Kaj je in kaj ni dezinstitucionalizacija?

Dezinstitucionalizacija pomeni zapiranje totalnih ustanov in odpiranje služb v skupnosti, ki so blizu ljudem in odgovarjajo na njihove potrebe (Willer in Itagliata, 1984). Vendar gre pri dezinstitucionalizaciji tudi za spremembo odnosov med strokovnjaki in uporabniki, za prevzemanje novih družbenih vlog in vključevanje uporabnikov, za premik moči od strokovnjakov in institucij k uporabniku, pa tudi za spremembo epistemologije razumevanja dolgotrajnih stisk (Flaker 1998: 157, Flaker in sodelavke 2008, Flaker 2012a: 13, Ramon 1992, 1996, Rotelli 1999, Mezzina 2010b ).

Dezinstitucionalizacija torej spremeni pogled in vlogo ljudi z raznimi nalepkami. Ljudi, ki živijo v institucijah, spremeni v polnovredne državljane z vsemi človekovimi pravicami. Teh pravic pa, dokler ljudje živijo v institucijah, nikoli ne moremo popolnoma spoštovati (Johnson, 1998). Torej je proces dezinstitucionalizacije tudi proces vračanja državljanskih pravic ljudem, ki so več let preživeli v institucijah (Basaglia, 1967)

Dezinstitucionalizacijo povezujemo tudi z družbenimi gibanji in okoliščinami, ki spremljajo zapiranje institucij in vzpostavljanje skupnostnih služb. Povezana je s kritiko totalnih ustanov, aktivizmom in konkretnimi inovacijami, ki spremljajo preoblikovanje institucij v službe prijazne ljudem (Flaker 1998: 157, Rafaelič, Flaker 2012).  Dezinstitucionalizacija je torej družbeni proces, ki mobilizira vse akterje, ki sodelujejo pri zapiranju v ustanove in pri katerem postavimo kot prioriteto spremembe v odnosih moči med institucijo in njenimi uporabniki in uporabimo moč, ki jo imajo strokovnjaki in institucije, za doseganje sistemskih in političnih sprememb in sprememb v življenju uporabnikov (Rotelli 1992).

V državah kot so: Anglija, Italija, Avstralija in druge, kjer so proces zapiranja totalnih ustanov dosledno izpeljali, ugotavljajo, da je dezinstitucionalizacija, kot smo jo zgoraj definirali, le prvi korak. Proces je treba nadaljevati tudi v skupnosti in ga razumeti kot spremembe v odnosih moči in vlog, ki jih prevzemajo uporabniki (Mezzina 2010: 19).

Skupne evropske smernice za prehod od institucionalnega varstva k skupnostni oskrbi definirajo dezinstitucionalizacijo ne zgolj kot zapiranje ustanov, ampak sočasen razvoj palete služb v skupnosti, vključno s preventivo institucionalizaciji. Smernice se tudi sklicujejo na Unicefovo definicijo, ki pravi, da je dezinstitucionalizacija celosten proces načrtovanja preoblikovanja ustanov, zmanjšanja njihovih kapacitet in/ali njihovega ukinjanja, s sočasnim vzpostavljanjem služb v skupnosti, ki temeljijo na človekovih pravicah in standardih učinkovitosti..

Pogosto dezinstitucionalizacijo zamenjujemo in povezujemo tudi z drugimi pojmi, ki imajo nekatere skupne značilnosti s pojmom dezinstitucionalizacije, drugi pa so ravno njeno nasprotje.

Dehospitalizacija, na primer, pomeni zmanjšanje števila postelj oziroma kapacitet bolnišnic ali zavodov in ustvarjanje zunaj institucionalnih oblik zdravljenja ali oskrbe (Flaker 1998:157). Izkušnje kažejo, da dehospitalizacija redko privede do dezinstitucionalizacije. Uporabniki pogosto ostajajo v svojih vlogah, izolirani od zunanjega sveta v mini-institucijah v skupnosti (Ramon 1992:169). Je pa ena izmed nalog dezinstitucionalizacije preprečiti hospitalizacijo in zagotoviti podporo ljudem v stiski v skupnosti, tudi tistim, ki potrebujejo največ pomoči in podpore (Ramon 1996: 30).

Transinstitucionalizacija je premestitev uporabnikov iz ene ustanove v drugo, kar je seveda nasprotno namenu dezinstitucionalizacije. Pri zapiranju ene ustanove namreč njene stanovalce premestimo v druge bodisi enakega, navadno pa drugačnega tipa (npr. iz bolnišnic v zapore). Transinstitucionalizacija[1] je gotovo ena izmed izkušenj, ki jo moramo preprečiti in onemogočiti[2].

Ukinjanje ustanov (institutional closure) so ponekod na ravni socialne politike in praktični ravni definirali kot sopomenko dezinstitucionalizacije, drugje pa kot drug termin (Bigby in Fyffe 2006). V primeru, ko so uporabili zapiranje ustanov kot sopomenko dezinstitucionalizaciji je to pomenilo, da se je socialna politika odločila, da zaprejo neko ustanovo, ljudi preselijo iz njih in jim zagotovijo podporo v skupnosti. Dobre primere takih izkušenj z zapiranjem ustanov najdemo predvsem v Angliji in na Škotskem (Korman in Glennerster 1990, Knapp in sodelavci 1992, Ramon 1992, 1996, Dalrymple 1999, Parlalis 2011).  

V državah, kjer so pri razumevanju zapiranja ustanov, osredotočili predvsem na fizično zaprtje ustanov, je to pomenilo, da so neko ali več ustanov zaprli. Večji del stanovalcev ustanov so preselili v skupnost in jim tam zagotovili oskrbo, nekatere pa so preselili v druge ustanove, ki so še ostale odprte (Johnson 1998).

Tako so se sprva lotili dezinstitucionalizacije v Avstraliji. Slaba stran te izkušnje je bila, da se je izkazalo, da so se v skupnost preselili ljudje, ki so potrebovali manj oskrbe, v zavodih pa so ostajali »najzahtevnejši« uporabniki. Druga slaba stran je, da pogosto pri takem delovanju razmišljamo predvsem o organizaciji, o ustanovi in kako jo zapreti, pozabimo pa na ljudi, ki v njih delajo in živijo. Pozabimo lahko na potrebe osebja po novih znanjih, po spremembi ideologije in metod dela, še bolj verjetno pa je, da pozabimo na stanovalce, na njihove potrebe in želje in na prevrednotenje njihovih vlog (ibid. 1998). Izkušnje z dezinstitucionalizacijo otroških zavodov v Srbiji tudi kažejo na primanjkljaj takega načina preseljevanja v skupnost. Večina otrok se je v procesu dezinstitucionalizacije preselila v skupnost, nekateri (predvsem starejši mladostniki) pa so se transinstitucionalizirali v zavode za odrasle z intelektualnimi ovirami.

Pojem, ki pogosto spremlja dezinstitucionalizacijo, je tudi oskrba v skupnosti oziroma vzpostavljanje storitev v skupnosti (community based services). Vzpostavljanje oskrbe v skupnosti pomeni vzpostavljanje in spodbujanje neformalne in formalne, lokalne, usmerjene na družino in posameznika oskrbe ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v domačem okolju (Knapp in sodelavci 1992).

Vlade in centri odločanja ki želijo ohraniti status quo, pogosto uporabljajo vzpostavljanje skupnostnih služb namesto dezinstitucionalizacije. Skupnostne službe naj bi namreč bile namenjene preventivi institucionalizacije. Navidezna logika za tem je, da dokler ne bomo vzpostavili dovolj dobrih skupnostnih služb, ne moremo zagnati dezinstitucionalizacije. Na eni strani to kaže na zmotno razumevanje dezinstitucionalizacije in nepoznavanje delovanja mehanizmov institucionalizacije. Na drugi strani pa govori o krožni zanki, v kateri ostanemo ujeti. Ne moremo namreč vzpostaviti skupnostnih služb, dokler imamo institucije, saj zanje ni denarja, ker vsa sredstva namenimo za zavodsko oskrbo. Hkrati pa ne moremo ljudi preseliti, dokler ne bomo imeli dovolj dobrih storitev v skupnosti.

Dobre skupnostne službe so seveda cilj dezinstitucionalizacije, vendar ne moremo teh postaviti kot pogoj za preselitve, ampak moramo postopno utirati po njih. Ne moremo zahtevati od ljudi, da bodo najprej samostojni, potem pa jih bomo preselili iz zavodov, da bomo najprej imeli odlične službe v skupnosti, kamor bomo potem preselili ljudi, in skupnosti, ki bodo res solidarne in bodo za ljudi poskrbele kar same, še manj pa dovršen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo čez noč zamenjal starega. Vse to moramo postopno izgraditi. Zato moramo imeti ideale oziroma idealne cilje, ne smemo pa biti idealistični in pričakovati, da se bo stvarnost prilagodila našim idealom. Zato je poleg jasnih ciljev pomembna tudi pragmatičnost (Flaker in sodelavci 2015).

Izkušnje samo z vzpostavljanjem skupnostnih služb tako v Sloveniji kot drugod kažejo na to, da vzpostavljanje skupnostnih služb, v prvi vrsti ni dobra preventiva institucionalizaciji, v drugi vrsti pa ne povzroči dezinstitucionalizacije (Videmšek 2011, 2013, Curtis in Fraser 2000, Stalker in Hunter 1999). Vzpostavljanje skupnostnih služb sicer lahko zagotovi nekaterim ljudem, ki živijo v skupnosti, kakovostnejše življenje, ne zagotovi pa preselitve tistim ljudem, ki že leta in leta životarijo v ustanovah. Vzpostavljanje skupnostnih služb ima lahko tudi bumerang učinek, saj poveča pomen in pritisk na ustanove. Ustanove namreč ostanejo orodje discipliniranja skupnostnih služb. Ko ne zmorejo več prilagoditi svoje delo uporabnikom, jih lahko pošljejo v zavod. Hkrati pa ostajajo zavodi še vedno grožnja uporabnikom, da se morajo prilagoditi službam v skupnosti, da se izognejo institucionalizaciji.

Torej, če želimo zagnati mašino dezinstitucionalizacije, moramo ta proces zelo natančno razumeti in resno jemati. Ne moremo zanj uporabljati drugih izrazov, ker ti ne pomenijo isto, ampak definirajo druge, morda sorodne, procese. Tu je na mestu uporabiti krilatico enega izmed italijanskih reformatorjev psihiatrije Franca Rotellija (1983), da se moramo dezinstitucionalizacije resno lotiti in preprečiti preventivo (Prevenire la prevenzione!). Institucionalizacije in ustanov ne moremo preprečiti brez, da se sistemsko, natančno in dosledno lotimo dezinstitucionalizacije. Vsi drugi poskusi bodo Potemkinove vasi, ki bodo sicer morda prinesle manjše estetske spremembe v socialno in zdravstveno varstvo, ne bodo pa veliko spremenile v vsakdanjem življenju ljudi, ki doživljajo dolgotrajne stiske. Ljudje bodo sicer lahko prejeli več storitev, a še vedno bodo v zadnji fazi, ko bodo potrebovali več oziroma veliko pomoči ostali prepuščeni volji strokovnjakov in ustanov.

Dezinstitucionalizacijo smo torej definirali kot proces, ki  sočasno ukinjanja ustanove in vzpostavlja skupnostne službe. Je visoko etičen in moralen proces, ki zahteva neprekinjeno prevpraševanje in spreminjanje odnosov moči med strokovnjaki in uporabniki. Spremeni tako vloge strokovnjakov kot uporabnikov tako, da zahteva od strokovnjakov, da zagotovijo tako obliko pomoči, ki bodo pomagali uporabnikom pri prevzemanju novih, cenjenih vlog in podporo pri vračanju človekovih pravic. Je proces, ki poteka kontinuirano in odločno tudi po ukinitvi ustanov, saj je to edini način, da preprečimo vrnitev h ustaljenim vzorcem institucionalizacije.

---

[1] Milčinski in Novak (1987) ugotavljata, da se slovenska psihiatrija v sedemdesetih ni modernizirala na račun vzpostavljanja skupnostnih služb, temveč na račun transinstitucionalizacije dolgotrajnih stanovalcev psihiatričnih bolnišnic v socialne zavode. Tako je psihiatrija skrajšala ležalno dobo v psihiatričnih bolnišnicah, težišče kritike dolgotrajnega bivanja v ustanovah pa se je premaknilo iz psihiatrije v socialno varstvo. Na tak način se ji je tudi uspelo izogniti korenitejšim spremembam v psihiatriji oz. uvesti skupnostni model duševnega zdravja.

[2] V Sloveniji je eno izmed večjih tveganj dezinstitucionalizacije posebnih zavodov in varstveno delovnih centrov ravno transinstitucionalizacija v domove za stare, predvsem tiste, ki so bolj odročni in imajo, zaradi tega več prostih mest. 

O izrazu institucija, ustanova, zavod

Izmenično uporabljamo izraze institucija, ustanova in zavod. Prvi dve besedi imata skorajda identičen pomen, slovenska beseda »ustanova« je pravzaprav prevod latinske tujke »institucija«, je sestavljena iz predpone u- in deležnika od glagola stati. »Zavod« je skorajda sinonim, leksična primerjava kaže, da uporaba te besede v slovenščini velja za organizacijo, medtem ko besedi ustanova in institucija veljata za skupnost, obe pa opravljata neko dejavnost.[1] Etimološko je »zavod« podobno motiviran kot ustanova (sestavljen iz za- in –vesti)  (etimološki slovar) in ima v pomenskem korenu isto sporočilo. SSKJ pa pri geslu »zavod« tudi navaja pomen: ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo – torej je pomensko najbolj ustrezna beseda za družbeno tvorbo, o kateri govorimo. Nima pa »zavod« pomena, ki ga imata »institucija« in »ustanova«, ki pomenita tudi »zakonom ali normami nastalo ustaljeno obliko odnosov med ljudmi«.

Razlika med besedama »institucija« in »ustanova« ni v pomenu, temveč v izpeljankah. Iz tujke institucija imamo izpeljane tudi glagol  »institucionalizírati« in pridevnik »institucionálen«. Iz besede »ustanova« takih izpeljank ni. Izraz »institucija« ima torej širši jezikovni domet. Prilastek »institucionalen« pa je uporaben, še zlasti v naši razpravi, saj kaže hkrati na dvoje: prvič, na ustaljene in formalizirane odnose, torej na nekaj, kar je že postavljeno (ustanovljeno) pred prihodom konkretnega človeka, na nekaj, kar je nad sprotnimi izmenjavami in dogovori ljudi; drugič, pa v naši razpravi tudi pomeni nekaj, kar izvira iz institucije ali je podobno njej – npr. institucionalni vzorci obnašanja, institucionalna logika. 

Ko bomo torej govorili npr. o stopnji institucionaliziranosti, bomo govorili o dvojem: o stopnji navzočnosti institucionalne kulture (npr. neki organizaciji, ki izvaja oskrbo) in stopnja varovancev institucij na nekem geografskem področju, v neki družbeni skupini. 

Čeprav institucija oz. ustanova vedno postavlja neko mejo med organizacijo ali skupnostjo (npr. določa, kdo so člani, ima pravila, ki veljajo samo zanjo, njene člane in njeno delovanje), pa niso vse institucije totalne v Goffmanovem pomenu te besede. V naši razpravi se izrazi: »ustanove«, »institucije«, »institucionalno« pretežno nanašajo na totalne ustanove, tudi ko jih pišemo brez pridevnika »totalna«. 

Besedi ustanova in institucija imata torej v naši razpravi trojni pomen: najpogosteje pomenijo »totalne ustanove«, lahko pa tudi ustaljene organizacijske oblike, ki niso nujno totalnega tipa, ali pa družbene institute (pravne ali drugače predpisane – npr. skrbništvo, družina, itn.), ki niso niti organizacije niti niso (prostorsko) zaprtega tipa. Kakšen pomen ima izraz, bo bralec lahko razbral iz konteksta, včasih pa bomo na razlike eksplicitno opozorili.

Podobno velja, ko govorimo o zavodih, saj je zavod posebna oblika organiziranja, navadno neprofitnega tipa, ki ni nujno lociran v zaprti in od skupnosti ločeni zgradbi, vendar ko govorimo o oskrbi to, na žalost, navadno velja. [2]

V naslovih (totalnih) ustanov se poleg naziva zavod, pojavljajo še izrazi »dom« (dom za stare, mladinski dom) ali »center« (varstveno-delovni center, center za usposabljanje, ..). Leksično sta ob ustrezna, sopomensko pa se pri prvem ne moremo izogniti občutka novoreka, torej sprevračanja pomena, saj dom pomeni tudi nekaj zelo intimnega, zasebnega, prostor osebne suverenosti, pa čeprav se izraz »dom« uporablja tudi sicer v povezavah, ki ne pomenijo prav tega osebnega prostora (planinski dom, pionirski dom). Izraz center pa ima tudi lahko dvojni pomen – koncentracije v neki osrednji točki (kar je značilnosti totalnih ustanov) ali pa središče neke mreže, ki se razprostira v prostoru – center – delovanje neke službe je lahko centriptealno – vleče ljudi in dejavnosti v središčno točko, kar je značilnost institucionalizacije, ali pa centrifugalen torej odvaja, razpršuje ljudi in dejavnosti iz centra radialno po prostoru, kar je značilnost dezinstitucionalizacije.

Glede na zgornje pomene izrazov »institucija« in »ustanova«, bi načeloma lahko govorili tudi o skupnostnih ustanovah ali institucijah[3] – torej o ustaljenih oblikah oskrbe in organizacije storitev, ki delujejo v skupnosti in na skupnostni način. Temu se bomo izogibali, saj je to lahko vir nesporazumov in pojmovne zmede. Za strukture, ki delujejo v skupnosti in naj ne bi imele institucionalnih značilnosti (v pomenu totalnih ustanov), bomo uporabljali izraz »službe«, ki je tudi sicer pomensko bolj ustrezen, saj je namen takih služb, da ljudem služijo (in ne obratno). Ko bomo želeli še bolj poudariti konkretne izmenjave med delavci in uporabniki služb, pa bomo govorili o storitvah.

Citirani vir:

Rotelli, F. (2015) L'istituzione inventata/Almanacco Trieste 1971-2010. Merago, Edizioni Alphabeta Verlag.

---

[1] SSKJ: javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti.

[2] Tudi po preobrazbi bodo torej obstoječi zavodi lahko nosili ime zavod, ki bo odgovarjal tipu organiziranja, ne pa tipu prostorske umestitve in tipu »institucionalne« kulture.

[3] Rotelli (2015) govori celo o »izumljeni ustanovi« (instituzione inventata) kot alternativi totalni, torej o način ustvarjanja razmerij in dejavnosti, ki niso institucionalne, torej vnaprej določene, ampak jih je vedno znova treba izumljati, vzpostavljati (torej ustanavljati), saj le tako lahko ljudje imajo moč nad njimi in ne nasprotno institucije nad njimi.

Število kot determinanta institucij

Število stanovalcev v neki ustanovi je na eni strani način, kako lahko smiselno ustanove in sploh namestitvene strukture razvrstimo, je pa tudi ena izmed značilnosti, ki določa, ali je neka struktura totalna ustanova ali ne oz. koliko so navzoče njene lastnosti. 

Evropska ekspertna skupina in smernice namenoma ne vključujejo v definicijo števila stanovalcev oziroma uporabnikov neke strukture, prav tako ne zgradb oz. drugih arhitektonskih in prostorskih značilnosti. Te so sicer pomembne in veliko prispevajo k temu, ali je neka struktura totalna ustanova ali pa ni, a sicer majhne strukture in prostorsko integrirane strukture vseeno lahko imajo zgoraj opisane ključne razlikovalne značilnosti – v neki stanovanjski skupini so lahko stanovalci še vedno ločeni od skupnosti, predvsem pa prisiljeni živeti skupaj, osebje odloča o njihovem življenju in življenje v taki skupini lahko uravnavajo pravila, predvsem pa osebje lahko (kar se pogosto dogaja) prezre in ne upošteva potreb in želja stanovalcev. Ker se to prevečkrat dogaja in ker skupnostne strukture, ki naj bi nadomestile totalne ustanove, pogosto prevzamejo veliko značilnosti institucionalne kulture, so snovalci smernic poudarili pri definiranju ustanov prav te razlikovalne značilnosti, ki so neodvisne od lokacije, prostorske ureditve in števila. Trditev, da »število ni pomembno«, moramo torej razumeti, da tudi če so oskrbne strukture majhne, se v njih pojavijo značilnosti institucionalnega življenja. Manj je to trditev možno razumeti tako, da bi si mislili, da bi lahko velike strukture delovale kot strukture samostojnega življenja v skupnosti. Veliko število ljudi na enem mestu, vedno terja vzpostavljanje pravil in regimentacijo skupine, ki skupaj živi (Goffman, 1961), in posledično tudi izgubo zasebnosti in možnosti samostojnega odločanja. [1]

Za raziskovalne, načrtovalne, pa tudi regulativne namene je število dober kazalec institucionaliziranosti oziroma vodilo za ustvarjanje novih služb. Mansell in sodelavci (2007)so, na primer, postavili mejo med institucionalnimi in skupnostnimi službami pri tridesetih stanovalcih. Huber in sodelavci (2009) so uvrstili Slovenijo na drugo mesto po institucionaliziranosti dolgotrajne oskrbe, na prvem je bila Islandija. Vendar gre na Islandiji za majhne enote, pretežno tipa stanovanjskih skupin, v Sloveniji pa pretežno za velike zavode, s sto ali več stanovalci. Identično mejo tridesetih stanovalcev, tokrat v regulativne namene, so postavili že v osemdesetih na Danskem, ko so prepovedali novogradnje s kapacitetami nad 30 stanovalcev (Evropske smernice: 35). Na Švedskem pa so omejili število individualnih stanovanjskih enot v eni stavbi, ki pa mora biti navadna stanovanjska hiša ali blok, na šest (Evropske smernice: 25). Tudi same smernice postavljajo standard, da v neki enoti ni več kot šest ljudi.

Za kriterij ali je neka struktura totalna ustanova lahko postavimo število šestdesetih stanovalcev. To je sociometrični kriterij[2], saj je to približno maksimum (optimalno število bi lahko postavili med 30 in 50), ki še omogoča, da imajo člani take skupnosti dnevne pomembne stike. Seveda pa so tako številčne strukture, kljub realnim možnostim za notranjo integracijo, prevelike za zunanjo integracijo, tako število je še vedno število, ki ustvarja mejo med njimi in nami, pa tudi zmanjšuje možnosti za samodeterminacijo pod mero, ki je standard zahodnih družb. To so še vedno majhne ustanove ali v najboljšem primeru – glede na način delovanja – majhne skupnosti. [3]

Evropske smernice postavijo vodilo, da naj bi oblike kolektivne namestitve ali nastanitve ne presegajo števila šestih stanovalcev. To je število, ki omogoča ob notranji integraciji tudi zunanjo in pa tudi skupno življenje ob upoštevanju individualnih potreb in želja. To je tudi standard naše civilizacije, saj večinoma skupine ljudi, ki skupaj živijo ne presegajo takega števila (družine, pa tudi stanovanjske skupnosti študentov, samskih ljudi, ki skupaj najamejo stanovanje). 

Vmes med povsem majhnimi skupinami ljudi, ki živijo skupaj in med majhnimi ustanovami ali skupnostmi obstaja interval, vmesna stopnja – s 6–20 stanovalci. Za tako številčne strukture lahko trdimo, da imajo več možnosti domačnosti in individualizacije kot majhne institucije, hkrati pa manj kot zaželene strukture in večje možnosti, da osebje začne ravnati gospodovalno, da se postavijo pravila, ki so stanovalcem odtujena in da pride do vzorcev skupnega življenja, ki so značilni za institucije.

Na drugem polu kot institucije se nahajajo oblike samostojnega življenja, kjer ljudje živijo sami ali v paru (oskrbovana stanovanja) ali v drugi družini. To seveda niso več institucije, čeprav bližina ustanove, odvisnostni položaj stanovalcev, ki se krepi, če je izvajalec oskrbe in stanodajalec ista organizacija, tudi dejavniki, ki lahko vpeljejo institucionalne obrazce. 

Število stanovalcev	Tip strukture
Nad 60	Zavod, institucija
20–60	Oskrbni, varovani dom, majna institucija ali skupnost
6–20	Bivalne enote, vmesne strukture
4–6	Stanovanjske skupine
1–3	Oskrbovana stanovanja, namestitev v drugi družini

Ko razpravljamo o dezinstitucionalizaciji, nam lahko ta delitev pomaga pri postavljanju prioritet. V prvih fazah dezinstitucionalizacije se bomo lotili razgradnje institucij, torej struktur, v katerih živi več kot 60 stanovalcev.[4] Pomembno pa je, da damo za preselitev ljudi iz zavodov ne uporabimo struktur, ki so vmes, temveč da uporabimo strukture, ki dosegajo standarde samostojnosti in integracije v skupnost – torej da institucij ne nadomeščamo z majhnimi domovi ali pa bivalnimi enotami (kot smo to počeli pred desetimi leti. 

Citirana literatura

Boissevain, J. in Mitchell J. C. (eds.) (1973), Network Analysis. Hague-Paris: Mouton.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe). Brussels. [Na spletu] Dosegljivo na: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday, New York (Pelican edition 1968).

Gottlieb, B.H. (ed.) (1981), Social Networks and Social Support. Beverly Hills, Sage.

Huber, M., Rodrigues, R., Hoffmann, F., Marin, B., Gasior, K. (2009), Fact and Figures on Long – Term Care: Europe and North America. Vienna; European Centre.

Mansell J., Knapp M., Beadle-Brown J., and Beecham J. (2007) Deinstitutionalisation and community living – outcomes and costs: report of a European Study. Volume 2: Main Report. Canterbury: Tizard Centre,University of Kent.

---

[1] Hotel je npr. taka struktura, v kateri živi veliko ljudi, pa je stopnja institucionalne kulture, kot smo jo zgoraj opisali, precej majhna – odnos osebja je bistveno drugačen, ljudje imajo veliko moč in možnost odločanja o svojem življenju, želje gostov so pomembnejše od interesov ustanove (vsaj na prvi pogled). Pa vendar, ko sem v neki diskusiji na Hrvaškem dopuščal, da bi lahko obstajale ustanove, ki bi delovale kot hoteli, je ena od udeleženk temu nasprotovala, navajajoč izkušnje z begunci in pregnanci med vojno na Hrvaškem. Rekla je, namreč, da so jih naselili v hotele na jadranski obali. Sprav so bili zelo zadovoljni, saj je bila kvaliteta namestitve vrhunska. Že po dveh ali treh tednih so se začeli pritoževati, da nimajo dovolj zasebnosti, da nimajo kje skuhati kave, kaj šele kaj drugega.

[2] Toliko je namreč v povprečni človekovi mreži prijateljev in dobrih znancev (Boissevain in Mitchell, 1973; Gottlieb, 1981).

[3] To število pa je primerno za začasne skupnosti, kot so tabori ali kolonije, ali pa za delovno in prostočasne skupine, saj je pogosto smisel dnevnih dejavnosti ali delovnih struktur srečevanje večjega števila ljudi, delovni procesi pa tudi pogosto zahtevajo večje število ljudi.

[4] Vprašanja, ali se je na začetku smiselno lotiti prav največjih ali je morda pametneje začeti z majhnimi, ki jih bomo lahko na hitro preoblikovali, se bomo še lotili.

---