Kdo naj načrtuje in kako zagotoviti izvajalce storitev? (pogled iz Makedonije 2. del)

Glede vlog, pooblastil in protokolov pri izvajanju koordinirane oskrbe je precej nesporazumov in negotovosti. V Makedoniji je ta načeloma mandat in obveznosti strokovnjakov državnih služb (centrov za socialno delo, zavodov za zaposlovanje). Vendar pa metodo, četudi samo rudimentarno, uporabljajo tudi praktiki v zavodih, ki so v procesu preoblikovanja, pa tudi v nevladnih organizacijah. (Pa bi morali še bolj.)

Zavodi v preoblikovanju morajo, denimo, oblikovati osebne preselitvene načrte. To je povsem logično, kot tudi da naj bi pri tem imeli pomembno vlogo. Očitno je tudi, da bi v procesu morali sodelovati delavci centrov za socialno delo. Centri, kot službe z javnimi pooblastili, bi se najmanj morali vključiti v načrtovanje, sodelovati pri potrjevanju načrta in spremljati njegovo izvajanje.

Se pa vloga centra za socialno delo lahko okrepi na vseh treh točkah procesa. Center je lahko (uradna) točka potrjevanja načrta, načrtovanje in koordinacijo pa lahko prenese na druge izvajalce. Lahko pa je nosilec izvedbe oz. koordinacije izvedbe načrta, medtem ko načrt zagotovi neka druga služba (po uporabnikovem izboru). Nenazadnje pa je lahko vodilna služba na vseh treh točkah – načrtovanju, potrjevanju in izvajanju načrta. Vendar pa je ta, zadnja, najmanj praktična rešitev, ne zgolj zato, ker so kapacitete centrov omejene, ampak tudi zaradi tega, ker je uporabnik največkrat na boljšem, če so vloge ločene.

Tudi druge službe – zavodi v procesu preoblikovanja, nevladne organizacije in zasebniki, pa tudi sami uporabniki in njihovi bližnji – se lahko menjavajo v opravljanju funkcij in vlog v procesu osebnega načrtovanja in izvajanja storitev. Katero vlogo naj bi prevzeli in opravljali, je odvisno od številnih okoliščin. Če gre za stanovalca, ki naj bi se preselil v neko, od zavoda precej oddaljeno okolje, vloga centra za socialno delo postane bolj pomembna; če je, na primer, obiskovanje dnevnega centra pomemben del načrta, postane bolj pomembna vloga tega centra, itn. Seveda pa je najbolj pomembna okoliščina izbira uporabnika, njegov odnos in zaupanje v neko službo.

Ključna razlika med centri za socialno delo in drugimi izvajalci je v tem, da centri morajo, vsaj kolikor-toliko, sodelovati v vseh točkah procesa. Drugim izvajalcem pa tega ni treba, ti so lahko, glede na načrt, lahko ključni tako za načrtovanje kakor za izvedbo, lahko pa pri načrtovanju in sodelovanju sploh ne sodelujejo. Seveda pa, pa čeprav se zgodi tudi to, da to spregledamo, mora na vseh točkah procesa sodelovati uporabniki in imeti venomer proces pod nadzorom. Vedno znova je treba ponoviti, da je uporabnik lastnik načrta, ne pa neka služba, ne glede na to, kakšna javna pooblastila in obveznosti ima. 

Še en zaplet pri tovrstnem zagotavljanju storitev je v vrsti in količini moči, ki jo ima načrtovalec ali koordinator. Ta se lahko stopnjuje od zgolj moči napotitve preko naročanja do kupovanja (in ustvarjanja) storitev.

V prvem primeru ima načrtovalec ali koordinator zgolj moč, da uporabnika napoti na ustrezno službo, ki zagotavlja storitve, ki jih načrt predvideva. Ta moč ni bistveno večja od moči pri klasičnem delu s posameznikom. Tudi ni toliko odvisna od nalepke, ki jo neka služba ima, kolikor od načrtovalčevega oz. koordinatorjevega poznavanja služb in storitev, ki so v ta namen na voljo, kakor tudi njegovih odnosov z izvajalci, ki pa, v takem primeru, nimajo kaj dosti več kot le splošno obveznost, da prevzamejo delo s tem konkretnim uporabnikom.

Naročanje pa, na drugi strani, pomeni, da ima načrtovalec oz. koordinator pravno zavezujočo moč naročanja storitev, ki jih načrt predvideva, izvajalec pa izrecno obveznost naročeno storitev izvajati. Kupovanje je najbrž najmočnejši način zagotavljanja, da se načrt izvede. Koordinator oskrbe ima budžet, ki ga lahko uporabi za nakup storitev različnih izvajalce ali pa celo za ustvarjanje, z sredstvi na voljo, najbolj ustreznih storitev po osebni meri. Neposredno financiranje, pri katerem uporabnik prejme neposredno denar in ga uporabi za potrebne storitve pa lahko imamo za način, ki uporabnika najbolj okrepi in ki je najbolj (stroškovno) učinkovit način tovrstnega izvajanja storitev.

V tem trenutku imajo načrtovalci in koordinatorji le malo več kot moč napotitve. Makedonski centri za socialno delo imajo dober položaj za naročanje osebne asistence in oskrbe na domu. Za druge storitve socialnega varstva, še posebej pa zunaj sektorja (v zdravstvu, izobraževanju) pa taki vzvodi primanjkujejo. Pomanjkanje moči je očitno v mnogih primerih, ko mora ministrstvo posredovati, ko nek izvajalec, ki prej ni izvajal storitev za tega uporabnika odkloni sodelovanje s centrom za socialno delo ali ustanovo v preobrazbi, pa naj bo to izvajalec socialnega ali zdravstvenega varstva ali stanovanjske oskrbe. Tak način reševanja »zapletov« je možen pri preseljevanju, saj ne gre za veliko število ljudi, pri večjem številu ljudi oz. drugih uporabnikih pa gotovo nefunkcionalen. Hkrati pa tako poslovanje obremenjuje ministrstvo in posledično odvrača pozornost, jemlje čas – potreben za zadeve strateškega pomena in razvojno delo, predvsem pa prevzema odgovornost in moč, ki naj bi jo imeli načrtovalci in koordinatorji.[1]

---

[1] Akcijski načrt uresničevanja strategije dezinstitucionalizacije predvideva pilotiranje »naročanja« in »nakupovanja« storitev v bližnji prihodnosti, kaj naj bi zgoraj opisana vprašanja rešilo na praktični in sistemski ravni.

Koordinirana oskrba, osebno načrtovanje (“case management”?) (pogled iz Makedonije)

Na začetku leta so me povabili, naj ocenim in analiziram vrzeli strategije dezinstitucionalizacije v S. Makedoniji. V njej smo predvideli osebno načrtovanje in koordinirano oskrbe kot temeljno orodje pri zagotavljanju oskrbe pri preselitvah kakor tudi nasploh. Medtem ko so se nekateri deli strategije povsem uresničili (npr. preselitev vseh otrok iz zavodov), pa pri tem uresničevanje ni bilo uspešno. Razmislek o nekaterih splošnih vidikih tega vprašanja se mi je zdel zanimiv tudi za slovensko sceno in ga tukaj objavljam, pa čeprav to morda v tem trenutku ni glavno vprašanje dezinstitucionalizacije pri nas, je pa gotovo eno od glavnih vprašanj uvajanja dolgotrajne oskrbe.

***

Če so preobrazba konkretnih ustanov in načrti preobrazbe ključnega strateškega pomena, pa je osebno načrtovanje in oskrba po osebni meri podobno strateško pomembno prav na ravni neposredne opore ljudem, da lahko živijo samostojno oz. neodvisno, da živijo dobro in da dejavno sodelujejo v skupnosti. Tudi na tem področju lahko opazujemo napredek pri uveljavljanju tovrstnih metod (ki jih večkrat neustrezno poimenujemo po začetni metodi »vodenje oz. menedžment primera«) – tako da so zdaj v nekaterih okoljih prav vodilno načelo dela (denimo v novem Zakonu o socialnem varstvu v Makedoniji).

Paradigmatski premik, ki je sicer značilen za dezinstitucionalizacijo, je še bolj občutljiv pri tem, kako organizirano vsakdanje delo. Če pri tem storimo napako, bo, pa čeprav smo stanovalce preselili v skupnost, vztrajala institucionalna logika in razlika v moči, kar lahko vodi celo do reinstitucionalizacije – povratka na staro.

Zato je bistvenega pomena, da uvajamo, razvijamo in spodbujamo metode, ki so:

1. ne zgolj vseobsežne, ampak tudi celostne, holistične;
2. ki temeljijo na perspektivi uporabnika (so zasidrane v njenem ali njegovem življenjskem svetu) – in ne izhajajo iz perspektive strokovnjaka, še manj pa služb;
3. zavzemajo perspektivo vrlin (moči) in se ne osredotočajo na primanjkljaj, nezmožnost in napake;
4. konsistentno krepijo moč, s popolnim nadzorom uporabnikov nad procesom, cilji, storitvami in izidi;
5. proaktivne v tem, da gledajo v prihodnost in niso le reakcija na sedanje ali celo pretekle nezgode in nesreče, in ne nazadnje 
6. ki ustvarjajo odgovore po osebni meri, ne pa zgolj ponujajo izbiro napotitev in ukalupljajo uporabnikove potrebe in želje tako, da se prilagajo ponudbi standardnih, vnaprej pripravljenih storitev.

Poleg teh paradigmatsko pomembnih lastnosti, mora biti metoda pragmatična in predvsem, kakor vse vrste načrtovanj, operativna – z jasnimi cilji in opisom nalog, ki jih je treba izpeljati, kdo jih bo izpeljal, s časovnim okvirom in roki, sredstvi, ki so potrebna in njihovimi viri. Čeprav je v izvedbenem delu potrebna natančnost, pa mora načrt temeljiti na človekovi (življenjski) zgodbi in ne sme biti narejen na mehaničen način z obkroževanjem postavk ali na kakšen drug neživljenjski način.

V zadnjih desetletjih se je pojavilo več inačic metode, ki jih krasijo zgoraj naštete značilnosti, pod različnimi imeni, kot so: “Whole life approach” (pristop celega življenja; Crosby, Brewis, Tyson, 2010; Crosby, Duffy, 2010), “person centred care (planning)” (“oskrba (načrtovanje) po osebni meri”; O'Brien, O'Brien, 2000), “personal planning” (“osebno načrtovanje”; Brandon, Brandon, 1994; Flaker et al., 2013) in druge.[1] Vendar pa vztrajajo tudi pristopi »stare šole« s skorajda nasprotnimi značilnostmi.

Makedonski delavci socialnega varstva so bili v zadnjih letih izpostavljeni obema vrstama pristopov, čeprav v nezadostni meri in kakovosti. Vtis je, da so se načrti, v primerjavi z »individualnimi« načrti iz obdobja pred strategijo, le malo spremenili. So malo manj abstraktni in splošni, še vedno pa ne posredujejo perspektive uporabnika, ga obravnavajo kot predmet, pa tudi pravzaprav ne vsebujejo »načrta« v ozkem pomenu besede (seznama nalog, izvajalcev, časovnega razreza itn.). Še več, še vedno jih zaposleni v socialnem varstvu dojemajo le kot uradno, birokratsko zahtevo, obrazec, ki ga mora spis uporabnika vsebovati, ne pa kot učinkovito orodje, ki naj bi uporabniku izboljšalo življenje, delo strokovnjakov pa naredilo bolj učinkovito.

Opomba: Izraz »menedžment primera« je v Makedoniji v široki rabi. Strategija pri označevanju tovrstne metode sicer konsistentno daje prednost izrazom »oskrba po osebni meri«, »osebno načrtovanje« in »koordinirana oskrba«. Izraz »menedžment primera«[2] uporabi le v oklepaju, samo zaradi prepoznavnosti in udomačenosti izraza. Že pred mnogimi leti so uporabniki razglasili: »Nismo primeri in nočemo, da z nami upravljajo« (“We are not cases and we do not want to be managed”). Kot kaže, je bilo dovoljevanje starega izraza zaradi boljšega razumevanja napaka, saj je videti, da izraz sam po sebi evocira prakse, ki so zastarele, uporabniku odvzemajo moč in niso produktivne.

V naslednjem blogu predstavim nekatere probleme organizacije oz. delitve vlog pri tej metodi.

Reference

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Crosby, N., Brewis, R., Tyson, A. (2010) The Whole Life Approach to Personalisation. Bristol: In Control. Available at: http://www.in-control.org.uk/media/83027/whole%20life%20approach%20to%20personalisation.pdf

Crosby, N., Duffy, S.  A whole-life approach to personalisation: Self-Directed Support for every child and young person. (discussion paper). In Control. Available at: https://www.academia.edu/5853371/A_Whole-life_Approach_to_Personalisation

Dowling S., Manthorpe, J., and Cowley, S. (2006). Person-centred planning in social care.  A scoping review. Available at: https://www.jrf.org.uk/sites/default/files/jrf/migrated/files/9781859354803.pdf

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

O'Brien, Connie Lyle; O'Brien, John (2000) The Origins of Person-Centered Planning: A Community of Practice Perspective. Lithonia: Responsive Systems Associates.

Sims, D., & Whisker, J. (2015). "Personalisation and disabled people: The rhetoric and the reality. A discussion paper regarding aspects of the transformation agenda." Social Work & Social Sciences Review 17, no. 3: 137-150. SocINDEX with Full Text, EBSCOhost (accessed June 16, 2016).

---

[1] Drugi metodični paketi nosijo imena: McGill Action Planning System (MAPS – McGillow sistem akcijskega načrtovanja), ELP (Essential Lifestyle Planning – osnovno načrtovanje življenjskega stila), Personal Futures Planning – osebno načrtovanje prihodnosti, 4 PATHS (Planning Alternative Tomorrows and Hope – načrtovanje drugačnega jutri in upanja). (Dowling et al., 2006).

[2] Tako v Sloveniji kot S. Makedoniji je uraden izraz »vodenje primera«. Nepresenetljivo v obeh okoljih to pogosto zamenjajo s klasičnim »delom s posameznikom« (casework). Zato v tem besedilu za označevanje take prakse uporabljam kar izraz »menedžment primera«, kar je najboljši približek izvirnem izrazu.

Obisk v CUDV Črna na Koroškem

Od 4. do 6. marca smo bili na obisku v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (na kratko CUDV Črna). Vijugasto pot tja in nazaj smo preživeli vsi, s skupaj zgolj enim postankom za bruhanje le ene potnice.

Obisk je bil izvidniške narave, saj smo v teh treh dneh spoznavali stanovalce in zaposlene v zavodu (oni pa so malo spoznali nas) ter načrtovali tritedenski tabor, ki ga načrtujemo izvesti aprila. Z zaposlenimi smo naredili delavnico analize tveganja, večino ostalega časa pa smo hodili po zavodu in predvsem sledili stanovalcem, ki so nam brez večjega odlašanja želeli predstaviti nek del svojega sveta. Idej za tabor pa je že veliko…

Za večino ljudi, ki smo bili na obisku, je bil to prvi obisk v kakšni taki ustanovi. Zato smo v večernem krogu posvetili nekaj časa tudi refleksiji naših prvih vtisov ob vstopanju v zavodsko vsakdanje življenje. Te vtise so s svojimi izkušnjami dopolnili tudi nekateri stanovalci, ki so se udeležili tega pogovora.

Nekoga izmed nas je presenetilo, da je v tako kratkem času uspel spoznati toliko ljudi. Na splošno smo vsi bili pod vtisom, da so nas zaposleni in (predvsem) stanovalci sprejeli z velikim navdušenjem in veseljem. Kljub temu nas je večino presenetila večinoma skrbniška vloga zaposlenih nad stanovalci. To smo opazili predvsem v tem, da nekateri zaposleni o stanovalcih govorijo predvsem v jeziku diagnoz, težav in otroštva (!); da stanovalci velikokrat govorijo o ali pa smo mi opazili skrb in posledični nadzor zaposlenih nad stanovalci, ki večkrat nimajo kontrole nad tem, kakšne informacije se širijo o njih med zaposlenimi, … Sklenili smo, da vsi – tako stanovalci kot zaposleni – vsak dan preživljajo razmere, ki jih proizvaja zavodski kontekst in ki jih v skupnosti ne bi bilo oz. bi bile zelo drugačne.

Na nekoga izmed nas je vtis naredil intenziven stik s stanovalci, ki pa se ga je čez čas navadila, stanovalci pa so v njenih očeh postali »legende«. Nekoga drugega pa je presenetilo to, da eden izmed stanovalcev izraža močno željo po preselitvi, a da v zavodu ne dobi informacij o možnosti preselitve. Ker se počuti ogroženega, se zapira v svojo sobo in nima dosti stikov z drugimi sostanovalci.

Prvi vtis je za marsikoga torej bil predvsem vtis, ki ga navadno na človeka naredi totalna ustanova. A smo poleg tega videli predvsem ljudi, ki nekateri izražajo veliko željo po boljšem življenju, po preselitvi v skupnost, po boljšem delu, … vsi pa imajo veliko moči, ki bi se bolje kot v zavodu izrazile v skupnosti. Tudi v prehodu v življenje v skupnosti je potrebno paziti na odmev institucije, saj ta ni omejena na svoje zidove, temveč jo je moč čutiti predvsem v načinu dela, kjer prevladuje skrbstvena in ne tovariška vloga.

Zaposlene stanovalci večkrat kličejo »tovariš_ica« – eden izmed lakmusov papirjev deinstitucionalizacije bo morda tudi to, da ta beseda izgubi svoj pedagoški ton in prevzame ton resničnega zavezništva, tovarištva.

Pozdravi iz Reke 2.

18. APRIL

Vrnili smo se v ustanovo in že takoj na vhodu nas je pričakal Suljo, ki nam je ponudil burek in kruh, s katerim nas je zalagal že prejšnji obisk in skrbel za naša polna usta. Samo stopili smo skozi vhodna  vrata ob katerih je še vedno napačen napis Dom za psihički bolesne osobe Turnić, čeprav je zdaj to samo še Dom za odrasle osebe Turnić.  Vsi so nas pričakali z nasmehi in objemi, Suljo je poleg bureka prispeval tudi strastne poljube po katerih smo bili vsi mokri. Odpravili smo se do petega nadstropja in med potjo skoraj izdihnili, da bi šli pozdravit še ostale uporabnike. Haso je Andreji  po dolgo pričakovanem snidenju zopet strastno padel v objem in ...

Tudi Zarjino in Tinino snidenje je bilo nepozabno,  saj je Zarja svoje »sonce« opazila že takoj ob vhodu in čudežno brez pomoči shodila in jo objela.  Zarji in Tini se je z objemom za trenutek zaustavil svet, ostalim pa se je ta trenutek vtisnil v spomin še za nekaj časa. Milovoj je razveselil tudi Teo z njegovo sliko, ki jo je naslikal medtem ko smo se mi v Sloveniji pridno pripravljali na drugi prihod v dom Turnić. Pričakalo nas je tudi osebje, kateremu se je omehčalo srce, saj so nas pustili spati na tleh v kleti in ne zunaj v šotoru. Hitro smo prinesli vse svoje stvari in darila za uporabnike ter se namestili v nov dom za tri tedne.  Prostor se je hitro napolnil s stvarmi in svežo novo energijo mladih in prijetnih študentov, ki jih v tem domu pogosto manjka. Pripravili smo se za skupščino, ki je sledila čez nekaj minut.

Ko smo prispeli v prostor za druženje je bilo bore malo ljudi, ampak so se čez čas nabrali, saj jih je zanimalo kaj se bomo tokrat pogovarjali na skupščini. Dali so nam par predlogov kaj bi lahko počeli v teh treh tednih, eden izmed njih je bil tudi odprava kurjega očesa, saj uporabnica v poletnih večerih težko pleše s svojim partnerjem Romanom. Po uspešno končanem sestanku smo se še malo družili in igrali družabne igre.

Zvečer smo imeli produktiven sestanek.

19. APRIL

Po zajtrku smo se razdelili v pare in smo se odpravili naredit z uporabniki intervjuje za normalizacijo. Izbira ljudi je bila naključna. Intervjuji so bili načeloma dokaj dolgi in zelo zanimivi. Vprašanja so bila na temo življenja v domu, npr.: kakšna so odstopanja od življenja v zasebnem stanovanju, odnosi z prebivalci doma in osebjem, razlike v takih odnosih, integriranost v skupnost ipd. Pogovarjali smo se tudi o problemu intime v domu kjer življenje bolj ali manj vedno poteka pred očmi ostalih stanovalcev in zaposlenih.

Pri opravljanju intervjujev z uporabniki se nas je veliko soočilo z težavami jezika ter hitro menjanjem tem pogovora. Bila je dobra izkušnja, saj so nam uporabniki radi povedali o življenju v domu  tudi z upanjem, da bo s tem bolj slišan njihov glas.

Po kosilu smo imeli računalniško delavnico na kateri so se imeli uporabniki, ki se zanimajo za delo z računalnikom priložnost naučiti, kar si želijo.  Sicer je trajalo zelo dolgo, da so že premaknili miško iz enega konca ekrana na drug konec, vendar se je potrpežljivost poplačala. Naučili so se kako prižgati računalnik, narediti Facebook račun in Google račun ter tako naprej. Katra je tako od Ivane dobila prvi mail in sta se dogovorili, da se bosta dopisovali preko maila...čeprav sta po cele dneve skupaj. Računalniška delavnica je bila precejšen izziv za študente.

Ostali uporabniki so imeli medtem tudi vaje za prihajajoči dogodek, ki ga organizirajo naslednji teden – Domo song. Vsi, ki so želeli, so lahko ob spremljavi kitare zapeli svojo pesem. Študentje smo se v času prvega obiska že naučili skorajda vseh pesmi, ker smo jih tolikokrat slišali, da smo se lahko tudi priključili pri petju. Najglasnejše petje je bilo pa seveda pri pesmi Đurđevdan. Vzdušje je bilo zelo pozitivno, uporabniki se še kar niso naveličali petja, nekateri študentje pa smo bili proti koncu že močno potrebni počitka.

Zvečer smo študentje zopet imeli refleksijo celotnega dne ter se pogovarjali o organizaciji naslednjega tedna. Sestavili smo razpored različnih dogodkov od tega smo uporabili tudi predloge uporabnikov, ki so jih podali prejšnji dan na skupščini (izlet v Trsat, obisk bazenov in obisk ustanove v Lopači, ki je strah in trepet vsakega uporabnika).

Napisali: Katra Zajc in Kaja Zoran

Pozdravi iz Reke 1.

Pozdravljena bralka in bralec! Pravkar bereš blog študentk socialnega dela, ki opravljamo prakso v Domu za tralala Turnić v Reki. Študiramo na Fakulteti za socialno delo na modulu duševno zdravje v skupnosti. Zanimajo nas institucije, ki so se pred približno dvestotimi leti pojavile kot pomoč ljudem, ki potrebujejo kontinuirano oskrbo, življenje v njih, kako prideš vanje in predvsem kako prideš iz njih. Smo mnenja, da si vsak človek ne glede na to, da vidi ali sliši stvari, ki jih drugi ne, zasluži dostojanstvo in svobodo, ki ju v institucijah ni.

Totalne ustanove sistematično kršijo človekove pravice, predvsem pravico do prostosti, osebne dignitete, zasebnosti, itd.. Do tega pride s prepovedjo izhodov, zaklepanjem v sobe, jemanjem osebnih stvari, v sobah spi preveč ljudi, itd.. Kar smo na dosedanjih praksah v institucijah videli, nas je spodbudilo, da se zavzamemo za dezinstitucionalizacijo v Sloveniji in drugod.

Dezinstitucionalizacija pomeni zapiranje totalnih ustanov, tudi domov za stare in preseljevanje ljudi v domače okolje, kjer jim lahko zagotovimo človeku prijazno oskrbo. Ker se dezinstitucionalizacije pri nas nismo še lotili sistematično , kljub neštetim pobudam in poskusom v preteklosti, moramo na prakso v tujino, kjer se procesa resno lotevajo. Pretekli dve leti so naši predhodniki prakso opravljali v Srbiji. Trenutno smo na Hrvaškem, kjer se dezinstitucionalizacija odvija počasi, a vendarle se. Tu smo že preživeli teden dni. Zdaj pa smo tu od 17. aprila do 6. maja. Prakso smo razdelili na dva dela zato, da smo prvi teden videli kako zavod sploh deluje, kakšni so ljudje, kakšna so pravila in kaj bi morali spremeniti oziroma čemu moramo posvetiti največ pozornosti. Pred odhodom nam organizacija prakse vzame kar nekaj časa. Zapolniti si moramo urnik z dejavnostmi. Razen različnih nalog, ki jih moramo opraviti za študij, bomo izvedli več delavnic. Tako bomo z uporabniki kuhali, se učili uporabljati računalnik, olepšali zidove za zavodom s poslikavami, organizirali bomo koncert, piknik, se igrali s kozmetiko… Namen teh delavnic ni samo popestritev zavodskega življenja uporabnikov. Naš namen je, da se uporabniki od nas kaj naučijo, kar jim bo prišlo prav v nadaljnjem življenju, ko bodo, če bodo živeli zunaj institucije. Nekateri ljudje živijo za zidovi že večino svojega življenja in ne znajo več opravljati vsakdanjih opravil.

Naši dnevi v instituciji, kjer tudi spimo, so zabavni glede na to, da smo v tako negativnem prostoru. V zameno za znanje o tem kako deluje institucija,  bomo uporabnikom dali dobro voljo, polepšane dneve in majhne pozornosti, ki tem ljudem pomenijo ogromno.

Za uvodni prispevek bo dovolj. Vabljen k branju naslednjih objav, ki se bodo vrstile vsak dan naše prakse. Radi bi, da javnost izve kaj delamo zato vas bomo o tem obveščali. Postanite vsaj malo nori!

Napisala Tea K. in Anže Š.

Pripombe k spremembam Zakona o socialnem varstvu

Z odločitvijo, da se spremeni Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in se poskusi prenoviti centre za socialno delo (v nadaljevanju CSD), so se na MDDSZ lotili zelo pomembne naloge. Ustanovitev centralne enote kot razvojnega in akcijsko raziskovalnega telesa je nekaj, kar nujno potrebujemo v socialnem varstvu za uvajanje sprememb in preizkušanje novih metod in inovacij. Prav tako smo lahko optimistični, ker predlagatelj predlaga fleksibilnejši delovni čas na CSD-jih, saj pomeni stvarno upoštevanje potreb uporabnikov in približevanje njim. S predlagateljem se strinjamo, da so spremembe v socialnem varstvu in na CSD-jih nujne, a hkrati obžalujemo, da je predlog sprememb premalo vsebinski: ne govori o prenovi dela na CSD-jih preveč pozornosti posveča reorganizaciji oziroma spremembi organizacijske sheme mreže CSD-jev in hiti s spremembami, ne da bi prej v razpravo vključil vse deležnike, še zlasti uporabnike, kar je v nasprotju z enim od temeljnih načel sodobnega socialnega dela.

Hitenje ali predvsem preudarnost

Namen uvodnega besedila k predlogom spremembe Zakona o socialnem varstvu je, da bralca prepriča o nujnosti reorganizacije centrov za socialno delo in da mešanico strokovnih in organizacijskih argumentov utemelji potrebo po novi organizacijski shemi CSD. Pa vendarle bralcu ostane vtis, da v pripravi sprememb nismo dovolj dobro raziskali, kakšne spremembe potrebujemo za boljše delovanje CSD. To se kaže v posplošenih izjavah in pomanjkanju argumentacije tako tega, kako bodo predvidene spremembe izboljšale delo CSD in strokovnih delavcev, kakor tudi kakšni bodo novi specializirani profili, zakaj jih potrebujemo in, kako bodo za uporabnike izboljšali storitve CSD.

Reorganizacija da, a ne brez vsebine

Za dobro pripravo in izvedbo reorganizacije bi bilo najprej treba narediti oceno stanja na terenu in, skupaj z ljudmi, zaposlenimi in uporabniki CSD-jev, ugotoviti, katere spremembe so potrebne. Za učinkovito prenovo CSD ni namreč dovolj, da se posvetujemo zgolj z direktorji CSD-jev in izbranimi predstavniki stroke. Le ocena, ki vključuje vse deležnike, je lahko podlaga za skupno pripravo vizije razvoja CSD, načrtovanje prenove in pripravo akcijskega načrta reorganizacije.

Logika, ki jo je pripravljavec sprememb zakona ubral, pa je ravno obratna. Najprej je pripravil novo organizacijsko shemo, potem pa predvideva, da bodo vsebinske spremembe sledile v prihodnosti. Težko si predstavljamo, da bi bila reorganizacija učinkovita brez jasne vizije delovanja CSD, načrtnega izobraževanja in uvajanja novih metod dela. Tudi če bi se strinjali z novo mrežo CSD, ta brez spremljajočih procesov nikakor ne more prinesti sprememb, ki jih predlagatelj navaja v uvodnem besedilu k spremembam zakona.

Zastarelost pristopa ali upoštevanje spoznanj stroke

Uvodno besedilo mestoma kaže na zastarelo razumevanje socialnega dela in socialnega varstva. V prvi vrsti predlagatelj sprememb poimenuje metode socialnega dela zastarelo, in sicer omenja predvsem »delo s posameznikom, skupino in svetovanje«. Svetovanje je le manjši del socialnega dela in socialnega varstva, kakovostne storitve so usmerjene v skupnost, terensko delo in resnično sodelovanje z uporabniki. Predlagatelj uporablja poimenovanje metod socialnega dela, kot smo jih uporabljali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, povsem pa zanemari razvoj številnih metod in praks, ki smo jo na področju socialnega dela razvili v zadnjih 25 letih  (osebni projekti pomoči, delovni odnos, zagovorništvo, analiza tveganja, itn.).

Predlagatelj postavi kot eno izmed načel reorganizacije tudi dostopnost storitev in pravi, da bo to dosegel s popoldanskim delovnim časom. Fleksibilni delovni čas je gotovo nuja učinkovitega zagotavljanja storitev, vendar je ob temu potrebno dodati tudi sodobne metode socialnega dela, kakor so krepitev dela v skupnosti, osebno načrtovanje in koordiniranje in omogočanje dostopa do sredstev.

Brez sodobnega razumevanja socialnega dela in sodobnih metod socialnega dela, se ne bosta povečali niti kakovost dela niti dostopnost storitev. Tako razumevanje socialnega dela in socialnega varstva bi moralo vsebovati tudi uvodno besedilo k spremembam zakona o socialnem varstvu.

Predlagana nova organizacijska shema naj bi omogočala večjo dostopnost storitev in izboljšala storitve za uporabnike socialnega varstva. Kljub nameri omogočanja večje dostopnosti, v besedilu zasledimo številne rešitve, ki bi utegnile CSD-je prej odtujiti od ljudi kot povečati njihovo dostopnost.

Premalo dela v skupnosti

Uvodno besedilo ugotavlja, da je poznavanje med uporabniki in strokovnimi delavci slaba lastnost trenutnih CSD. Lahko bi ugotovitev oblikovali v nasprotno smer, da je nujno izboljšati poznavanje in sodelovanje med uporabniki in strokovnimi delavci. CSD-ji namreč morajo dobro poznati življenja svojih uporabnikov, da lahko z njimi delajo, vzpostavljati morajo osebne delovne odnose, tako bodo tudi v situacijah, ko morajo odločati o njihovem življenju, lažje, bolj strokovno in suvereno sprejemali odločitve. Prav tako predlagana reorganizacija predvideva regijske, specializirane strokovnjake, vendar nas lahko skrbi, da bodo ti, zaradi regijskega delovanja bolj odmaknjeni od ljudi in tako lažje sprejemali odločitve na bolj tehničen in arbitraren način.

Bolj kot ustanavljanje novih regijskih centrov za socialno delo bi se morala reorganizacija CSD ukvarjati z vprašanjem tega, kako okrepiti sodelovanje CSD z lokalno skupnostjo in uporabniki. Ponovno bi morali obuditi znanja, ki jih strokovni delavci imajo s povezovanjem in delom v skupnosti ter jih dopolniti z novimi pristopi k krepitvi skupnosti.

Predlagatelj predlaga novo shemo organizacije CSD s centralno razvojno enoto. Vsebina dela vseh novih enot, pa ni jasna in naj bi se oblikovala sčasoma, v prihodnosti. Vprašanje je, če nimamo vsebine, kako naj vemo, da je taka organizacijska shema najbolj primerna. Bolj je smiselno prilagajati organizacijsko shemo vsebini kakor obratno.

Zato je nujno najprej preveriti, katera znanja je treba okrepiti na centrih za socialno delo, kakšne profile potrebujemo in katere metode dela so najbolj primerne. Znanje, ki ga potrebujejo strokovni delavci, se mora odzvati na družbene spremembe in ga moramo dialoško razvijati tako v teoriji kot praksi.  Šele na podlagi ocene potrebnih znanj in kompetenc, bi bilo treba pripraviti strategijo izobraževanja za vse kadre na CSD-jih, začenši z vodstvenimi. Hkrati s pripravo strategije izobraževanja bi kazalo ponovno preveriti, kateri profili so v času študija pridobili ustrezne kompetence za delo v socialnem varstvu.

Predlagatelj sprememb prav tako popolnoma zanemari nujo po okrepitvi terenskega dela in dela v skupnosti na CSD-jih. Še posebej v luči drugih sprememb v socialnem varstvu, kot so vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacije, se bodo CSD-ji morali bolj povezati s skupnostjo in razviti več terenskega dela. Ravno terensko  in akcijsko delo v skupnosti bi moralo biti steber reorganizacije CSD. Z njegovim razvojem bi lahko dosegli tudi ostale cilje, ki jih predlagatelj našteva.

Eksperiment na celotni populaciji ali pilot v eni regiji

Z novim predlogom sprememb ZSV se MDDSZ ponovno loteva velikih sprememb v socialnem varstvu brez, da bi predlog sprememb najprej preizkusili. Reorganizacijo CSD bodo z zakonsko ureditvijo preizkusili na ravni celotne države. Podobno kot se je pri Zakonu o socialno varstvenih prejemkih, se MDDSZ loteva eksperimenta na celotni populaciji.

Ker je reorganizacija CSD izredno pomemben proces, ki bo vplival na življenja številnih prebivalcev Slovenije, se ga moramo lotiti odločno, a previdno. Iz več razlogov (strokovnih, organizacijskih, finančnih in drugih) bi bilo smiselno reorganizacijo sprva preizkusiti v eni regiji, torej pilotno preveriti, katere predlagane spremembe delujejo in so kot take upravičene in katere ne. Na podlagi te izkušnje pa bi lahko načrtovali reorganizacijo tudi v drugih regijah v Sloveniji. Morda bi bilo tudi smiselno postopno vključevati regije v reorganizacijo.

Predlogi ožjega kroga izbrancev ali širša razprava vseh deležnikov

Četudi imamo tako znanstveniki kot praktiki v večji meri občutek, da smo bili izključeni iz diskusije o reorganizaciji CSD do zadnjega trenutka, ko je bilo potrebno predati pripombe na predlagane spremembe, nikakor ne gre spregledati dejstva, da uporabniki storitev CSD-jev niso bili vključeni niti v zadnje diskusije, kar je v nasprotju s sodobnimi pristopi socialnega dela.

Če želimo res približati delovanje CSD uporabnikom in  zagotoviti kakovostne storitve po njihovi meri, potem je nujno, da se jih vključi že v načrtovanje reorganizacije in pripravo sprememb zakona. MDDSZ bi moralo nemudoma ustanoviti uporabniški svet, ki bo sodeloval pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji reorganizacije.

Poziv in predlog

Kljub temu da se spodaj podpisani zavedamo nuje po prenovi  socialnega varstva na sploh in pomembnosti projekta prenove CSD, MDDSZ predlagamo, da upočasni postopek spremembe zakonodaje in se zadeve loti bolj strokovno, akcijsko raziskovalno in načrtno z vključevanjem vseh deležnikov, predvsem pa uporabnikov. To pomeni, da mora MDDSZ narediti korak nazaj in dovoliti, da se najprej preuči stanje na terenu, nato pa skupaj z vsemi deležniki oblikuje vsebino prenove CSD. Preden spremembe v celoti zaživijo, pa omogočiti, da se jih preveri pilotno ter pred uvajanjem po celotni državi ustrezno strokovno uskladi in prilagodi.

Konkretno torej predlagamo, da pred zakonsko ureditvijo prenove CSD, MDDSZ naredi spodnje:

1. Opravi raziskavo, ki bo ocenila potrebne sprememb na CSD-jih.
2. Priprava vizije in strategije razvoja CSD z akcijskim načrtom.
3. Izvedba pilotnega projekta prenove CSD.
4. Priprava strategije izobraževanja strokovnih delavcev na CSD.

Andreja Rafaelič, Sonja Bezjak, Simon Čolnar, Vlado Dimovski, Katarina Ficko, Vito Flaker, Vera Grebenc, Simona Ratajc, Amra Šabić, Anja Tekavčič, Mojca Urek, Nina Žitek