ćemo zube da ih očuvamo!
Zatražićemo socijalnu pomoč!
Razgovarat ćemo sa direktorom oko plata!
Štrajk!
Ne znam šta me na slobodi čeka.
Želimo da idemo kući!
Da ostavimo dobar utisak.
Želimo i da napravimo bazen!

Totalna ustanova kot abstraktni stroj

 

Ker se značilnosti totalne ustanove pojavljajo tudi v skupnostnih oblikah, je pomembno, da pojmujemo totalno ustanovo kot idealni tip, kot abstraktno shemo. Goffman (1968: 17) ugotavlja, da je totalna ustanova idealni tip in da imajo totalne ustanove skupne značilnosti, a »nobena ni značilna samo zanje in nobene ne bomo našli v čisto vseh«. Totalna ustanova pa ni le sociološka abstrakcija, idealni tip le kot pojem, lahko jo dejansko občutimo, kako deluje na nas, ko vanjo vstopimo.^[1] Čeprav je abstraktna, je zelo resnična, totalna ustanova je otipljivo družbeno dejstvo (Castel, 1989).

Totalne ustanove lahko označimo  s pojmom Deleuzea in Guattarija (1980) kot abstrakten stroj, ki se pojavlja v različnih oblikah v različnih zgodovinskih obdobjih in različnih družbenih okoljih. Zgodovina konkretnih totalnih ustanov je zgodovina ponovnega uresničevanja načrta, abstraktne sheme, sestavljanja stroja iz raznih zgodovinskih materialov (moči) in sestavljanje raznih izrazov človeških usod.

Kot sestavek (assemblage) in stroj ima svoje dele ali komponente, atribute ali učinke, pa tudi funkcijo in produkte (Flaker, 1998). Sestavljen je iz: zaprtih prostorov, kolektivnega življenja, enotne reduktivne ideologije, razcepa med osebjem in stanovalci, skrbniške in pazniške oblasti, procesiranja ljudi in osrednjega načrta delovanja. Deluje tako, da totalizira, uničuje gospodinjstva, homogenizira svojo snov, ustvarja umetne situacije in ureditve, je neverbalna in kaznovalna in intenzivira izkušnjo. Njena funkcija in produkt sta – na ravni gradiva, materij – zajem prebivalstva; na ravni izraza – vzpostavitev para strokovnjakov in deviantov in moč izrekanja deviantnih karier.

Z zapiranjem prostora ustanove zajamejo ljudi popolnoma – totalno, življenje zajamejo v celoti, za vse poskrbijo drugi. Prostor, ki ga ustvarimo na podlagi ene same ideje in s kolektivnim življenjem, je homogen – ustvarimo maso uniformiranih posameznikov, označenih z eno prevladujočo značilnostjo (duševne bolezni, kaznivega dejanja). Formalna pravila in osrednji načrt naredita prostor popolnoma protigospodinjski – ni domačnosti, celo gospodinjstvo je delo posebnih služb. Odnosi so umetni in neizogibni – ljudje niso tam zaradi prijateljstva, sorodstva, skupnih interesov. Čeprav je ideologija pomemben del totalnih ustanov, pa življenje v njih urejajo predvsem neverbalna znamenja in pravila (prostor, postopki, pogledi, sedežni red, oddelki, zdravila itd.). Doživljamo jih kot kaznovalne – življenje v njih temelji na sistemu nagrad in kazni – dajanju ali odvzemanju privilegijev. Sama izkušnja totalne ustanove pa je izrazita, intenzivna – čeprav so za varovance »izguba časa«, se te izkušnje spominjajo kot izrazite, intenzivne in pomembne.

Kot take opravljajo tri pomembne družbene funkcije. Njihova funkcija je predvsem zajemati ljudi – ne samo kot skladišče rezervne delovne sile (Scull, 1993), ampak tudi kot orodje ponovne prizemljitve, reteritorializacije; preprečujejo ljudem, da bi se preprosto potikali okoli. So osrednji del mreže nadzornega aparata, najbolj fizični instrument mikrofizike oblasti. So nadvse instrumentalne v proizvodnji (in razglašanju) deviantnih karier, so materialna podlaga izrekanja oblasti – razsodba, diagnoza sta brez realne podlage, če ni prostora, kamor lahko nekoga pošljemo (če še niste bili v norišnici, potem niste pravi norec). Totalne ustanove so tudi podlaga za ustvarjanje strokovne oblasti – »če se ne bova dogovorila, vas pa pošljemo not'« – ustvarijo dodaten primanjkljaj moči že tako nemočnih in pa lokalni, takojšnji presežek oblasti skrbnikov.

Citirana literatura

Castel, R. (1989) ‘Institutions totales et configurations ponctuelles’ V : Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph. Paris : Minuit.

Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux. Paris: Minuit.

Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: *cf.

Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday, New York (Pelican edition 1968).

Scull, A. (1993) The Most Solitary of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700–1900. New Haven: Yale University Press.

---

[1] Njen učinek občutimo povsem telesno: ne samo z zapovedano držo in gibanjem, začutimo tudi njen vonj, duh ali celo smrad, ki je mešanica vonja urina, kuhinjskih vonjav, močnih razkužil in znoja prežetega z vonjem zdravil.

Institucionalizem v skupnosti

Še bolj pa je pomembno razlikovanje med institucionalnimi značilnosti pri službah, ki naj bi bile alternativa nameščanju v ustanove. Dnevni centri so, na primer, službe, ki naj bi preprečevale napotovanje v totalne ustanove oz. zagotovile prostor in dejavnosti za tiste, ki se iz ustanov vrnejo oz. preselijo. Značilnost, da človek v dnevnem centru preživi le del dneva, je značilnost, ki dnevne centre loči od totalnosti – izhodiščne značilnosti totalnih ustanov.  Pa vendar, ključne razlikovalne značilnosti, tisto, kar ene službe naredi institucije, druge pa resnične skupnostne službe, so ravno značilnosti, ki jih našteva definicija v Evropskih smernicah, pa tudi ali je dnevni center le prostor, kamor čez dan ljudi »parkiramo« in jih moramo nato krotiti, ali pa je prostor, v katerega ljudje prihajajo, da bi naredili kaj zase smiselnega in pomembnega oziroma da bi se srečevali in povezovali z drugimi ljudmi. Primerjava izkušenj s prakse na Švedskem in pri nas (Čorić, 2014)pokaže naslednje:

Tukaj so takšni centri organizirani kot odprta hiša, kjer ima vsak vstop, prisotnost pa se ne evidentira tako kot pri nas. S tem je vzdušje bolj sproščeno in tudi uporabniki se počutijo bolj varne in lahko bolj zaupajo socialnim delavcem, pa tudi sodelovanje je bolj produktivno. Sama sem bila lansko leto presenečena in pa šokirana, saj je [pri nas] večino mojega dela predstavljajo pisanje poročil, evidentiranje, kdo je prišel v center, koliko časa je ostal, zakaj je ostal.

Seveda so tukaj, v odprti hiši, za normalno delovanje prisotna pravila, vendar so le ta bolj bontonska in vzpostavljena za medsebojno spoštovanje (ne diskriminiraj, ne žali, ni nasilja…) in se jih vsi brez problema držijo in spoštujejo. Ko je prišlo do spora med dvema uporabnicama, so socialni delavci stali ob strani in počakali, da ga sami rešita, nato pa se z obema pogovorili. Kot so pokazali rezultati, so uporabniki pridobili tudi moč in znanje za samostojno reševanje sporov in tako lahko vzpostavljajo zaupen in enakovreden odnos.

V odprti hiši tedensko prirejajo koncerte in po navadi se jih udeleži kar lepo število ljudi. Hiša je ves teden odprta za vse ljudi do pete ure popoldne. Postrežejo si lahko s pecivi, sokovi, nameščeni so kavni avtomati, naročijo si lahko kosila, tako da se uporabniki polno udejstvujejo pri pripravi in pomoči, poleg tega pa ljudje raje prihajajo, se družijo in spijejo kavo. Dopoldan poteka po principu prijetne kavarne, v popoldanskem času pa so organizirane razne skupine, kot na primer skupina za samopomoč in podobno.

Uporabniki se odločajo sami zase, nihče jih ne sili v delavnice, kot je to praksa pri nas, nihče jih ne sili, da sploh pridejo. … Odnos med zaposlenimi in uporabniki je prijateljski, pisarne niso za zaprtimi vrati, zaposleni se večino časa družijo in klepetajo z uporabniki. … uporabnikom so na voljo ves čas, ne samo fiktivno, ko končajo z administrativnimi deli, ampak imajo uporabniki vedno prednost.

Zadeve, ki se tičejo uporabnikov rešujejo in diskutirajo skupaj in ne brez njihovega vedenja. Pri nas se pogosto dogaja, da socialne delavke v pisarni izven delovnih nalog diskutirajo o uporabniku in njegovih problemih, njemu pa kasneje tega ne omenijo ali želijo celo prikriti.

Zaposleni so tudi sproščeni in pokažejo lastne napake, saj se je motiti človeško in vsakomur kdaj spodleti. Mislim, da je to tudi dober način sodelovanja, saj je na nekakšen način bolj enakovreden, kot pri nas, ko je pogosto prisotno strahospoštovanje in je odnos zaposlenih podoben pomanjšani instituciji.

Zgornji opis dobro ponazarja razliko med dvema službama z istim namenom in splošnim okvirjem delovanja – ena upošteva skupnostno logiko in kulturo vsakdanjega življenja, druga prenos institucionalnih vzorcev in logike v skupnost. 

Vir: ĆORIĆ, T. (2014), Proces dezinstitucionalizacije: primer Švedske. diplomska naloga, Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana. Dostopno tudi na: http://www.nbn.si/URN:NBN:SI:FSD:DOC-BDI118.