Tabor v Črni na Koroškem, sobota, 24.7.

Danes sta se nam za en dan pridružili študentki dodatnega letnika. Naredili sta analizo tveganja za eno situacijo, ki skrbi zaposlene. Poleg tega so nekateri stanovalci pripravili super predstavitev specialnih olimpijskih iger, ki se jih udeležujejo že veliko let. Zbralo se je veliko uporabnikov in prav neverjetno je bilo, kako smo to predstavitev vsi poslušali brez ene same besedice. Pokazali so nam tudi medalje in predvajali himno iger.

Danes so se nekateri od nas odpravili vključiti tiste, ki jim pogovorno rečemo »pozabljeni«. Na to so se zaposleni odzvali precej pozitivno, enkrat celo tako, da so dali enemu od nas tri stanovalce z zelo raznolikimi potrebami, zato je bil sprehod velik izziv. Izkazalo se je, da se tudi tisti, za katere se na prvi pogled zdi, da se neradi vključijo v kaj, dobro odzovejo na naše pobude. Rabimo le malo miru, ki ga v zavodu težko najdeš. Sprehod z enim stanovalcem je bil lep, poln malih zmag, pogledov v drevesa, poslušanja vetra, tudi nekaj besed od sicer tihega stanovalca.

Imamo občutek, da so se uporabniki, odkar smo na taboru, že zelo navezali na nas. Z mnogimi smo ustvarili neke vrste tovariški odnos. Čeprav tu rečejo zaposlenim »tovariši«, se mi ne vidimo v tej vlogi. Navadno želimo, da nas kličejo po imenu in ne »tovariš« ali »tovarišica«. Vedno bolj slišimo tudi veliko in težke stvari, ki jih vsakodnevno doživljajo stanovalci tu.

Opazili smo tudi, da uporabniki drug do drugega večinoma čutijo zavezništvo, si pomagajo, se spodbujajo, imajo veliko empatije, občutka za drug drugega.

Pri nekaterih stanovalcih v oči bije to, kako skušajo v ustanovi vzpostaviti nek svoj red, navade. A te so lahko zelo omejene z redom, navadami in pravili ustanove. Pri nekaterih stanovalcih opažamo, da so se na življenje v zavodu prilagodili tako, da so se čisto umaknili; pri nakaterih pa recimo to, da prevzemajo diskurz zaposlenih. A oboje je pač prilagoditev na življenje v ustanovi in verjetno nič kaj avtentičnega – nekako je pač treba preživet.

Velikokrat slišimo, da je preveč stanovalcev na premalo zaposlenih. Imamo občutek, da se morajo zaposleni ukvarjati posledično bolj z vzpostavljanjem nekega reda na oddelku, kjer delajo, kot pa da bi se lahko ukvarjali z ljudmi.

Nekateri smo prebrodili težave s prebavo, a toliko kruha in makaronov ne obeta dobre prebave do konca tabora.

Tabor v Črni na Koroškem, petek, 23.7.

Med jutranjo telovadbo je Klara odšla po zavodu in opazila veliko ljudi, ki se načeloma ne udeležujejo aktivnosti. Zgolj sedeli so v sobah in niso počeli ničesar, medtem pa je na dvorišču potekala telovadba in ples. Kdaj pa opazimo, da zaposleni rečejo, da kdo ni za kakšno aktivnost, potem pa vidimo, da dobro sodelujejo, če jih v kaj vključimo.

Doroteja je imela delavnico normalizacije. Pripravile so stavke s različnimi trditvami, npr. »dobro se počutim z ljudmi, s katerimi živim«, a jih niso uspele prevesti v lahko branje. O teh stavkih so se nato skupaj pogovarjali in ugotavljali, katera trditev je komu blizu in katera ne. Ugotovili smo, da bi bili lahko nekateri stavki napisani bolj jasno in enostavno. Zaposlena, ki je bila z nami, nam je pomagala razumeti stanovalce, ki težje govorijo. Vidimo, da je tanka meja med tem, da stanovalce spodbudimo k temu, da kaj rečejo, in med tem, da jim polagamo besede v usta. Na delavnici se je pokazalo tudi, kako institucionalizirani so stanovalci. Stvari, ki načeloma niso običajne, so se jim zdele samoumevne – npr. da morajo vprašati zaposlene, ko želijo iti ven; da morajo »biti pridni«; da dobijo odmerjeno število cigaret na dan ipd. In obratno – nekatere vsakdanje stvari so se jim zdele tuje.

Imeli smo delavnico za ličenje, frizuro, nohte… Nohte smo nalakirali vsem, tudi moškim, ker so si tega želeli. V tem so vsi uživali, ponosni so bili na nov »outlook«.

Naredili smo tudi par pogovorov za izdelavo analize tveganja. To metodo želimo uporabiti, da bi vplivali na to, da imajo ljudje kar najmanj omejitev oz. kar največ svobode in da zaposlene ohrabrimo za to, da tvegajo skupaj z uporabniki pri doseganju kakšnih bolj podjetnih ciljev. Kdaj se nam zazdi, da taki pogovori le spodbudijo zaposlene, da začnejo razmišljati o vseh prekrških neke osebe in dajo na plan vse skrbi glede nekoga, potem pa moramo veliko truda vložiti v to, da definiramo resnične nevarnosti v posamezni situaciji.

Po malem čez cel dan z ljudmi delamo na nekih zanje pomembnih stvareh. Z nekom gre le za pogovor, z nekom iščemo stanovanje za selitev ipd. Taki individualni stiki imajo več čarov. Med drugim tega, da – razumljivo – o kakšnih temah sploh ne želijo govoriti v skupini in da se čez leta v ustanovi naučiš, da je treba skrbno ravnati z občutljivimi informacijami.

V zavodu se čuti močen pedagoški pristop. Veliko je odločanja namesto uporabnikov, z namenom, da bi delali v njihovem najboljšem interesu. Opažamo več skrbniške kot zagovorniške naravnanosti zaposlenih. To se kdaj prenese tudi na nas. Tudi mi imamo kdaj občutek, da imamo, odkar smo prišli v zavod, več mam ali nasploh ljudi, ki skrbijo za nas. Recimo takrat, ko nam kdo reče, naj ne peljemo koga na kavo, ker bo potem stalno želel nekaj od nas; ali pa, naj ne dovolimo ljudem, da nas tako objemajo – čeprav je to oboje potem naš problem, če je to sploh problem. Ne rabimo zaposlenih, da postavljajo neke meje v odnosu med nami in uporabniki namesto nas. Skrbniška funkcija take ustanove torej zajame vse, ki so v njej – ne le stanovalce, temveč zdaj v času tabora tudi nas.

Veliko je ovir, ki jih vzpostavlja sama totalna ustanova. Na kupu je veliko različnih ljudi, ki pa dobijo precej podobno oskrbo, ne glede na njihove potrebe, čeprav se kdaj zaposleni še tako trudijo delati individualno. Če kot stanovalec rabiš veliko pozornosti, jo težko dobiš, ker je v istem nadstropju poleg tebe še okoli 40 drugih ljudi. Veliko razlogov skratka za kaj spremenit. A kako? Delati zlato kletko? Ne, znotraj ustanove bodo vznikala vedno podobna vprašanja – pač tista, povezana s totalnim zajetjem ljudi, ki tu živijo. Veliko razlogov torej za selitev oskrbe v skupnost.

V ustanovi je vzpostavljen nek red, ki ga verjetno mi kar spreminjamo že samo s tem, da smo tu in nekaj delamo z ljudmi. Delamo pa vsakdanje stvari in tudi na vsakdanji način – kar je kdaj v precejšnjem razkoraku z vzpostavljenim redom v ustanovi. Vsak dan se po večerji recimo družimo zunaj ob kartah, kitari ali muziki na telefonih. A vedno to druženje motijo pravila, ki lebdijo nad našimi glavami – do kdaj je stanovalcem dovoljeno biti zunaj ipd.

Tabor v Črni na Koroškem, četrtek, 22.7.

Zjutraj ob 9.00 smo imeli telovadbo, ki je prerasla v velik žur. Klara ni vedela najbolje, kako začeti vse skupaj, potem pa je razmigavanje preraslo v zumbo, ta pa v vsesplošen ples. Kdo bi si mislil, da bomo takoj po zajtrku tako hudo zažurali.

Po tem nepričakovanem žuru smo imeli v načrtu risanje, saj se je na uvodnem parlamentu (kot tu rečejo skupščini) pokazalo, da kar nekaj ljudi rado riše in zmenili smo se, da zato rišemo že kar danes. Risalo je veliko stanovalcev, prišlo pa je tudi nekaj zaposlenih.

Vzporedno z risanjem smo se nekateri udeležili parlamenta s stanovalci drugega nadstropja. To je bil prvi parlament v tem nadstropju. Vključevanje uporabnikov v procese odločanja je do zdaj potekalo predvsem prek parlamentov, ki so jih organizirali dvakrat na leto po predstavniškem načinu (da so se vanj vključili nekateri stanovalci, ki so na parlamentu predstavljali druge) in ki so vključevali posredno cel zavod (torej so se v parlamente vključevali stanovalci iz različnih enot). V okviru preobrazbe zavoda te parlamente začenjajo izvajati na vsaki enoti posebej in ne po predstavniškem sistemu, torej se jih vključujejo vsi iz določene enote, ki si tega želijo. Na drugem nadstropju smo torej naredili prvi takšen parlament na tej enoti, ki je uspel precej dobro, s kar nekaj smeha in tudi petja, morda kot odmev jutranje žurke. Na parlamentu smo prišli tudi do nekih sklepov, saj so stanovalci povedali, kaj si želijo in smo potem se javljali, kdo lahko pri uresničevanju kakšnega cilja pomaga.

Dopoldne je potekala tudi kuharska delavnica, kjer smo pekli pico. V delavnico so se vključili tudi tisti, za katere bi mislili, da ne bodo sodelovali. Ena izmed nas je videla, da bi stanovalci brez problema tudi sami naredili pico, brez izdatne pomoči koga izmed nas ali zaposlenih. Pica je bila prav fajn. 

Popoldne smo imeli karaoke. Kot smo uspeli izvedeti, jih imajo dvakrat na leto, ljudje pa si karaok zelo želijo in komaj čakajo, da bodo spet. Ob karaokah je marsikdo spet zaplesal, imeli smo tudi balinčke. Zvečer se po večerji vsak dan družimo s stanovalci na dvorišču zavoda. Padejo kakšne karte, čvek ali pa kaj zapojemo.

Dve izmed nas sta šli v Toplo in se tako pridružili taboru, ki ga imajo tam trenutno za pet stanovalcev. Do tam sta preživeli divjo vožnjo, ki pa sta jo malo pozabili ob veliki količini fajn vtisov iz Tople. Tam je bilo dobro vzdušje, saj je bilo med drugim mogoče več individualno delati, kar je precej težko v zavodu ob toliko ljudeh. Med drugim so delali tudi zapestnice. Ena stanovalka je ostala brez, saj rada trga take stvari iz rok in študentkama je bilo žal, da ji niso uspeli priskrbeti kakšne zapestnice, ki bi bila po njeni meri in bolj taka, da se ne strga. Imeli so dolg počitek, da so se iz vozičkov lahko ulegli. Imeli so tudi kar utrujajoč pohod. Nasploh tisti dve od nas, ki sta šli v Toplo, opažata, da so imeli precej sodelovalen odnos z zaposlenimi, pa tudi namesto uporabnikov niso delali kaj dosti tistega, kar bi uporabniki lahko naredili sami.

Poleg vsega opisanega smo čez dan počeli kup manjših stvari in opravkov, ki so si jih želeli stanovalci. S kom smo šli na kavo v center Črne ali pa kaj kupit. Nekateri so delali osebne načrte s stanovalci, kar je bil kar izziv, saj nekateri ljudje ne govorijo dosti ali sploh ne. Začeli smo tudi izvajati kakšne naloge, ki so zapisane v osebnih načrtih stanovalcev, pa se zaenkrat še niso izvedle.

Samo je v dar dobil konzervo doručka. Anđelka je dobila flashback iz nekega zavoda iz Makedonije in se spraševala, zakaj tu govorijo slovensko. Juš se je danes naplesal, kot že dolgo ne.

Eni smo zaprti zaradi zavodske hrane, ki je nismo navajeni. Ne pomaga noben Donat, sirup za odvajanje, kava in čik tudi ne, enako šport. Opazili smo, da nekaterih stanovalcev nismo še vključili v naše aktivnosti, da navadno ostanejo na svojem oddelku. Pomembno nam je vključiti tiste, ki so navadno bolj ob strani in tihi. Zaposleni nam kdaj rečejo, naj stanovalcev ne peljemo na kavo. Češ da nas bodo potem izkoriščali ali pa vsi želeli kave. Verjetno je že tako, ko človek začuti, kaj pomeni piti kavo zunaj med ljudmi in ne na oddelku? Nekaterih ljudi ne razumemo, ko govorijo, potem moramo večkrat vprašati, da ponovijo, kar nam da potem nek slab občutek, a je vredno navezovat stike z vsemi!

Tabor v Črni na Koroškem, sreda, 21.7.

 Po koncu tabora v Dutovljah se je druga ekipa študentk odpravila na tabor v Črno na Koroškem, kjer poteka drug pilotni projekt dezinstitucionalizacije. V Črni nas gosti tukajšnji Center za usposabljanje, delo in varstvo, kjer bomo ostali en teden. V torek smo prišli popoldne sem, v sredo pa je bil uradni prvi dan tabora, zato v nadaljevanju opisujemo to, kar smo delali v sredo.

Po zajtrku smo se udeleženci tabora dobili na krajšem jutranjem sestanku z zaposlenimi, ki sodelujejo na projektu preobrazbe zavoda. Najprej smo se drug drugemu predstavili in začeli pogovor o tem, kako bo potekal tabor. V tem času se nam je na hitro pridružila še direktorica zavoda, nas pozdravila in prijazno sprejela ter na kratko povedala nekaj o zavodu, njegovi zgodovini in njihovih načrtih za prihodnost. Za tem smo se razdelili v trojke, ki jih sestavlja ena od zaposlenih, študentka in zaposlen_a na Inštitutu za socialno varstvo. Pred prihodom smo se dogovorili, kdo bo sodeloval pri kateri izmed tem oz. metod dela, ki jih bomo izvedli tekom tabora: osebno načrtovanje, analiza tveganja, normalizacija in zagovorništvo. 

Ob desetih je na dvorišču pod kostanji potekala skupščina oz. parlament, kot ga uporabniki raje imenujejo. Na začetku smo se udeleženci tabora in uporabniki predstavili drug drugemu, da smo se malo bolj spoznali, prebili led in se »začutili«. Za moderatorja se je javil en izmed stanovalcev. Vsak, ki je želel besedo, je dvignil roko, nato pa mu je on dal besedo. Skupščina ni bila tematska, ampak bolj kot neka uvodna ceremonija, zato nismo prišli do kakšnih posebnih zaključkov in pustili odprt prostor za naslednjo. Stanovalce smo vprašali, kaj si v tem tednu želijo početi poleg aktivnosti, ki smo jih v program že vključili po njihovih predhodnih željah. Več se jih je strinjalo, da si želijo risati, zato smo to dodali na program za naslednji dan – to je bil edini, a pomemben sklep prvega parlamenta. 

Čez dan smo se veliko spoznavali in družili z uporabniki, ki so nas lepo sprejeli in pokazali veliko zanimanja za sodelovanje z nami. Občutek smo dobili, da so nas zelo dobro sprejeli tudi zaposleni zavoda, nismo se nikakor počutili odveč, ampak zelo vključeni. 

Nina in Katarina sta se ob 14h udeležili še ene skupščine v stanovanjski skupini »pri Kovaču«, kjer so zaposlene predlagale, da se v petek odpravimo na izlet v Bistro. Uporabniki so temu odločno nasprotovali in povedali, da si tja ne želijo iti. Predvidevali smo, da so tam bili že večkrat in jim je ta izlet odveč. Ko so jih vprašale, kaj bi si namesto tega želeli početi, so povedali, da si želijo pice, balinanja in igre pikada. Peka pice je bila načrtovana že za naslednji dan, balinanje in pikado pa smo dodali v načrt za petek. To smo doživljali kot nekakšno manjšo zmago, saj so bile slišane želje uporabnikov.

Ob petih smo bili dogovorjeni, da ena izmed stanovalk izvede zumbo ob glasbi na dvorišču. Ker je bila odsotna, smo se dogovorili, da bomo plesali, kot vodjo pa so izbrali drugo stanovalko, ki ples res obvlada. Na dvorišče je prišlo veliko uporabnikov. Mi smo se ob raznolikih glasbenih željah precej naplesali in se dobro zabavali.

Po večerji smo se na dvorišču ob igri enke, igranju kitare in petju družili z uporabniki. Ko so odšli spat, smo izvedli še večerni sestanek, na katerem smo se strinjali, da se zaenkrat vsi počutimo dobro in menimo, da bo tabor dobro uspel. Dan je na splošno potekal brez posebnih zapletov, kot največji izziv za prebavo pa smo zaenkrat doživljali hrano v zavodu, ki je nismo navajeni. 😊

Tabor v Dutovljah, petek, 16. 7.

Petek je bil zadnji dan, ki smo ga preživeli v Domu na Krasu. Dan je bil zaznamovan bolj v duhu poslavljanja in pakiranja. In tega, da smo jedli torto za Larin rojstni dan.

Po zajtrku smo izvedli zadnjo skupščino o vtisih in izkušnjah, ki smo jih pridobili na taboru. Udeležili smo se je tako študentje kot tudi delavci in stanovalci, kar je podalo več različnih pogledov v naše enotedensko taborjenje.

Pred odhodom je sledilo še podiranje šotorov. Stanovalec varovanega oddelka, ki je večkrat vodil naše jutranje sprehode, je opazil, da nam naloga ni šla prav dobro od rok. Sam se je organiziral, da nam je skupaj z delavcem prišel pomagat podreti šotore.

Na koncu napornega tedna, ki smo ga imeli, nam je zelo osmislilo naše bivanje to, da smo se v tem tednu z ljudmi povezali do te mere, ko so stanovalci pripravljeni brez vprašanj pripravljeni pomagati tudi nam.

Naše bivanje se je končalo s poslavljanjem. Vsi bomo za vedno ostali z novimi izkušnjami in poznanstvi, ki smo jih spletli na hitrem a intenzivnem enotedenskem taboru.

Tabor v Dutovljah, četrtek, 15. 7.

 V četrtek smo do kosila vsak imeli svoje opravke. Neža in Sara sta sodelovali v skupščinah

za normalizacijo, Ajda je urejala nekaj za osebni načrt, ostali pa so imeli sestanek na

varovanem oddelku.

Skupaj smo se ponovno sestali pri kosilu, saj je bil na dnevnem redu na vrsti piknik za

celoten zavod. Pomagali smo pri pripravi piknika in pri prinašanju hrane stanovalcem, ki si je

sami niso mogli priskrbeti. Ne glede na slabo vremensko napoved nekaj dni prej je bil piknik

obsijan s soncem, jedli pa smo ob glasbi, ki jo je sukal stanovalec.

Po pikniku smo želeli izvesti aktivnosti, na primer badminton, balinčkanje in druge. Na žalost

nam to ni uspelo, saj smo bili stalna ekipa v zelo majhnem številu. Čeprav nam ni uspelo

narediti “zabave” po pikniku, se nam zdi, da je bil že piknik velik dosežek za tako majhno

skupino, ki pa je uspel z veliko podporo zavoda.

V večernih urah smo ponovno imeli skupno refleksijo o preživetem dnevu. Skupaj smo

ugotovili, da smo fokus tabora usmerili k izvajanju “manjših” dejavnosti, ki so bile pomembne

stanovalcem, bolj kot izvajanju večjih akcij. To nam je vzelo kar veliko časa, vključevali pa

smo tudi bolj stanovalce, ki so se nam na nek način sami pridružili. Morda smo spregledali

ljudi, ki jim ni tako lahko sodelovati. Seveda pa bi za tako sodelovanje najverjetneje

potrebovali več časa in spoznavanja.

Še vedno pa smo naredili veliko. Naš cilj je bil med drugim vključevati varovani oddelek v dejavnosti, ki

smo jih izvajali, kar nam je kar dobro uspelo.

Ne glede na vse smo se za konec vsi strinjali, da smo opravili dober tabor.

Prav tako pa smo predvideli tudi stvari, ki jih bomo na naslednjih taborih izvedli bolje.

Tabor v Dutovljah, sreda, 14. 7.

Sarin dan se je začel ob polnoči z večerno refleksijo na balkonu, ki se je zavlekla do pozno. Po raportu je Sara šla nazaj spat, kar je bilo fajn, ker je bila kar neprespana, enako Neža.

Zjutraj smo delali plakate za živo knjižnico. Narisali smo knjigo in druge stvari, da ni bilo le besedila na plakatih. Na živi knjižnici so govorili Aljaž, Marinka in Milan - tisti izmed taborečih, ki so se preselili iz totalnih ustanov. Ob 9h je bila prva izvedba, a je bilo pred recepcijo in je bilo veliko šundra. Ob 16h pa smo stvar ponovili v parku, prišlo je več ljudi, ker smo tudi bolj intenzivno vabili na dogodek. Bilo je zelo močno, zgodbe naših treh preživelcev so spodbudile tudi nekaj ostalih stanovalcev, da so rekli kaj o sebi ali kaj vprašali. Škoda edino, da nismo prej povabili na dogodek ljudi zunaj zavoda, iz skupnosti. Marinki je bilo fajn sodelovati na živi knjižnici, da je povedala stvari o svoji preselitvi, da to ni le njena stvar. Pokazala je tudi fotke stanovanja, kjer zdaj živi.

Popoldan smo Imeli slikarsko delavnico, ki so se je udeležili tudi stanovalci iz varovanega oddelka in stanovalci bivalne enote v Sežani. Težko je biti spremljevalec ljudi iz varovanega oddelka, ker se počutimo kot “bodigardi”. Dobro smo risali, narisali smo taborni ogenj, če že pravega ne smemo imeti. Ena izmed nas se je imela fajn zato, ker je vedela, da bo vse v redu, a je pogrešala Laro: “Imam rada Laro, piši. Tudi Ajdo imam rada. Nežo in Saro in Darjo tudi. In Juša in Joca. In Katro. In Aljaža. Renata tudi. Odkar ste tukaj, mi je fino, ker vem, da ste v redu. Ful mi pomeni, da sem spala v šotoru. Rada bi, da naslednje leto pridete spet v isti zasedbi. Zaupali smo si, pomagali smo si.”

Ljudje nam več zaupajo zdaj kot na začetku tabora. Rekli so, da smo razbili rutino in da bi bilo fino, če bi se tabor ponovil. Več imamo nasmehov in objemov, hkrati pa stvari, ki jih ljudje povejo v pogovorih, kdaj celo še bolj zadanejo.

Spet smo naredili tradicionalno zvočno kopel s tibetanskimi skledami. Večini je všeč, prvič smo to izvedli zunaj varovanega oddelka, tudi za druge. Spet so se ljudje dobro odzvali na to delavnico. Zakaj ne bi imeli vsak teden tam kakšno tako ali podobno glasbeno aktivnost?

Čeprav so bile le tri dejavnosti v enem dnevu, je bil dan precej poln. Dan je šel hitro naokoli. Vse delo je bilo smiselno. Velikokrat so ljudje želeli le, da bi bili ob njih za 5 minut in jih poslušali.

Ajda je delala z enim stanovalcem osebni načrt in šla v delovno terapijo, kjer ji je bilo prav lepo. Tudi boksala je. Skratka, bila je povsod naokoli. Darja je utrujena, da se ji niti govorit ne ljubi na refleksiji. Marinka, Milan in Nika jutri odhajajo in jim je težko oditi. Lara ni bila čez dan na taboru, a je ob povratku lahko kupila stvari za stanovalce, s katerimi se je zmenila, da kaj kupimo. Ko je prišla nazaj, je opazila, da smo bili vsi dobre volje. Fora dneva je Jocevo samotno spanje v šotoru v nevihti prejšnjo noč.