Tabor v Dutovljah, torek, 13. 7.

Nov dan - novi problemi in nove zmage. Zavod je glomazen, veliko ureditev in pravil, veliko sprememb v enem dnevu, veliko tudi neposrečene komunikacije, veliko ključev in vrat. Kdo vse to šteka, kdo hodi čez kakšna vrata, kdo se s kom dogovarja, kdaj po mnenju koga pridemo kam prepozno ali prezgodaj... ? Presenetila nas je na primer direktiva, naj pospravimo taborni prostor. Zmanjkuje nam kak zaupen prostor za pogovor s kom, vedno je veliko ljudi zraven. Nimaš kam iti, če želiš se kaj zmenit v miru. Stranišča, ki niso podobna straniščem v stanovanjih, v katerih živimo. V marsičem se v naši izkušnji tabora zrcali izkušnja stanovati v zavodu.

Spet veliko “povpraševanja” za nas in naša omejena “ponudba”. Naredimo, kar uspemo. Urejamo SIM kartice, dogovarjamo se o izvajalcih posameznih nalog v osebnih načrtih - torej za tiste stvari, ki jih v času tabora sami ne bomo mogli izvesti ipd. In vedno kot neka senca zavedanje, da bomo zlahka kaj spet naredili “narobe”, da nečesa ne bomo razumeli ipd.

Darja je naredila z enim stanovalcem natančen načrt porabe denarja za torbico in čike. Na koncu je bil zelo miren, čeprav navadno precej glasno govori. Potem nam je zvečer dobro svetoval, kaj naj naredimo s šotori. Ljudje se očitno pač spremenimo, če se kdo ukvarja z nami. To, da je kdo nemiren na oddelku, si razlagamo predvsem s tem, kako ljudje živijo v zavodu. Kakršnenkoli zavod omrtviči človeka - postavljen je pred dejstva, ki jih kroji totalna ustanova.

Ljudje so bili tudi zelo drugačni po zvočni kopeli s tibetanskimi skledami. Danes smo šli nekateri na morje in tudi tam so bili ljudje drugačni. Vse nas je to dobro pomirilo, bili s(m)o zelo zadovoljni. Tu imamo z nekaterimi zaposlenimi precej različne poglede, kaj komu škodi in kaj komu koristi. Od stanovalcev praviloma dobivamo vtis, da smo jim dobrodošla novost v zavodski rutini.

Zakaj ni več glasbe in risanja, če je to tako fajn? “Normalne” situacije iz ljudi izvabijo “normalno” vedenje ali pa kakšen odklon postavijo v drugačen okvir, kot ga ima v zavodu. Je pa res tudi, da je prišlo do izraza, koliko stvari se naučijo stanovalci v ustanovi, ki jim tam omogoči preživetje, »zunaj« pa so zelo nefunkcionalni.

Danes smo dobili veliko raznolikih vtisov o življenju v zavodu. Čudijo nas na eni strani ureditve v ustanovi, na drugi strani pa tudi odnos nekaterih zaposlenih. Danes nam je zmanjkalo solz, danes nam je bila na večerni refleksiji bližje ironija.

Tabor v Dutovljah, ponedeljek, 12. 7.

 Dan smo začeli z zdaj že rednim sprehodom. V bistvu naredimo dva, enega krajšega, na katerega pridemo bolj zaspani in tisti, ki težko hodimo, ter enega daljšega za tiste z več energije. Večinoma se takih sprehodov udeležujejo ljudje iz varovanega oddelka, a so odprti tudi za druge, ki si jih želijo udeležiti.

Potem smo risali po rjuhah, da smo naredili transparente, ki označujejo tabor. Packanje, skratka. Takih aktivnosti še nismo imeli, zato je bila to dobrodošla novost, ki je privabila nove ljudi in s pomočjo katere smo se povezali s stanovalci na nek drugačen način.

Na prizorišče je prišel tudi snemalni duo, ki skrbi za dokumentacijo projekta preobrazbe zavoda (prvi del doku serije si lahko ogledate tule:Krasni Novi Dom 1. del : ČAS ZA SPREMEMBE).

Pridružili so se nam tudi stanovalci iz bivalnih enot, s katerimi smo balinčkali, kartali, šahirali… Spet ena izmed aktivnosti, ki je prinesla nov način, kako biti in kaj početi skupaj. V tej smeri je šla tudi zvočna kopel s tibetanskimi lonci, ki smo jo izvedli na dvorišču varovanega oddelka. Neverjetno se nam zdi, kako drugačni smo vsi po takih dejavnostih.

Poleg vsega naštetega smo se čez dan “izgubljali” po zavodu, kar pomeni, da smo počeli najrazličnejše stvari, za katere so nas prosili stanovalci - od pospravljanja omare do pomoči pri ravnanju z denarjem in podobno.

Danes smo bili vsi zelo utrujeni. Ugotovili smo, da delamo od jutra pa do poznega večera, redkokdaj si vzamemo kakšno pavzo in pogosto imamo občutek, da si jo težko vzamemo, ko pa smo soočeni s tolikšnimi željami in cilji ljudi, ki tu živijo. Še dobro, da smo se včeraj zmenili, da bomo vzpostavili obvezne večerne refleksije, da po celotnem dnevu pridemo vsi skupaj in si vzamemo ta nujni čas za premislek o preteklem dnevu. A so tudi taka skupna sedenja dolgotrajna in utrujajoča, a vseeno zelo nujna.

Zaradi teh in drugih razlogov smo dobili padlo borko - članico naše skupine, ki je videla, da rabi odmik od tabora in je tako šla domov. Ugotovili smo, da je odšla tudi zato, ker je zelo resno prijela za najrazličnejše delo. Ugotovili smo tudi, da je dobra, da je povedala in se odločila za tisto, o čemer gotovo sanjamo vsi po malem. Praznino, ki jo je pustila “padla borka” sta zapolnila dva stanovalca, ki sta se nam pridružila pri taborjenju v šotorih.

Tabor v Dutovljah, nedelja, 11. 7. 2021

Tako kot prejšnji dan smo tudi nedeljo začeli s sprehodi. Več študentov je omenilo, da so danes začutili popolnoma drugačno vzdušje na varovanem oddelku. Morda je bilo to zaradi novih aktivnosti, ki smo jih uvedli, morda zaradi novih ljudi, ki so prišli in razbili monotonost, morda pa kaj drugega.

V popoldanskem času smo na varovanem oddelku igrali šah. Tudi sami so izrazili, da bi radi videli, da pridemo še večkrat ter organiziramo še kakšen sprehod več. Ker so jim sprehodi res všeč in so jim zelo pomembni, jih bomo organizirali vsako jutro.

Pred kosilom smo izvedli predstavitve analiz tveganj, po kosilu pa še predstavitev osebnih načrtov. Predstavitve so trajale kar nekaj časa, seveda pa so se jih lahko udeležili tudi stanovalci.

Dan je bil za vse kar težak. Veliko časa smo preživeli na najrazličnejših skupščinah in sestankih, česar pa nismo navajeni. Skupaj smo se odločili, da bomo zdaj, ko so študenti dodatnega letnika odšli in nas je ostalo le manjše število, manj delali v skupinah in več skupaj s stanovalci – manj sestankov, več z ljudmi. Da bi pospešili izvajanje osebnih načrtov, ki smo jih do zdaj že uspeli zapisati, namreč že v času tabora izvajamo tisto, kar lahko, da bi stanovalci nekatere cilje dosegli že do konca tedna. Recimo, z nekom, ki si želi športat, športamo; z nekom smo pospravili omaro; z nekom urejamo telefon, ...

Na koncu dneva smo ponovno imeli sestanek o dogajanju ter načrtovanju naslednjega dne. Vsi smo mnenja, da nas je dan, ne glede na ali pa prav zaradi nenehnega sedenja in sestankovanja, zelo izmučil.

Skupaj z nekaterimi stanovalci smo se dogovarjali za urnik za naslednji dan, saj tako mi kot tudi stanovalci potrebujemo vsaj malo bolj organiziran urnik. Stanovalcem bo to pomagalo, saj bodo lahko vsak dan vedeli, kdaj naj se nam pridružijo na aktivnostih in se jih bodo zato lažje udeležili. Seveda bomo skozi dan počeli morda tudi stvari, ki niso na seznamu in jih stanovalci potrebujejo, saj smo vendarle tukaj za njih. Še vedno pa nam bo urnik pomagal ohraniti nekakšno organiziranost.

Tabor v Dutovljah, sobota, 10. 7. 2021

Dan se je začel z odhodom na sprehod, ki so se ga udeležili različni stanovalci, nekateri tudi iz varovanega oddelka. Stanovalce tega oddelka si vsak dan zelo želimo čim več vključiti v naše vsakodnevne aktivnosti. Odšli smo na daljši in krajši sprehod. Daljšega je vodil stanovalec varovanega oddelka, ki pozna veliko različnih zanimivih sprehajalnih poti v okolici zavoda.

Stanovalce varovanega oddelka smo vključili ta dan tudi v druge aktivnosti. Na igrišču smo organizirali igranje košarke in badmintona, ki smo ga igrali mi ter vsi stanovalci, ki so se v igre želeli vključiti.

Dodatni letnik je z stanovalci izvajal analize tveganja ter osebne načrte. Osebno načrtovanje je zelo velika odgovornost, saj vanje stanovalci zapišejo same za njih zelo pomembne teme, ki ne smejo ostati le na papirju, temveč se mora načrt tudi začeti izvajati. Ne glede na to, ali je tema za nas velika ali majhna, je stanovalcem pomembna, zato to prinese veliko odgovornost, ki jo moramo čim bolj učinkovito opraviti za dobro stanovalcev.

V popoldanskem času je Darja skupaj s Petro in Aljažem obiskala bivalne skupine. Stanovalci so jih zelo lepo sprejeli. Tudi njih bomo poskušali čim bolj udeležiti v aktivnosti, ki jih želijo delat z nami, saj je pomembno, da vključimo vse uporabnike, ne le tiste v zavodu. Glavno je, da se družimo ter skupaj ustvarimo tabor.

Na koncu dneva smo se bili vsi izmučeni, vendar pa se nam je zdel dan dober, poln aktivnosti, ki so smiselne za stanovalce.

Zadnja stvar ta dan je bila večerna skupščina, ki smo si jo organizirali z namenom reflektiranja dogodkov, ki so se nam zgodili čez dan. Za marsikaterega od nas je tabor velika ter še posebej nova izkušnja. Zato je pomembno, da se o naših občutkih (tako dobrih kot slabih) lahko pogovorimo v skupini in jih tako skupaj razrešimo. Stvari, ki jih izkusimo na taboru, so lahko težke, zato je pomembno, da nismo sami.

Veliko nas je menilo, da nas je dan zelo izmučil, vendar pa smo vsi uživali v druženju s stanovalci. Zdelo se nam je, da so današnje aktivnosti imele veliko več smisla kot dan pred tem, saj so bile uporabne za stanovalce (na primer Sara, ki je stanovalca učila, kako se uporablja računalnik, saj si je to zelo želel).

Tabor v Dutovljah, petek, 9. 7. 2021

V petek zjutraj smo začeli s taborom dezinstitucionalizacije v socialnovarstvenem zavodu Dom na Krasu v Dutovljah, kjer bomo preživeli en teden. Za dobrodošlico so nas pričakali nasmejani stanovalci, ki so bili veseli novih obrazov. Ko smo odložili prtljago, smo si v parku uredili prostor za skupščine, ki jih bomo imeli čez teden. Veliko se bo dogajalo in skupščine in podobna srečanja bodo kar pomembna.

Dan je potekal zelo umirjeno, večinoma v duhu organizacije tabora. Sestali smo se s strokovno vodjo zavoda, Vesno Zorc, in se dogovorili o osnovnih pravilih tabora ter izvajanju različnih aktivnosti. Zelo si prizadevamo, da v aktivnosti vključimo tudi stanovalce varovanega oddelka, kar zahteva še bolj natančno organizacijo.

Po kosilu smo si pripravili šotore. V popoldanskem času se nam je pridružil še dodatni letnik, s katerim smo imeli uvodno skupščino o nalogah, ki jih moramo izvesti čez konec tedna. Pridružila se nam je tudi vodja projekta »Doma na Krasu«, Urška Sorta Kovač, in nam predstavila projekt, cilje, namen in trenutno stanje procesa preobrazbe zavoda.

Šele ko se je stemnilo, smo imeli čas, da smo si uredili prostore za spanje.

Zamujene priložnosti terjajo smrtni davek - post scriptum k koronskem članku v prvem valu

Ko sem maja, ob koncu prvega vala korone, analiziral dogajanje v domovih za stare[1] in pokazal, da so ustanove kot žarišča okužb še zlasti v primeru domov za stare morilsko orodje – ne samo zaradi velike koncentracije ljudi in kontaminirajočih stikov – temveč tudi zaradi same srži ustanov, ki opredmetijo človeka in mu onemogočijo, da bi lahko poskrbel za svojo varnost (pred okužbo), in nakazal, da je zdravilo za tako stanje notranja (okrepitev stanovalcev in spremenjena razmerja) in zunanja dezinstitucionalizacija domov (prostorska razpršitev, oskrba na domu ipd.), predvsem pa razpršitev stanovalcev in nosilna mreža skupnostnih služb, ki naj bi jih uvedla na novo postavljena dolgotrajna oskrba, ne pa graditev novih domov[2], sem to zapisal v upanju, da se bomo iz izkušenj prvega vala nekaj naučili in v drugem valu preprečili vsaj nekaj smrti.

A se to ni zgodilo. Tako v Sloveniji kakor v sosednjih državah so institucije še vedno žarišča okužb, še zlasti pa smrtnih izidov korone. Še več, zgodi se tudi, da je korona npr. v ustanovah, ki so predvidene za dezinstitucionalizacijo in v katerih so že na voljo sredstva za preseljevanje stanovalcev, ustavila proces, ki bi ga pravzaprav bilo treba pospešiti, da bi preprečili nadaljnje katastrofe. Tako npr. v neki makedonski ustanovi dodatno osebje, ki so ga za ta proces že zaposlili, na primer, na čakanju, namesto da bi podprlo preobremenjeno obstoječe osebje.[3] Razlog – ministrstvo še ni izdalo »protokola«. Namesto hitrih preselitev in razpršitev stanovalcev in osebja (v mehurčke), so pogosto stanovalce še bolj zaprli in omejili. V nekaterih primerih so razpoložljivi viri za nakup novih nepremičnih v skupnosti zaradi birokratskih razlogov (npr. dolgotrajni in zapleteni postopki, ki jih zahteva EU) ostali zamrznjeni oz. še niso plasirani. Lahko bi rekli, da je korona v mnogih pogledih okrepila birokratski virus. Namesto iskanja čim ustreznejših rešitev, ki bi uravnoteževale zmanjševanje tveganja pred okužbo in njenimi posledicami in drugimi izgubami v konkretnih življenjskih situacijah – smo znova postavljeni v kafkovski položaj pričakovanja navodil od zgoraj (in pri tem pogosto ne vemo, kje to zgoraj je).[4]  

V vmesnem času, pa tudi zdaj, ni bilo okrepitve skupnostnih služb in storitev, pa tudi ne spodbud za vrnitev v domačo oskrbo – pri tistih, pri katerih je to mogoče, ali osebnega načrtovanja in izumljanja novih rešitev pri tistih, ki takih možnosti nimajo. Namesto tega sta se trud in energija usmerila v neproduktivne ruminacije o rdečih in sivih conah, ali pa celo v to, kako vzpostaviti neprepustnejše omejitve in večji nadzor.[5]

S tem nismo zamudili le priložnosti, da ustvarimo nekaj novega, neke nove ureditve, preobrazimo ustanove, temveč so se stanovalci znašli v »strogo nadzorovanih zaporih« - preprečujejo jim izhode, prepoveduje ali bistveno omejijo obiske, ki potekajo, kakor živo kdaj opisujejo obiskovalci,  v posebej določenem prostoru, v podobni prostorski ureditvi kot v zaporih in pod nadzorom osebja. Še tiste storitve, ki so bile sicer na voljo stanovalcem, kot so fizioterapija, delovna terapija, skupine za samopomoč in pa razne vrste kulturne animacije, so se bistveno zmanjšale v obsegu in intenzivnosti. Odnosi med stanovalci in negovalnim osebjem pa se so precej poslabšali, saj oboji izkusijo zaprtost, ki ji ni videti konca, so pod stresom in brez pomembnih stikov z zunanjim svetom (kar je izredno pomembno za počutje stanovalcev in za delo osebja).

Vse to ima katastrofalne posledica za stanovalce – kot npr. poroča Jože Ramovš, ljudje, s sicer blago obliko demence ne prepoznajo več bližnjih potem, ko jih vendarle imajo možnost spet videti; ljudi s težavami pri gibanju postanejo še bolj nepremični (ker jih osebje manj premika in ker njihove gibalne sposobnosti v takih razmerah hitreje atrofirajo), brez obiskov prenehajo pričakovati, da bi spet videli tiste, ki jih imajo radi, in brez stikov z zunanjim svetom se čedalje bolj zapletajo v labirint institucionalnih odnosov, v čedalje bolj se počutijo kot predmeti in manj kot ljudje in veliko jih obupava ne le nad takšnim življenjem, ampak življenjem nasploh oz. zapadajo v to, kar bi zdravniki označili kot depresijo (ki v starosti pogosto oznanja smrt). Jasno je, da korona zahteva, poleg okužbe, bolezni in z njo povezane smrti, tudi še drug davek – posredni učinki koronizacije so morda še bolj katastrofalni od neposrednih – tudi v primeru socialnega dela in oskrbe – a teh učinkov ne vidimo v dnevnih statistikah.

Vito Flaker

---

[1] Objavljeno v prejšnjih blogih na tej strani, zdaj tudi kot članek v Socialnem delu.

[2] Graditev novih domov je le prilivanje olja na ogenj, stopnjevanje prav tistega, česar se je treba izogniti. Več domov – več okužb in smrtnih izidov.

[3] Podobno se je v prvem valu zgodilo tudi pri nas.

[4] Tako, na primer, tudi pri nas na fakulteti. Za novo šolsko leto smo uvedli t. i. hibridni sistem. Ta je centraliziran in velja za vse – ne glede na to ali sodijo predavatelji v rizično skupino, ne glede na to od kod prihajajo slušatelji, predvsem pa ne glede vsebino in način podajanja snovi – pa tudi ne glede na spremembe v epidemiološki sliki. Namesto, da bi vodstvo pomagalo študentkam in učiteljem iskati ustrezne »lokalne« rešitve, nadzira izvajanje začrtanega, a centraliziranega sistema.

[5] Res je, da je minister Cigler Kralj v nekem nastopu v medijih prekomerno omejevanje in zapiranje starih ljudi označil za nedopustno in napovedal ukrepanje inšpekcije zoper take ukrepe, a se na terenu to ni kaj dosti poznalo. Kraljeve besede je požrla panika in izkazalo se je, da minister ni kralj, temveč »cigler«.

Kaj naj bo vsebina izobraževanja za dezinstitucionalizacijo?

Do tega, kakšno znanje je potrebno za preobrazbo zavoda, za prehod iz institucije v skupnost, smo prišli na več načinov. Na eni strani potrebo po dodatnem izobraževanju in usposabljanju kakor tudi vsebino, predvidevajo in določajo Skupne evropske smernice (2012), na drugi strani smo vsebino izobraževanja začrtali na podlagi lastnih izkušenj (Hrastovec), raziskovanja potreb po tovrstnem izobraževanju v Srbiji in Makedoniji in jih nazadnje oblikovali v pogovorih prav v Domu na Krasu.

Temelji pojmi in načela prehoda v skupnost (TP)

Dezinstitucionalizacija, še manj pa preobrazba nekega konkretnega zavoda, se ne zdi v prvi vrsti teoretično ali konceptualno delo. Pa vendar brez vsaj ščepca teoretičnega razmisleka in konceptualnih usmeritev ne gre. V nasprotju s totalno ustanovo, ki je na eni strani globoko ateoretična in temelji na aksiomih samoumevnosti, ki pa so pravzaprav nasledek empirističnega upoštevanja tradicije pri ravnanju, na drugi strani pa z deklarativno teorijo na vso moč opravičuje in upravičuje svoj obstoj (a je pogosto v nasprotju z njenim delovanjem)[1], njena preobrazba potrebuje konceptualno orodje in jasne etične smernice za delovanje.

Preobrazba namreč mora biti polemična oz. kritična do pojava totalne ustanove, da jo lahko odpravi, še posebej pa, da prepozna njene ostanke v skupnosti. Hkrati pa mora oblikovati svoj program, ki bo nadomestil delovanje totalne ustanove oz. institucionalno varstvo, kar pa je tudi konceptualno delo. Teorija je pri dezinstitucionalizaciji potrebna za razkrinkavanje slabosti institucij in za postavljanje ciljev in nastavljanje poti do njih. Pri tem pa ne gre toliko za teorijo v ožjem pomenu besede, temveč za praksis – torej za znanje za ravnanje. Torej na eni strani za etiko, vrednote, stališča, načela ravnanja, na drugi strani pa za organizacijo in metode dela, torej za znanje o tem, kako kaj narediti (know how).  

Vsebina tega modula naj bi torej odpirala polje sprotne konceptualne razprave o tekočih dogajanjih v zavodu (»odprti forum«), hkrati pa tudi prav praktično preverjala značilnosti totalne ustanove v delovanju ustanove in jih primerjala z načelom vsakdanjosti (normalizacija) in s tem začrtala konkretne in praktično izvedljive spremembe.

 

Vključevanje uporabnikov v procese odločanja (VU)

Emancipacija uporabnikov, da postanejo gospodarji svoje usode, je najbrž glavni cilj preobrazbe (in čeprav bo koledarsko zadnji dogodek, ga moramo imeti v mislih najprej). Končni produkt preobrazbe mora biti prav to, kar bomo dosegli z okrepitvijo stanovalcev, med drugim tudi s krepitvijo njihove avtonomije z vzajemna, vrstniško podporo in z namenom, da uporabniki postanejo odločen in odločujoč subjekt v sistemu. Če je to cilj pa je vključitev v odločanje in nastajanje stanovalcev kot osebka svoje lastne oskrbe skozi skupščine in samozagovorništvo v zavodu prvi korak – tako zanje kot za njihove oskrbovalce.

Oskrba po osebni meri (OM)

Preobrazba zavoda je v resnici tudi preobrazba oskrbe – v oskrbo po osebni meri. Gre za prehod od blokov k ljudem, od organizacije oskrbe masovne proizvodnje glede široke kategorije ljudi k upoštevanju ne le človekovih enkratnih okoliščin temveč tudi njegovih ali njenih želja, prioritet. Gre za nove metode dela (osebno načrtovanje), za nove postopke (individualizacija financiranja), nove vloge (ključni delavci) kot tudi za novo organizacijo dela. Oskrba po osebni meri ni le načelo in pristop je tudi nova osnova delovanja novega sistema in le njen okrasek (kakor se pogosto zgodi).

Ravnanje s tveganji brez prisile (varovani oddelek) (TV)

Za prehod v skupnost, za zapuščanje ustanove je potreben pogum. Na eni strani je življenje v skupnosti bolj nepredvidljivo in postavlja tako pred stanovalce, ki se selijo, kot tudi pred njihove pomočnike številne izzive, na drugi strani pa je ustaljena zaznava totalne v skupnosti kot da bi prav ustanova nevtralizirala nekatere nevarnosti (ne le nasilja, poškodb, kriz temveč ipd. tudi revščine), čeprav objektivno, statistično gledano institucionalizacija tovrstna tveganja povečuje. Gre torej za nadzorovano prevzemanje tveganja in ne le za njegovo navidezno izničevanje. Predvsem pa gre za to, da pri spoprijemanju s tveganji ne uporabimo prisile in zapiranja. Temeljni postulat prehoda v skupnost oz. dezinstitucionalizacije je namreč prav svoboda. Zato se je treba zadeve lotiti v njenem jedru in odpraviti trdo jedro totalne ustanove oz. zapiranja in prisile, ki ga vsebuje zaprti oddelek. Ta se mora preobraziti v intenzivne službe, ki bodo zagotavljale varnost v skupnosti in omogočale ljudem, kar jim po ustavi in listinah o človeških pravicah pripada. 

 

Vzpostavljanje odgovorov v skupnosti (OS)

Najbolj očiten del dezinstitucionalizacije so fizične preselitve stanovalcev zavoda v raznolike oblike nastanitve v skupnosti. Pri preselitvah je od samega zapuščanja zavoda bistveno bolj pomembno vprašanje, kam bo nekdo šel in kakšno podporo bo tam imel. Pri prehodu v skupnost je treba zagotoviti možnosti stanovanja, dela, družabnosti in odgovore na številne druge potrebe. Namesto preskrbe z vsem na enem mestu, namesto enega poslopja je treba postopoma zgraditi načeloma neskončno mrežo novih služb in storitev v skupnosti. Zato je treba spoznati skupnost, vzpostaviti pomembne stike v njej, ustvariti zavezništva in sodelovanje z drugimi službami in z neformalnimi pomočniki.  

Vodenje preobrazbe (VP)

Preobrazba je v veliki meri stvar organizacije in reorganizacije, je organizacijski projekt, ki zahteva posebno vrstno managementa, vodenja in upravljanja. Posebnost take re-organizacije je, da je demokratizacija odnosov in vodenja tako njen cilj kakor sredstvo, saj pomeni prenos odločanja na uporabnika, njegovo pooblaščeno vlogo – s tem pa tudi prenos nekaterih pristojnosti odločanje čim bliže uporabniku – torej bistveno večjo avtonomijo delavcev. Na drugi strani je to, v nasprotju z upravljanjem zaprtega in ločenega prostora tudi v veliko večji meri tudi vključevanje drugih služb, povezovanje z akterji v skupnosti in tudi mobilizacija skupnosti in njenih virov. Preobrazba vodenja je tudi premik od ustaljenih vzorcev, ki v socialnem varstvu, še posebno zavodskem, pomenijo zgolj upravljanje z sredstvi, ki jih v ta namen nameni država in zaupa vodstvu, ki ga nastavi, k bolj proaktivnem in propulzivnem generiranju novih virov in sredstev, ki ne bodo omogočili zgolj novih storitev, temveč tudi korenito izboljšali življenje uporabnikov.

***

Med temami, ki se jih lotevamo, ni hierarhije. Vsako bi lahko postavili na prvo mesto. Za organizacijski uspeh je pomembno razviti čim več znanja, kako voditi proces; a brez dobrega poznavanja procesa in uveljavljanja načel, predvsem pa brez vizije, ne bo jasno, kam ga pripeljati, seveda pa je pri tem treba domiselno ustvarjati nove službe v skupnosti, toda če bodo vztrajale stare metode  in pristop dela in če ne bodo uporabniki prišli na prvo mesto, bo to sicer le razpršitev institucije, in če bo kot pomemben del oskrbe vztrajalo omejevanje ali celo prisila, bo s tem vztrajala institucija. Teme so si torej enakovredne in komplementarne, se med seboj dopolnjujejo v konsistentno celoto.

Vodenje mora imeti vizijo in trdna demokratična načela, mora vzpostaviti nove službe in storitve, organizirati proces oskrbe po osebni meri, vključiti uporabnike v odločanje in prav v njih najti svojo bazo, temelj za odločanje, mora ravnati s tveganji na povsem drugačen način.

Oskrba po osebni meri potrebuje novo organizacijsko strukturo, nove možnosti in sodelavce v skupnosti, ko krepi moč uporabnika tudi kolektivno dimenzijo te moči, spraviti pojme v prakso in jih tam preverjati, ravnati z grožnjami v človekovem življenju.

Ustvarjane novih služb je seveda organizacijskih proces in tudi izziv, saj zahteva popolnoma drugačno organizacijo, potrebuje osebne načrte kot eno izmed orodij načrtovanja odgovorov, zagotoviti v skupnosti varnost, medsebojno oporo uporabnikov in jim zagotoviti glas v skupnosti in povsem vsakdanje življenje.

Če naj se uporabniki okrepijo in vključijo v odločanje je treba dosledno upoštevati načela prehoda, ustvariti povsem demokratično okolje, zagotoviti ustrezno oskrbo, ki bo na voljo tam, kjer bodo živeli, in s katero bodo upravljali tudi na osebni ravni, brez grožnje, da bi jih kam zaprli ali v kaj prisilili. 

Odpravljanje prisile in zapiranja zahteva takšno organizacijo, ki bo lahko vnaprej odpravila grožnje ali vsaj v hipu reagirala na takšno ali drugačno krizo, uporabnike mora v načelu in praksi postaviti v vodilni položaj in jim povrniti dostojanstvo odločanja (pa tudi pravico do napak), kar, med drugim, omogoča tudi oskrba po osebni meri, njihovo pravico do življenja v skupnosti, ki vključuje tudi pravico do vsakdanjega življenja, morajo materialno podpirati skupnostne storitve.

In nenazadnje, proces preobrazbe mora v vseh svojih segmentih uresničiti načela in program dezinstitucionalizacije, jih tudi preveriti in dopolnjevati – demokratične odnose, okrepitev (ne le uporabnikov temveč vseh udeleženih), z osebnimi načrti uresničevati cilje in želje uporabnikov, jih povrniti pravico in odgovornost odločanja in tveganja pri tem, jih omogočiti blaginjo (in potrebno podporo) v celem življenju (stanovanje, delo, dohodek, prosti čas, druženje, vsakdanjost ter hkratno samostojnost in pripadnost.  Prav izobraževanje, kakor smo ga zastavili – z izmenjavanjem konceptualnega in praktičnega dela, usmerjeno v odgovor na konkretne situacije ob upoštevanju vrednot pa tudi izkušenj od drugod, pomeni preverjanje prakse s teorijo in teorije s prakso – ali bolje rečeno – ustvarjanje novega znanja za ravnanje.

---

[1] Klasične teorije, ki prevladujejo v tovrstnih ustanovah, so, kot ugotavlja Goffman, teorije o človeku in o tem, kaj naj bi bil, ne pa o njih samih. Torej so v samorefleksiji ateoretične in akonceptualne, empiristične. Nasprotno pa teorije, ki uvajajo dezinstitucionalizacijo teorije o institucijah pa tudi o medčloveških ureditvah (npr. v interakciji); seveda govorijo tudi o človeku, ampak o tem, kako postati človek. Prav taka konceptualizacija omogoča praktično utopijo, ustvarjanje nečesa novega.