Dekonstrukcija razuma in institucije (Foucault)

Čeprav gre zastavek Foucaultevega (1926–1984) dela onkraj zgolj zgodovine norosti in psihiatričnih ustanov, pa je njegova Zgodovina norosti (1998) tudi klasično delo prav na tem področju – težko je govoriti o duševnem zdravju, ne da bi se vsaj ozrli nanj. Iz te perspektive zgodovinski opis, kakršnega je podal Foucault, načenja temeljne samoumevnosti, ki so se vzpostavile v borih dvesto letih od nastanka psihiatrije (oz. alienizma, kakor se je psihiatrija v začetku imenovala). V obdobju, ko je izšla, se je namreč to, da norci sodijo v norišnico, da je norost bolezen in da to bolezen zdravijo in norišnico vodijo psihiatri, zdelo kot »naravno dejstvo«, nekaj, kar obstaja od vekomaj in bo tudi obstajalo, saj drugače družba ne bi mogla delovati (kakor deluje zdaj). Po branju Foucaulta tega ni več mogoče misliti.[1]

Zvemo namreč, da psihiatrične ustanove obstajajo šele od preloma osemnajstega v devetnajsto stoletje, pa tudi da podobnih ustanov ni bilo vse do nastanka mest. Izkaže se, da so »blazneže« obravnavali na več različnih načinov – še najmanj kakor bolnike; da so zdravniki dobili pomembno vlogo oz. postali »pooblaščeni izvajalci« šele relativno pozno. Predvsem pa pokaže, da je bila norost, pa čeprav ne enoznačno, dosti bolj navzoča tako v kulturi, kolektivnih reprezentacijah življenja, kakor tudi v vsakdanjem življenju.[2] Pravzaprav je Foucaulteva Zgodovina norosti, pa čeprav v njej veliko zvemo o tem, kako so jo obravnavali, predstavljali in z njo ravnali, zgodovina Razuma, njegove prevlade na račun zanikanja, izrivanja norosti.[3] Kot družbeno silo jo diskvalificirata prav medikalizacija in zapiranje, jo postavita na obrobje in jo naredita za predmet, ki ga je moč (vsaj tako se bo zdelo) obvladati, če ne že razumeti. In razumeti se norosti, po definiciji, ne da.[4]

Taka dekonstrukcija izgona norosti, konkretno pa nastanka totalne ustanove in psihiatrične vednosti, ni le kritika razumnosti, racionalizma, temveč tudi, predvsem pred nas, ki se z zadevo praktično ukvarjamo, tudi uganko, vprašanje, kaj storiti, kako vzpostaviti (ponovno) dialektiko med norostjo in razumom, kakšno, produktivno in kreativno, mesto naj norost ima. Na ta vprašanja Foucault ne odgovarja, so nanje poskusili teoretično in praktično odgovoriti drugi. Najbolj produktivno Cooper (v Jeziku norosti, 1986), Deleuze in Guattari (2018), najbolj praktično pa Basaglia. Najbolj splošen odgovor je v tem, da ima tudi norost »domovinsko pravico« in da je etično izhodišče vsake emancipatorne akcije, med drugim, tudi »pravica do norosti«.

Če je Foucaultevo delo arheologija vednosti oz. znanja, je pomemben del tega tudi genealogija ustanov, ki to vednost proizvajajo. Ko na začetku knjige Foucault piše o gobavosti in gobaviščih, pomislimo, da gre za metaforo izključevanja. Pozneje odkrijemo, da ne gre le za metaforo temveč konkretne prostore in, čeprav abstraktne, realne dispozitive, ki so nastali zaradi obrambe pred gobavostjo v srednjem veku, pa so jih nato uporabili za vsebovanje norosti, norcev in drugih motečih osebkov. Premestitev v bivša gobavišča poimenuje Veliko zapiranje, razmeroma hiter in obsežen proces, ki je v sedemnajstem stoletju pospravil za zidove precejšnji delež prebivalstva, ki je motilo red in mir v takrat razvijajočih se mestih – hkrati pa krepil absolutistično oblast. Šele v naslednji fazi, po meščanski revoluciji, pride do rojstva norišnice kot specializirane ustanove, s specializiranim znanjem in posebnim poklicem. Ustanove se namnožijo, specializirajo in uvedejo discipliniranje kot vseobsegajoč način delovanja.

Prav tej temi in dekonstrukciji disciplinskih dispozitivov je posvečeno drugo Foucaultevo delo, ki se ukvarja s totalnimi ustanovami (1984). Tokrat je izvorni obrazec kuga. Ta v nasprotju z izključevanjem nebodigatreba dela prebivalstva, s karanteno, kvadriliranjem in urejanjem prostora vzpostavlja nadzor nad vsemi. Ugotavljamo lahko, da je sodobna totalna ustanova sinteza obrazcev izključevanja in nadzorovanja – prvega smo podedovali po epidemiji gobavosti, drugo pa po kugi.[5]

Dispozitivi, ki jih Foucault dekonstruira, so seveda dispozitivi oblasti, pa tudi vednosti (kar Foucault skorajda enači). Kot taki so nedvomno instrument podrejanja, celo zatiranja. Njihove konkretne opise tudi pri Foucaultu lahko beremo kot razgaljanje oblasti in denunciacijo krivic. A nas Foucault opozarja tudi na njihovo produktivno plat. Ne le v ozkem pomenu besede, kot dispozitive, ki so uporabni za produktivni zajem prebivalstva, denimo v tovarnah in šolah, ali za sanitarno skladiščenje neuporabne in rezervne delovne sile v bolnišnicah in socialnih zavodih, temveč tudi v smislu ustvarjanja novih družbenih razmerij in nenazadnje znanja (ustanove so fizična podlaga za ideje in znanje).

Oblast je torej po Foucaultu mrežna, je mreža raznorodnih razmerij, ne le zgolj prevlada enega razreda ljudi nad drugimi. Oblikuje se kot disciplinska, panoptična oblast, ki ujame ljudi, njihova telesa v mikrofiziko oblasti (Nadzorovanje in kaznovanje) ali pa kot bio-oblast, ki človeka ujame v užitku – z družbenim ustvarjanjem seksualnosti (Zgodovina spolnosti – volja po znanju). Potemtakem revolucija v klasičnem pomenu, kot zamenjava enega razreda na oblasti z drugim, niti ni možna. So pa po njegovem mnenju možna žarišča upora tej vseobsežni mreži. In totalne ustanove, kot koncentracija tovrstnih oblastnih mehanizmov, so ena od logičnih tovrstnih točk odpora – torej dezinstitucionalizacija.[6]

 

Viri

Cooper, D. (1986), Jezik Ludila. Zagreb: Naprijed.

Deleuze, G., Guattari, F. (2018), Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana: Krtina.

Erazem Rotterdamski (1991), Hvalnica Norosti. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.

Foucault (1984) (1998), Zgodovina norosti. Ljubljana: * /cf.

Foucault, M. (1961) Histoire de la Folie, Plon, Paris.

Foucault, M., Derrida, J. (1990), Dvom in norost. Ljubljana : Društvo za teoretsko psihoanalizo.

Milčinski, L. (1978), Pota in mejniki v razvoju psihiatrije. V: Milčinski, L. (ur.), Psihiatrija. Ljubljana: DDU Univerzum (9-36).

---

[1] Foucaulteva inačica zgodovine psihiatrije (pravzaprav norosti) se precej razlikuje od uradne, kot jo poznamo iz učbenikov psihiatrije (pri nas denimo Milčinski, 1978). Je njena revizija. Uradna zgodovina ima predvsem apologetsko funkcijo, uporabimo jo, da legitimiramo stroko in institucijo. Prikazuje se kot nepretrgan proces napredka od antike naprej, kot preseganje »mračnega srednjega veka«, kot del splošnega napredka znanosti in tehnike, kot stopnjevanje humanizma in človeškega osvobajanja. Ko Goffman govori o institucionalnih ceremonijah in ikonografskih uprizoritvah zgodovine v samih bolnišnicah, komentira tovrstno početje, kot legitimiranje obstoječega s tem, da je »včasih bilo še slabše«. Ko beremo Foucaulta, se iluzija napredka razbije. Stvari so se spreminjale in se spreminjajo, a ne nujno na bolje. Kot se mi danes čudimo in gledamo na nekatere postopke v norišnicah kot na nečloveške, se utegne čez sto let kdo prav tako čuditi, kako smo mogli biti tako neumni, da smo ljudi, ki potrebujejo družbo izolirali, se čudili uporabi tablet, kakor se danes čudimo in zgražamo nad uporabo »vodne terapije«, »stolov za pomirjanje« itn. Foucaulteva zgodovina ni torej pripoved o kontinuiranem napredku, je zgodovina prelomov, diskontinuitet in dekonstrukcija sedanjosti s arheološkim kopanjem po preteklosti in odkrivanjem obrazcev, ki v raznih sestavah delujejo še danes.

[2] V srednjem veku je imela pooblaščeno mesto v družbenem panteonu sil onkraj človeka, podobno kakor smrt je človeka opominjala na minljivost (in še vedno imamo lahko norost kot mejnik naše osebne, individualne identitete). V renesansi in humanizmu pa dobi kot strast, gonilo, pa tudi kot zaplet in uganka (npr. Shakespeare, Cervantes) ali pa kot vera v življenje (Erazmova hvalnica norosti, 1991) človeški obraz in kot satira in dvorni norec, pa tudi pustovanje oz. karneval postane ogledalo in antipod oblasti.

[3] Morda bi lahko celo ugotavljali, da se polarna dvojica Razum – Norost, (ali celo oz. kot Nerazum) vzpostavi prav na tem mestu v zgodovini. Erazem Rotterdamski (1991) ji sicer postavi nasproti suhoparno učenost, a navsezadnje je pri njem norost vseeno pripomoček pri umevanju sveta in človeka v njem, torej opora razumu ne zgolj njegovo nasprotje. 

[4] Saj je norost prav tisto, česar ne moremo razumeti. A razum je totalen, hoče razumeti vse. Podvomiti je mogoče vse in torej tudi vse razumeti. Prav v tem je Zgodovina norosti polemična z kartezijanskim »cogitom«, epistemološkim temeljem racionalizma, ki postavi misel in dvom kot osnovno spoznavno orodje, saj Foucault eksplicitno ovrže njegov dvom o norosti. Žal tega odlomka v slovenskem prevodu ni (tudi v francoščini obstajata dve varianti), ga pa je mogoče rekonstruirati na podlagi polemike med Foucaultem in Derridajem (1990).

Je pa prav sla, da bi razumeli norost, zanka, v katero se moramo, kot znanstveniki, misleci, ujeti. Pa tudi tragedija psihiatrije, psihologije in psihoanalize, pa tudi drugih strok, ki se ne morejo odpovedati tej ambiciji. Več o tem v naslednjem blogu, ki bo o Anti-Ojdipu.

[5] V tem smislu se prav zdaj, v času korona virusa, postavlja strateško vprašanje novih dispozitivov. Kot obrazec se nakazuje samo izolacija – za tiste, ki so lahko privoščijo.

[6] Foucault je bil predvsem mislec, vendar pa je bil, v nasprotju z, denimo, Goffmanovo nevtralno pozicijo ameriškega znanstvenika, vedno družbeno angažiran in aktivist. Ne le, da se je v klasični maniri evropskih intelektualcev kontinuirano oglašal in bil mnenjski voditelj, angažiral se je tudi v konkretnih akcijah. Bil je soustanovitelj Skupine za informiranje o zaporih (Groupe d'Information sur les Prisons –  GIP), sodeloval v protirasističnih gibanjih oz. boju za pravice priseljencev in pa za pravice istospolno usmerjenih. Imel je intenzivne stike z »antipsihiatrijo«, ni pa bil aktivist tega gibanja.

Klasiki na temo totalnih ustanov in dezinstitucionalizacije (ali: »Listen very carefully – I shall say this only oence!«)

Ko smo se lotili teme dezinstitucionalizacije s teoretičnega vidika, smo se ozrli po klasikih, ki so hkrati konceptualni utemeljitelji tega, čemur danes rečemo duševno zdravje v skupnosti. Ko rečemo klasiki, imamo na eni strani v mislih določene avtorje, na drugi strani pa določene teme. Glavne teme so totalna ustanova, dezinstitucionalizacija in pa družbena vloga (predvsem duševnega bolnika, a tudi druge deviantne vloge ljudi, ki se znajdejo v tovrstnih ustanovah). Kot avtorje pa smo našteli Foucaulta, Basaglio, Deleuzea in Guattarija (pravzaprav njuno delo Anti-Ojdip) in pa trojico najbolj znanih »predstavnikov« antipsihiatrije – Lainga, Cooperja in Szasza (pri slednjih gre pravzaprav za mešanico izbire avtorjev in teme). Pri izbiri avtorjev nas je vodila poleg pomembnosti tudi dostopnost gradiva.

Na žalost vsi avtorji niso dostopni v slovenskem prevodu. Že dalj časa sta dostopni Foucaultevi deli na temo totalnih ustanov  (1998, 1984), pred kratkim pa smo dobili tudi glavno Goffmanovo delo na to temo (Azili, 2019;  pred tem še Stigmo,  2008) in pa Anti-Ojdipa (2018) Deleuzea in Guattarija. Glavne ideje in avtorji »antipsihiatrije« je prvič predstavila slovenski javnosti že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v skupna številka Problemov in Časopisa za kritiko znanosti (Dolar, 1975). Od takrat  so bili tako našteti avtorji kakor tematika večkrat predstavljeni slovenskemu občinstvu v preglednih delih domačih avtorjev, najbolj konsistentno v delih Tanje Lamovec (1995, 1998) in avtorja tega zapisa (1998).[1]

Klasična dela o totalnih ustanovah so nedvomno dela Foucaulta in Goffmana. Gre za avtorja, ki sta pravzaprav totalno ustanovo postavila na ogled kot predmet znanstvenega zanimanja in obdelave. To sta storila na povsem drugačen način in iz povsem drugačne perspektive, a sta njuni perspektivi in razpravi komplementarni. Foucaultev pristop je bil filozofski in zgodovinski – zanimala ga je »arheologija znanja« - v Zgodovini norosti (1961/ 1998) predvsem zgodovinski splet norosti in razuma, bolje rečeno, kako je racionalizem prestavil norost iz središča na rob družbe, tudi s tem, da jo preoblikoval v spoznavni, predvsem pa obravnavni predmet medicine, in pokazal, da pri tem ne gre le za diskurz, govor ali razpravo, temveč predvsem za »dispozitive«, za materialne ureditve, ki norost spravijo stran od oči in jo postavijo v poseben prostor, ki ni ne javen ne zaseben.

Goffmanov (2019) pristop je bil sociološki in etnografski. Ni pregledoval arhivov in analiziral dokumentov, temveč je opazoval življenje konkretne ustanove. Njegov zastavek je bil dognati, kako človek sebe oblikuje, kako okoliščine, situacije in ureditve v njih oblikujejo to, kar doživljamo kot samega sebe, svojo identiteto. Pri tem pa je razgalil procese uničevanja identitete, oblikovanje nove skozi vlogo duševnega bolnika, pa tudi samo delovanje take ustanove in pa tudi način upravičevanja tovrstnega početja z medicinskim, popravljalnim modelom.

Tudi Foucault (1978/ 1984) se v svojem drugem delu na temo totalnih ustanov – Nadzorovanju in kaznovanju – ukvarja z vprašanjem konstrukcije posameznika – toda tokrat z vidika »mikrofizike oblasti«, torej disciplinskih dispozitivov – in ga tako prav totalne ustanove pretvorijo v pripravno oprijemališče oblasti oz. moči kot vednosti in kot upravljanja z ljudmi.

Njunim delom je sledila skorajda nepregledna serija del na to temo, ki so dopolnjevala, nadgrajevala, modificirala ali pa celo kritizirala njuno izhodišče. Mnoga od teh del bi lahko razglasili za klasiko po njihovih poantah, zastavkih in izpeljavi misli,[2] a vseeno bi težko trdili, da jih je katerokoli preseglo.

Kaj takega bi lahko morda trdili za Basaglio (1981, 1987). Vendar pa je njegov presežek prav v zanikanju ustanove oz. praktično za dezinstitucionalizacijo. Prav v njenem snovanju, ali celo porajanju, Basaglia naredi sintezo med vsakdanjikom in družbenim diskurzom – torej med Goffmanovim in Foucaultevim pristopom in tematiko, ki mu jo omogoča gramščijanska (Antonio Gramsci, 1891–1937, italijanski filozof in ustanovitelj KPI) italijanska tradicija razmisleka o hegemoniji in družbeni vlogi intelektualca – tokrat izvajalca družbe skrbi. Seveda pa je Basaglia črpal še iz mnogih drugih virov. Za akcijsko sintezo, kar dezinstitucionalizacija gotovo je, je črpal iz prav takrat nastalega izročila terapevtskih skupnosti, pa tudi eksistencialne analize kakor tudi iz vseh sodobnih (antipsihiatričnih, antiavtoritarnih) dogajanj, v katera je bil vpet kot osrednja točka, saj je prav njegovo delo v tistem času in tistem krogu edino uresničevalo utopijo negacije institucije, in je tako vsebovalo zamisli tudi drugih (vseh tukaj omenjenih avtorjev, ob njih pa tudi vire, ki obravnavajo več kot le problem totalne ustanove, psihiatrije – denimo, Sartra, Črnih panterjev ipd.). Če imamo Foucaulta in Goffmana za klasika totalne ustanove, je Basaglia klasik njene negacije oz. dezinstitucionalizacije – tudi nepresežen.

O dezinstitucionalizaciji je tudi veliko napisanega – bodisi iz praktičnih izkušenj bodisi iz raziskovalnega spremljanja procesa, pa tudi teoretskih in programskih vidikov. A bi težko pokazali s prstom na eno delo, ki, po Basagli, dovolj kompletno zajema celo snov. Na precej tehnični način, brez obširnejše teoretične refleksije to naredijo Skupne evropske smernice za prehod od institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo (2012). Ta je sicer »evropski« tehnični dokument, priročnik, a zelo dobro povzema programsko bistvo dezinstitucionalizacije (manj pa konceptualne temelje) in je dobra tehnična sinteza – pripravna za ukinjanje ustanov in vzpostavljanje alternativnih služb oskrbe.[3][4]

Vloga duševnega bolnika oz. drugih odklonskih vlog, ki jih ljudje dobijo in imajo v totalnih ustanovah, je že od Goffmana naprej vzporedna tarča kritike totalnih ustanov, pa tudi nasploh v fokusu interesa družboslovja (Parsons, 1951). Na tem področju je »klasika« Scheffovo delo (1966), ki uporabi siceršnjo Goffmanovo obdelavo vsakdanjih interakcij in vlogo utemelji prav na rezidualni odklonskosti – rezidualnih prekrških. Čeprav je vloga s totalno ureditvijo ustanove tesno povezana, pa je seveda tudi od nje deloma avtonomna, kar se je izkazalo tudi po preselitvi v skupnost (Estroff, 1981).

Vsakdanja interakcija in družbena vloga postaneta še toliko bolj pomembni, ko se spremeni kontekst, okvir, situacija, ki določa ravnanje strokovnjakov in drugega osebja. V totalni ustanovi je možna zgolj ena razlagalna shema, ta pa mora opravičevati in upravičevati početje osebja in vlogo predmeta obravnave za varovance. Medicinski model sicer lahko vztraja tudi v skupnostnem, vsakdanjem okviru, ni pa to nujno. Že od samega začetka prenosa težišča iz ustanov v skupnost, se zato pojavi (navadno) vsakdanje življenje kot kriterij strokovnega dela kot protiutež strokovnim ideologijam, ki temeljijo na institucionalni ureditvi in ki so se v njih razvile (Flaker, 1993). Prav pravica do navadnega vsakdanjika in predvsem do cenjenih družbenih vlog, postane, najprej pod imenom »normalizacija«, pozneje kot »vrednotenje družbenih vlog«, kriterij uspešnega delovanja (Wolfensberger, 1983; O'Brien in Tyne, 1981, Brandon, 1991).

Prav to, kar je prednost »normalizacije«, pa je tudi past, v katero se lahko ujamemo. Vsakdanje, »normalno«, navadno življenje, kot ga poznamo, je sicer na eni strani protiutež institucionalnim ureditvam in protistrup strokovnim ideologijam, ki temeljijo na ceremonijah ponižanja (Garfinkel, 1956), na drugi pa je seveda tudi produkt tovrstnih ideologij, še posebno pa družbenih ureditev in razmerij moči (Flaker, 1993; Brandon, 1993). To je še posebej očitno prav na področju duševnega zdravja, saj sta psihiatrični pogled in psihoanalitični pristop že davno prekoračila meje zgolj strokovne obravnave ozke skupine ljudi, ki naj bi jo obravnavala in vsadila svoje obrazce v jedro vsakdanjega govora in početja. Hkrati pa ni dovolj ljudem, ki se vrnejo iz ustanov, nadeti le nova oblačila in jih »vključiti« v tokove vsakdanjega življenja, treba je vzpostaviti dialog z »norostjo« in drugimi vrstami odklonskosti, poiskati vrednote, ki smo jih z izključevanjem protagonistov in razvrednotenjem procesov, izgubili – treba je v njih najti družbeno produktivne sile – in prav zares pretvoriti njihove primanjkljaje v prednosti. Anti-Ojdip (Deleuze, Guattari, 2018) je prav zato kapitalno delo, kot je Foucault zapisal v uvodu, temeljni priročnik etike antifašizma[5],  torej tudi upora proti kolonializaciji vsakdanjega življenja oz. življenja, ki ga narekujejo aksiomi, ki so, med drugim, nastali v institucionalnem okolju.

Več o tem in o tem, kaj nam nekatera klasična dela dezinstitucionalizacije govorijo danes in kako jih lahko uporabimo v konkretnem procesu preobrazbe ustanov, v naslednjem blogu.

Viri:

Basaglia, F. (1987), Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Bazalja, F. (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br.5.

Brandon, D. (1991), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services. Salford University College.

Castel, R. (1976), L'ordre psychiatrique. Pariz: Minuit.

Cooper, D. (1980), Psihiatrija i antipsihiatrija. Zagreb: Naprijed.

Deleuze, G., Guattari, F. (2018), Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana: Krtina.

Dolar, M. (ur.) (1975), Nova pota psihiatrije. Problemi, 10-12 (154-156) in Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 11 [skupna številka obeh revij o antipsihiatriji].

Estroff, S.E. (1981), Making It Crazy. Berkeley: University of California Press.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. Dostopno na: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

Flaker, V. (1993), Kdor je z majhnim zadovoljen, ne zasluži velikega (teze k normalizaciji). V: Dekleva, B. (ur.), Življenje v zavodu in potrebe otrok - Normalizacija. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (42-48).

Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti – vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba *cf.

Flaker, V. (2017). Stroj dezinstitucionalizacije. V: G. Meško, D. Zorc-Maver (ur.) Za človeka gre!: zbornik posvečen Vinku Skalarju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede, str. 145–169.

Foucault, M. (1972), Histoire de la folie á l'âge classique. Paris: Gallimard. prva izdaja (1961), Histoire de la Folie. Paris: Plon. Slovenski prevod (1998), Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: Založba /cf*.

Foucault, M. (1978), Surveiller et punir, Naissance de la prison. Paris: Gallimard. slovenski prevod: (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Fuko, M. (1980), Istorija ludila u doba klasicizma. Beograd: Nolit.

Garfinkel, H. (1956), Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61, 5: 420-424.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Lamovec, T. (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.

Lamovec, T. (1998) Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

O'Brien, J. & Tyne, A. (1981), The Principle of Normalisation. London: Values into Action.

Parsons, T. (1951), Illness and the Role of the Physician: A Sociological Perspective. American Journal of Orthopsychiatry 11: 452-460.

Scheff, T. (1966), Being Mentally Ill. New York: Garden City.

Szasz, T. S. (1980), Ideologija i ludilo. Zagreb: Naprijed.

Wolfensberger, W. (1983), PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals. Downsview: National Institute on Mental Retardation.

---

[1] So pa bila mnoga dela prevedena v srbščino ali hrvaščino že koca sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Npr.: Laing (1977), Cooper (1980), Szasz (1980), Foucault (1980), Basaglia (1981). Med zgodnimi prevodi pa je treba omeniti tudi Jervisa (1977).

[2] Mednje gotovo sodi Castelovo delo Psihiatrični red (1976), ki je pravkar v postopku prevoda v slovenščino. Lahko bi rekli, da na nek način Castel pokriva vrzel med Goffmanom in Foucaultem tako v metodi kakor v vsebini. Kar pa je njegov bistven prispevek k razpravi o totalnih ustanovah pa je, da izlušči problem skrbniške moči, ki jo skupaj z napravo totalne ustanove na začetku meščanske ureditve prevzema stroka. Vloga bolnika, varovanca pod skrbništvom je torej nadomestek za enakopravnost, totalna ustanova pa naprava, ki to zares in dejansko omogoča.

[3] Za človeka, ki se na novo loteva vprašanja dezinstitucionalizacije, bi lahko postavili vprašanje, kaj bi bilo bolj smotrno – najprej prebrati Smernice in potem bazična besedila ali obratno – najprej osnove in potem tehnični priročnik. Žal je tako, da bo veliko ljudi, ki se jih zadeva tiče, najprej prebrala smernice – in potem, na žalost, nič več. To je žalostni učinek »instant civilizacije«, ki hromi prodorn-ost in ustvarjalnost, pa tudi učinkovitost praktičnega dela.

[4] Zgoščen pregled teorije totalnih ustanov in dezinstitucionalizaciji lahko bralec najde v mojem besedilu »Stroja dezinstitucionalizacije« (Flaker, 2017), dostopen kot serija prispevkov tudi na mojem blogu, začenši s temle.

[5] Žal slovenski prevod tega predgovora ne vsebuje.