Do tega, kakšno znanje je potrebno za preobrazbo zavoda, za prehod iz institucije v skupnost, smo prišli na več načinov. Na eni strani potrebo po dodatnem izobraževanju in usposabljanju kakor tudi vsebino, predvidevajo in določajo Skupne evropske smernice (2012), na drugi strani smo vsebino izobraževanja začrtali na podlagi lastnih izkušenj (Hrastovec), raziskovanja potreb po tovrstnem izobraževanju v Srbiji in Makedoniji in jih nazadnje oblikovali v pogovorih prav v Domu na Krasu.
Temelji pojmi in načela prehoda v skupnost (TP)
Dezinstitucionalizacija, še manj pa preobrazba nekega konkretnega zavoda, se ne zdi v prvi vrsti teoretično ali konceptualno delo. Pa vendar brez vsaj ščepca teoretičnega razmisleka in konceptualnih usmeritev ne gre. V nasprotju s totalno ustanovo, ki je na eni strani globoko ateoretična in temelji na aksiomih samoumevnosti, ki pa so pravzaprav nasledek empirističnega upoštevanja tradicije pri ravnanju, na drugi strani pa z deklarativno teorijo na vso moč opravičuje in upravičuje svoj obstoj (a je pogosto v nasprotju z njenim delovanjem)[1], njena preobrazba potrebuje konceptualno orodje in jasne etične smernice za delovanje.Preobrazba namreč mora biti polemična oz. kritična do pojava totalne ustanove, da jo lahko odpravi, še posebej pa, da prepozna njene ostanke v skupnosti. Hkrati pa mora oblikovati svoj program, ki bo nadomestil delovanje totalne ustanove oz. institucionalno varstvo, kar pa je tudi konceptualno delo. Teorija je pri dezinstitucionalizaciji potrebna za razkrinkavanje slabosti institucij in za postavljanje ciljev in nastavljanje poti do njih. Pri tem pa ne gre toliko za teorijo v ožjem pomenu besede, temveč za praksis – torej za znanje za ravnanje. Torej na eni strani za etiko, vrednote, stališča, načela ravnanja, na drugi strani pa za organizacijo in metode dela, torej za znanje o tem, kako kaj narediti (know how).
Vsebina tega modula naj bi torej odpirala polje sprotne konceptualne razprave o tekočih dogajanjih v zavodu (»odprti forum«), hkrati pa tudi prav praktično preverjala značilnosti totalne ustanove v delovanju ustanove in jih primerjala z načelom vsakdanjosti (normalizacija) in s tem začrtala konkretne in praktično izvedljive spremembe.
Vključevanje uporabnikov v procese odločanja (VU)
Emancipacija uporabnikov, da postanejo gospodarji svoje usode, je najbrž glavni cilj preobrazbe (in čeprav bo koledarsko zadnji dogodek, ga moramo imeti v mislih najprej). Končni produkt preobrazbe mora biti prav to, kar bomo dosegli z okrepitvijo stanovalcev, med drugim tudi s krepitvijo njihove avtonomije z vzajemna, vrstniško podporo in z namenom, da uporabniki postanejo odločen in odločujoč subjekt v sistemu. Če je to cilj pa je vključitev v odločanje in nastajanje stanovalcev kot osebka svoje lastne oskrbe skozi skupščine in samozagovorništvo v zavodu prvi korak – tako zanje kot za njihove oskrbovalce.Oskrba po osebni meri (OM)
Preobrazba zavoda je v resnici tudi preobrazba oskrbe – v oskrbo po osebni meri. Gre za prehod od blokov k ljudem, od organizacije oskrbe masovne proizvodnje glede široke kategorije ljudi k upoštevanju ne le človekovih enkratnih okoliščin temveč tudi njegovih ali njenih želja, prioritet. Gre za nove metode dela (osebno načrtovanje), za nove postopke (individualizacija financiranja), nove vloge (ključni delavci) kot tudi za novo organizacijo dela. Oskrba po osebni meri ni le načelo in pristop je tudi nova osnova delovanja novega sistema in le njen okrasek (kakor se pogosto zgodi).
Ravnanje s tveganji brez prisile (varovani oddelek) (TV)
Za prehod v skupnost, za zapuščanje ustanove je potreben pogum. Na eni strani je življenje v skupnosti bolj nepredvidljivo in postavlja tako pred stanovalce, ki se selijo, kot tudi pred njihove pomočnike številne izzive, na drugi strani pa je ustaljena zaznava totalne v skupnosti kot da bi prav ustanova nevtralizirala nekatere nevarnosti (ne le nasilja, poškodb, kriz temveč ipd. tudi revščine), čeprav objektivno, statistično gledano institucionalizacija tovrstna tveganja povečuje. Gre torej za nadzorovano prevzemanje tveganja in ne le za njegovo navidezno izničevanje. Predvsem pa gre za to, da pri spoprijemanju s tveganji ne uporabimo prisile in zapiranja. Temeljni postulat prehoda v skupnost oz. dezinstitucionalizacije je namreč prav svoboda. Zato se je treba zadeve lotiti v njenem jedru in odpraviti trdo jedro totalne ustanove oz. zapiranja in prisile, ki ga vsebuje zaprti oddelek. Ta se mora preobraziti v intenzivne službe, ki bodo zagotavljale varnost v skupnosti in omogočale ljudem, kar jim po ustavi in listinah o človeških pravicah pripada.
Vzpostavljanje odgovorov v skupnosti (OS)
Najbolj očiten del dezinstitucionalizacije so fizične preselitve stanovalcev zavoda v raznolike oblike nastanitve v skupnosti. Pri preselitvah je od samega zapuščanja zavoda bistveno bolj pomembno vprašanje, kam bo nekdo šel in kakšno podporo bo tam imel. Pri prehodu v skupnost je treba zagotoviti možnosti stanovanja, dela, družabnosti in odgovore na številne druge potrebe. Namesto preskrbe z vsem na enem mestu, namesto enega poslopja je treba postopoma zgraditi načeloma neskončno mrežo novih služb in storitev v skupnosti. Zato je treba spoznati skupnost, vzpostaviti pomembne stike v njej, ustvariti zavezništva in sodelovanje z drugimi službami in z neformalnimi pomočniki.
Vodenje preobrazbe (VP)
Preobrazba je v veliki meri stvar organizacije in reorganizacije, je organizacijski projekt, ki zahteva posebno vrstno managementa, vodenja in upravljanja. Posebnost take re-organizacije je, da je demokratizacija odnosov in vodenja tako njen cilj kakor sredstvo, saj pomeni prenos odločanja na uporabnika, njegovo pooblaščeno vlogo – s tem pa tudi prenos nekaterih pristojnosti odločanje čim bliže uporabniku – torej bistveno večjo avtonomijo delavcev. Na drugi strani je to, v nasprotju z upravljanjem zaprtega in ločenega prostora tudi v veliko večji meri tudi vključevanje drugih služb, povezovanje z akterji v skupnosti in tudi mobilizacija skupnosti in njenih virov. Preobrazba vodenja je tudi premik od ustaljenih vzorcev, ki v socialnem varstvu, še posebno zavodskem, pomenijo zgolj upravljanje z sredstvi, ki jih v ta namen nameni država in zaupa vodstvu, ki ga nastavi, k bolj proaktivnem in propulzivnem generiranju novih virov in sredstev, ki ne bodo omogočili zgolj novih storitev, temveč tudi korenito izboljšali življenje uporabnikov.
***
Med temami, ki se jih lotevamo, ni hierarhije. Vsako bi lahko postavili na prvo mesto. Za organizacijski uspeh je pomembno razviti čim več znanja, kako voditi proces; a brez dobrega poznavanja procesa in uveljavljanja načel, predvsem pa brez vizije, ne bo jasno, kam ga pripeljati, seveda pa je pri tem treba domiselno ustvarjati nove službe v skupnosti, toda če bodo vztrajale stare metode in pristop dela in če ne bodo uporabniki prišli na prvo mesto, bo to sicer le razpršitev institucije, in če bo kot pomemben del oskrbe vztrajalo omejevanje ali celo prisila, bo s tem vztrajala institucija. Teme so si torej enakovredne in komplementarne, se med seboj dopolnjujejo v konsistentno celoto.
Vodenje mora imeti vizijo in trdna demokratična načela, mora vzpostaviti nove službe in storitve, organizirati proces oskrbe po osebni meri, vključiti uporabnike v odločanje in prav v njih najti svojo bazo, temelj za odločanje, mora ravnati s tveganji na povsem drugačen način.
Oskrba po osebni meri potrebuje novo organizacijsko strukturo, nove možnosti in sodelavce v skupnosti, ko krepi moč uporabnika tudi kolektivno dimenzijo te moči, spraviti pojme v prakso in jih tam preverjati, ravnati z grožnjami v človekovem življenju.
Ustvarjane novih služb je seveda organizacijskih proces in tudi izziv, saj zahteva popolnoma drugačno organizacijo, potrebuje osebne načrte kot eno izmed orodij načrtovanja odgovorov, zagotoviti v skupnosti varnost, medsebojno oporo uporabnikov in jim zagotoviti glas v skupnosti in povsem vsakdanje življenje.
Če naj se uporabniki okrepijo in vključijo v odločanje je treba dosledno upoštevati načela prehoda, ustvariti povsem demokratično okolje, zagotoviti ustrezno oskrbo, ki bo na voljo tam, kjer bodo živeli, in s katero bodo upravljali tudi na osebni ravni, brez grožnje, da bi jih kam zaprli ali v kaj prisilili.
Odpravljanje prisile in zapiranja zahteva takšno organizacijo, ki bo lahko vnaprej odpravila grožnje ali vsaj v hipu reagirala na takšno ali drugačno krizo, uporabnike mora v načelu in praksi postaviti v vodilni položaj in jim povrniti dostojanstvo odločanja (pa tudi pravico do napak), kar, med drugim, omogoča tudi oskrba po osebni meri, njihovo pravico do življenja v skupnosti, ki vključuje tudi pravico do vsakdanjega življenja, morajo materialno podpirati skupnostne storitve.
In nenazadnje, proces preobrazbe mora v vseh svojih segmentih uresničiti načela in program dezinstitucionalizacije, jih tudi preveriti in dopolnjevati – demokratične odnose, okrepitev (ne le uporabnikov temveč vseh udeleženih), z osebnimi načrti uresničevati cilje in želje uporabnikov, jih povrniti pravico in odgovornost odločanja in tveganja pri tem, jih omogočiti blaginjo (in potrebno podporo) v celem življenju (stanovanje, delo, dohodek, prosti čas, druženje, vsakdanjost ter hkratno samostojnost in pripadnost. Prav izobraževanje, kakor smo ga zastavili – z izmenjavanjem konceptualnega in praktičnega dela, usmerjeno v odgovor na konkretne situacije ob upoštevanju vrednot pa tudi izkušenj od drugod, pomeni preverjanje prakse s teorijo in teorije s prakso – ali bolje rečeno – ustvarjanje novega znanja za ravnanje.
[1] Klasične teorije, ki prevladujejo v tovrstnih ustanovah, so, kot ugotavlja Goffman, teorije o človeku in o tem, kaj naj bi bil, ne pa o njih samih. Torej so v samorefleksiji ateoretične in akonceptualne, empiristične. Nasprotno pa teorije, ki uvajajo dezinstitucionalizacijo teorije o institucijah pa tudi o medčloveških ureditvah (npr. v interakciji); seveda govorijo tudi o človeku, ampak o tem, kako postati človek. Prav taka konceptualizacija omogoča praktično utopijo, ustvarjanje nečesa novega.
