Dekonstrukcija razuma in institucije (Foucault)

Čeprav gre zastavek Foucaultevega (1926–1984) dela onkraj zgolj zgodovine norosti in psihiatričnih ustanov, pa je njegova Zgodovina norosti (1998) tudi klasično delo prav na tem področju – težko je govoriti o duševnem zdravju, ne da bi se vsaj ozrli nanj. Iz te perspektive zgodovinski opis, kakršnega je podal Foucault, načenja temeljne samoumevnosti, ki so se vzpostavile v borih dvesto letih od nastanka psihiatrije (oz. alienizma, kakor se je psihiatrija v začetku imenovala). V obdobju, ko je izšla, se je namreč to, da norci sodijo v norišnico, da je norost bolezen in da to bolezen zdravijo in norišnico vodijo psihiatri, zdelo kot »naravno dejstvo«, nekaj, kar obstaja od vekomaj in bo tudi obstajalo, saj drugače družba ne bi mogla delovati (kakor deluje zdaj). Po branju Foucaulta tega ni več mogoče misliti.[1]

Zvemo namreč, da psihiatrične ustanove obstajajo šele od preloma osemnajstega v devetnajsto stoletje, pa tudi da podobnih ustanov ni bilo vse do nastanka mest. Izkaže se, da so »blazneže« obravnavali na več različnih načinov – še najmanj kakor bolnike; da so zdravniki dobili pomembno vlogo oz. postali »pooblaščeni izvajalci« šele relativno pozno. Predvsem pa pokaže, da je bila norost, pa čeprav ne enoznačno, dosti bolj navzoča tako v kulturi, kolektivnih reprezentacijah življenja, kakor tudi v vsakdanjem življenju.[2] Pravzaprav je Foucaulteva Zgodovina norosti, pa čeprav v njej veliko zvemo o tem, kako so jo obravnavali, predstavljali in z njo ravnali, zgodovina Razuma, njegove prevlade na račun zanikanja, izrivanja norosti.[3] Kot družbeno silo jo diskvalificirata prav medikalizacija in zapiranje, jo postavita na obrobje in jo naredita za predmet, ki ga je moč (vsaj tako se bo zdelo) obvladati, če ne že razumeti. In razumeti se norosti, po definiciji, ne da.[4]

Taka dekonstrukcija izgona norosti, konkretno pa nastanka totalne ustanove in psihiatrične vednosti, ni le kritika razumnosti, racionalizma, temveč tudi, predvsem pred nas, ki se z zadevo praktično ukvarjamo, tudi uganko, vprašanje, kaj storiti, kako vzpostaviti (ponovno) dialektiko med norostjo in razumom, kakšno, produktivno in kreativno, mesto naj norost ima. Na ta vprašanja Foucault ne odgovarja, so nanje poskusili teoretično in praktično odgovoriti drugi. Najbolj produktivno Cooper (v Jeziku norosti, 1986), Deleuze in Guattari (2018), najbolj praktično pa Basaglia. Najbolj splošen odgovor je v tem, da ima tudi norost »domovinsko pravico« in da je etično izhodišče vsake emancipatorne akcije, med drugim, tudi »pravica do norosti«.

Če je Foucaultevo delo arheologija vednosti oz. znanja, je pomemben del tega tudi genealogija ustanov, ki to vednost proizvajajo. Ko na začetku knjige Foucault piše o gobavosti in gobaviščih, pomislimo, da gre za metaforo izključevanja. Pozneje odkrijemo, da ne gre le za metaforo temveč konkretne prostore in, čeprav abstraktne, realne dispozitive, ki so nastali zaradi obrambe pred gobavostjo v srednjem veku, pa so jih nato uporabili za vsebovanje norosti, norcev in drugih motečih osebkov. Premestitev v bivša gobavišča poimenuje Veliko zapiranje, razmeroma hiter in obsežen proces, ki je v sedemnajstem stoletju pospravil za zidove precejšnji delež prebivalstva, ki je motilo red in mir v takrat razvijajočih se mestih – hkrati pa krepil absolutistično oblast. Šele v naslednji fazi, po meščanski revoluciji, pride do rojstva norišnice kot specializirane ustanove, s specializiranim znanjem in posebnim poklicem. Ustanove se namnožijo, specializirajo in uvedejo discipliniranje kot vseobsegajoč način delovanja.

Prav tej temi in dekonstrukciji disciplinskih dispozitivov je posvečeno drugo Foucaultevo delo, ki se ukvarja s totalnimi ustanovami (1984). Tokrat je izvorni obrazec kuga. Ta v nasprotju z izključevanjem nebodigatreba dela prebivalstva, s karanteno, kvadriliranjem in urejanjem prostora vzpostavlja nadzor nad vsemi. Ugotavljamo lahko, da je sodobna totalna ustanova sinteza obrazcev izključevanja in nadzorovanja – prvega smo podedovali po epidemiji gobavosti, drugo pa po kugi.[5]

Dispozitivi, ki jih Foucault dekonstruira, so seveda dispozitivi oblasti, pa tudi vednosti (kar Foucault skorajda enači). Kot taki so nedvomno instrument podrejanja, celo zatiranja. Njihove konkretne opise tudi pri Foucaultu lahko beremo kot razgaljanje oblasti in denunciacijo krivic. A nas Foucault opozarja tudi na njihovo produktivno plat. Ne le v ozkem pomenu besede, kot dispozitive, ki so uporabni za produktivni zajem prebivalstva, denimo v tovarnah in šolah, ali za sanitarno skladiščenje neuporabne in rezervne delovne sile v bolnišnicah in socialnih zavodih, temveč tudi v smislu ustvarjanja novih družbenih razmerij in nenazadnje znanja (ustanove so fizična podlaga za ideje in znanje).

Oblast je torej po Foucaultu mrežna, je mreža raznorodnih razmerij, ne le zgolj prevlada enega razreda ljudi nad drugimi. Oblikuje se kot disciplinska, panoptična oblast, ki ujame ljudi, njihova telesa v mikrofiziko oblasti (Nadzorovanje in kaznovanje) ali pa kot bio-oblast, ki človeka ujame v užitku – z družbenim ustvarjanjem seksualnosti (Zgodovina spolnosti – volja po znanju). Potemtakem revolucija v klasičnem pomenu, kot zamenjava enega razreda na oblasti z drugim, niti ni možna. So pa po njegovem mnenju možna žarišča upora tej vseobsežni mreži. In totalne ustanove, kot koncentracija tovrstnih oblastnih mehanizmov, so ena od logičnih tovrstnih točk odpora – torej dezinstitucionalizacija.[6]

 

Viri

Cooper, D. (1986), Jezik Ludila. Zagreb: Naprijed.

Deleuze, G., Guattari, F. (2018), Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana: Krtina.

Erazem Rotterdamski (1991), Hvalnica Norosti. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.

Foucault (1984) (1998), Zgodovina norosti. Ljubljana: * /cf.

Foucault, M. (1961) Histoire de la Folie, Plon, Paris.

Foucault, M., Derrida, J. (1990), Dvom in norost. Ljubljana : Društvo za teoretsko psihoanalizo.

Milčinski, L. (1978), Pota in mejniki v razvoju psihiatrije. V: Milčinski, L. (ur.), Psihiatrija. Ljubljana: DDU Univerzum (9-36).

---

[1] Foucaulteva inačica zgodovine psihiatrije (pravzaprav norosti) se precej razlikuje od uradne, kot jo poznamo iz učbenikov psihiatrije (pri nas denimo Milčinski, 1978). Je njena revizija. Uradna zgodovina ima predvsem apologetsko funkcijo, uporabimo jo, da legitimiramo stroko in institucijo. Prikazuje se kot nepretrgan proces napredka od antike naprej, kot preseganje »mračnega srednjega veka«, kot del splošnega napredka znanosti in tehnike, kot stopnjevanje humanizma in človeškega osvobajanja. Ko Goffman govori o institucionalnih ceremonijah in ikonografskih uprizoritvah zgodovine v samih bolnišnicah, komentira tovrstno početje, kot legitimiranje obstoječega s tem, da je »včasih bilo še slabše«. Ko beremo Foucaulta, se iluzija napredka razbije. Stvari so se spreminjale in se spreminjajo, a ne nujno na bolje. Kot se mi danes čudimo in gledamo na nekatere postopke v norišnicah kot na nečloveške, se utegne čez sto let kdo prav tako čuditi, kako smo mogli biti tako neumni, da smo ljudi, ki potrebujejo družbo izolirali, se čudili uporabi tablet, kakor se danes čudimo in zgražamo nad uporabo »vodne terapije«, »stolov za pomirjanje« itn. Foucaulteva zgodovina ni torej pripoved o kontinuiranem napredku, je zgodovina prelomov, diskontinuitet in dekonstrukcija sedanjosti s arheološkim kopanjem po preteklosti in odkrivanjem obrazcev, ki v raznih sestavah delujejo še danes.

[2] V srednjem veku je imela pooblaščeno mesto v družbenem panteonu sil onkraj človeka, podobno kakor smrt je človeka opominjala na minljivost (in še vedno imamo lahko norost kot mejnik naše osebne, individualne identitete). V renesansi in humanizmu pa dobi kot strast, gonilo, pa tudi kot zaplet in uganka (npr. Shakespeare, Cervantes) ali pa kot vera v življenje (Erazmova hvalnica norosti, 1991) človeški obraz in kot satira in dvorni norec, pa tudi pustovanje oz. karneval postane ogledalo in antipod oblasti.

[3] Morda bi lahko celo ugotavljali, da se polarna dvojica Razum – Norost, (ali celo oz. kot Nerazum) vzpostavi prav na tem mestu v zgodovini. Erazem Rotterdamski (1991) ji sicer postavi nasproti suhoparno učenost, a navsezadnje je pri njem norost vseeno pripomoček pri umevanju sveta in človeka v njem, torej opora razumu ne zgolj njegovo nasprotje. 

[4] Saj je norost prav tisto, česar ne moremo razumeti. A razum je totalen, hoče razumeti vse. Podvomiti je mogoče vse in torej tudi vse razumeti. Prav v tem je Zgodovina norosti polemična z kartezijanskim »cogitom«, epistemološkim temeljem racionalizma, ki postavi misel in dvom kot osnovno spoznavno orodje, saj Foucault eksplicitno ovrže njegov dvom o norosti. Žal tega odlomka v slovenskem prevodu ni (tudi v francoščini obstajata dve varianti), ga pa je mogoče rekonstruirati na podlagi polemike med Foucaultem in Derridajem (1990).

Je pa prav sla, da bi razumeli norost, zanka, v katero se moramo, kot znanstveniki, misleci, ujeti. Pa tudi tragedija psihiatrije, psihologije in psihoanalize, pa tudi drugih strok, ki se ne morejo odpovedati tej ambiciji. Več o tem v naslednjem blogu, ki bo o Anti-Ojdipu.

[5] V tem smislu se prav zdaj, v času korona virusa, postavlja strateško vprašanje novih dispozitivov. Kot obrazec se nakazuje samo izolacija – za tiste, ki so lahko privoščijo.

[6] Foucault je bil predvsem mislec, vendar pa je bil, v nasprotju z, denimo, Goffmanovo nevtralno pozicijo ameriškega znanstvenika, vedno družbeno angažiran in aktivist. Ne le, da se je v klasični maniri evropskih intelektualcev kontinuirano oglašal in bil mnenjski voditelj, angažiral se je tudi v konkretnih akcijah. Bil je soustanovitelj Skupine za informiranje o zaporih (Groupe d'Information sur les Prisons –  GIP), sodeloval v protirasističnih gibanjih oz. boju za pravice priseljencev in pa za pravice istospolno usmerjenih. Imel je intenzivne stike z »antipsihiatrijo«, ni pa bil aktivist tega gibanja.

Antipsihiatrija – navdih ali strašilo

David Cooper v Trstu

Antipsihiatrija je bila gibanje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je pa tudi skupna nalepka za raznolike in raznorodne kritike psihiatrije kot institucije in kot stroke. To gibanje je bilo precej amorfno in je v času nastanka bolj odmevalo v splošnih uporniških gibanjih značilnih za ta čas, kakor v stroki sami, čeprav pa je tudi v njej s časom pustilo pomembne sledi in učinke. Kot nalepka je na eni strani sredstvo mobilizacije in obedinjenja nasprotovanja slabim stranem psihiatrije, na drugi strani pa sredstvo diskreditacije takega nasprotovanja in sleherne kritike. Koren diskreditacije lahko najdemo v samem izrazu oz. njegovemu pripisanemu pomenu, da gre za prizadevanje za ukinitev psihiatrije kot stroke sploh. Z ukinitvijo psihiatrije naj bi ljudem v duševni stiski, ki potrebujejo strokovno pomoč, to odrekli. Treba je vedno znova poudariti, da niti najbolj radikalni med vodilnimi predstavniki te struje, kot npr. David Copper, ki je tudi avtor samega izraza »antipsihiatrija«, niso zastopali takega stališča, šlo jim je za korenito spremembo psihiatrične stroke, ne pa za njeno ukinitev.

Izraz antipsihiatrija je treba razumeti dialektično negacijo obstoječega, ki naj bi pripeljala po načelu teza-antiteza-sinteza prav do slednje.

Antipsihiatrija je v svojem času postavila na dnevni red nekaj vprašanj, ki so aktualna še danes: obstoj »duševne bolezni«, iatrogene učinke psihiatričnega »zdravljenja«, pazniško in represivno družbeno vlogo, ki so jo nadeli psihiatrom in pa, seveda, problem psihiatričnih ustanov. Pokazali so, da je »duševna bolezen« predvsem nalepka, ki nastane kot družbeni odgovor na odklonsko vedenje, da je vlogo »duševnega bolnika« predvsem družbena vloga, ki jo potrebna za nevtralizacijo odklonskosti in oprijemališče za ravnanje z njo. S tem so jo prestavili iz telesa, ne le v duševnost, kot je to že poprej storila psihoanaliza, ampak naravnost v družbeno tkivo. Če je za Szasza (1961) bila družbena bit »duševne bolezni« prav in predvsem v odgovoru na odklonsko vedenje – bolezen je zanj nekaj, kar »človek ima«, medtem ko »duševna bolezen« govori o tem, kar »človek dela« – pa sta Laing (1959) in Cooper (1967) šla dlje in kazala na to, da se v »duševni bolezni«, norosti odražajo družbena protislovja – tako tista na mikro ravni v družini, neposrednih interakcijah, kakor tudi širša, kot je, na primer, protislovje med norostjo in razumom, normalnim in odklonskim, protislovja kapitalistične delitve dela in nenazadnje protislovje med družbeno identiteto in doživljanjem sebe. V tem je tudi vsaka hospitalizacija tudi politično dejanje, pa naj ga razumemo kot vprašanja mikro moči izključevanja iz družine, delovnega okolja ali soseske, ali pa kot vprašanja splošnih obrazcev represije – zatiranja drugačnosti, upora zoper obstoječe prevladujoče vrednote, izražanja nestrinjanja ali drugačnega življenjskega sloga.

V taki konstelaciji je psihiater (in drugi psihiatrični delavci) v vlogi agenta tovrstnega zatiranja, izključevanja in nadzora. To pa je v odkritem nasprotju z vlogo zdravnika kot nekoga, ki človeku pomaga, mu je v oporo in si prizadeva za njegovo blaginjo in dobrobit.[1] To pa ne le sprevrže terapevtski odnos, ki naj bi ga zdravnik imel z bolnikom, temveč povzroči skorajda več škode kakor koristi. Zapiranje, uporaba prisilnih sredstev in prisilno zdravljenje ne le odvzamejo svobodo, svobodno voljo in spremenijo človeka v stvar, predmet, temveč imajo vrsto škodljivih posledic za »duševno zdravje«. Vzbujajo apatijo, nezainteresiranost, fatalizem, obup, odtujitev, umik ali celo jezo, zamero.[2] Ob tem pa zaradi stigme, izključenosti iz življenjskih tokov, pa tudi zaradi sekundarnih pridobitev vloge bolnika, človeka prizadenejo tudi v socialnem družbenem smislu. Tudi za »medicinske« posege, kot so elektro šok, inzulinska terapija in lobotomija, so pokazali, da niso učinkoviti, da jih ljudje doživljajo kot kazen in da imajo številne škodljive posledice.[3] Psihiatrična bolnišnica kot totalna ustanova vse ta protislovja združuje, reprezentira in omogoča. Tudi zato je bila ena izmed glavnih tarč tega gibanja in glavno torišče sprememb.[4]

Viri

Barton, W.R. (1959) Institutional Neurosis, John Wright & Sons, Bristol.

Cooper D. (1967), Psychiatry and anti-psychiatry. London: Tavistock.

Illich, I. (1975), Medical Nemesis. Calder & Boyers.

Laing R. D. [1959 / 1965]. The Divided Self - An Existential Study in Sanity & Madness. Pelican Books.

Szasz, T. (1961), The Myth of Mental Illness. New York: Paul B. Hoeber.

---

[1] Marsikaj v kritiki psihiatrije velja tudi za medicino nasploh. Moderna medicina se je v borih dvesto letih vzpostavila kot veja oblasti – zdravstvena oblast, njeno razumevanje bolezni ni celostno, ob zdravljenju proizvaja še iatrogene bolezni (stranski učinki, bolnišnice kot gojišče infekcij) in vzpostavlja kult zdravja, ki je v službi obstoječe delitve dela in bogastva. Deloma je te kritike antipsihiatrija tudi pomagala zastaviti (Illich, 1975).

[2] Institucionalna psihiatrija torej povzroča iatrogeno bolezen, ki jo je Barton (1959) poimenoval »institucionalna nevroza« oz. pogosteje imenovano »institucionalizem«.

[3] Kritizirali so tudi (čezmerno) uporabo psihiatričnih zdravil – sprva kot »kemični prisilni jopič«, pa tudi kot nekaj, kar zdravi simptome ne pa vzroke. Medtem ko se je kritika psihokirurgije, elektro in inzulinskih šokov, med drugim zaradi dramatično brutalnih učinkov, precej »prijela« in se te metode uporabljajo danes le izjemoma, pa se zdravila nezadržno širijo – pa spet ne zaradi njihove učinkovitosti, temveč zaradi profitabilnosti. 

[4] Gibanje ni bilo le akademsko, v nasprotju z, denimo, Goffmanom in Foucaultem, so bili Laing, Cooper in Szasz še vedno praktiki. Prva dva sta v maniri in tradiciji Jonesovih terapevtskih skupnosti eksperimentalno uvajala tovrstno, le bolj radikalno, delo tako v bolnišnici (Vila 21) kakor zunaj nje (Kingsley Hall). Razen Soterie in še nekaj podobnih skupnosti (npr. Windhorse), te oblike niso vztrajale. Ne samo zaradi tega, ker niso bile vključene v »mainstream« javnega zdravstva ali pa ker bi bile časovno zahtevne, pač pa tudi ker so še vedno bile deloma kongregativne in segregativne in pod vplivom psihoterapevtskega, psihoanalitičnega izročila. Taka ezoteričnost pa ne gre skupaj s skupnostno usmeritvijo in povsakdanjenjem dela izvajalcev duševnega zdravstva.

Na muhi psihiatrije je bila tudi družina kot institucija in vzvod oblasti in ponotranjanja oblastnih razmerij. Delo z družino pa je bilo tudi eden od praktičnih terenov tega gibanja. To štafeto je kmalu prevzela družinska terapija, a s precej manjšo dozo kritičnosti do družine kot institucije.