Znanstveno zanimanje za totalne ustanove se je začelo v
začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja z deli Bartona (1959), Goffmana (1961)
in Foucaulta (1961).[1]
Ta dela so tudi prva konceptualizacija totalne ustanove in še vedno temelj
našega razmišljanja o njej. Goffmanova in Foucaulteva motivacija ni bila
kritika totalnih ustanov, pač pa za prvega sociološka dekonstrukcija procesov
ustvarjanja identitete, pojmovanja samega sebe, saj so totalne ustanove
ekstremni izraz tega, kako družbene strukture in procesi oblikujejo pojmovanje
samega sebe oz. kako ga spremenijo. Foucaultev zastavek je bil filozofski, natančneje
epistemološki – norišnice je obravnaval kot materialno orodje prevlade razuma, Zgodovina norosti v klasicizmu pa je
pravzaprav kritika – ne toliko psihiatrije in totalnih ustanov – ampak
racionalizma in kartezijanstva.[2]
Pravzaprav je bil neposredno kritičen do institucije le prvi – Barton, ki je
kot zdravnik opazil, da ljudje, ki živijo v ustanovi, razvijejo institucionalno nevrozo (skupek vedenj
in drž, kot so: sključena hoja, drsajoči korak, odsoten pogled, pasivnost,
nezainteresiranost, itn.) in pravilno sklepal, da ima institucionalizacija za
ljudi škodljive posledice.[3]
Vseeno pa sta Goffman in Foucault bistveno bolj vplivala na poznejšo kritiko
ustanov, saj njuna dela natančno, očitno in osupljivo razgaljata njeno
delovanje, kar je kljub temu, da njun namen ni bil kritizirati same ustanove
(Goffman celo ugotavlja, da je totalna ustanova družbeno dejstvo, ki se ga ne
moremo izogniti in ga ne moremo
spremeniti), učinkovalo kot kritika samo po sebi. Ne nazadnje lahko štejemo
njuno delo kot, kljub temu da sta priskrbela orodja dekonstrukcije totalne
ustanove, v času nastanka izraz epohe, ki je postala občutljiva na ta fenomen,
ne pa toliko njen vzvod.
Sam izraz totalne ustanove moramo pripisati Goffmanu, čeprav
ga je skoval eden izmed njegovih učiteljev Everett Hughes in je nastal na
podlagi Etzionijeve analize totalne družbe oz. države (Burns, 1992). Prilastek
»totalna« moramo razumeti najprej kot opis njenega delovanja, saj je ena od
bistvenih značilnosti totalne ustanove totalno zajetje posameznika – vse
njegove potrebe so zadovoljene pod eno samo streho, njegovo življenje ureja ena
oblast in en set pravil. Šele potem moremo razumeti njihovo totalnost kot
vzporednico totalitarizmu, kot družbenemu sistemu. Je pa res, da je
totalitarizem pripeljal delovanje tovrstnih ustanov do ekstremov
(koncentracijska taborišča), da so totalne ustanove njegov bistven del, je pa
res, da so tudi bistven del klasičnega liberalizma in utilitarizma (Bentham),
pa tudi to, da kritiko totalnih ustanov in dezinstitucionalizacijo lahko
štejemo kot boj proti totalitarnosti – ne samo na politični ampak tudi na
vsakdanji ravni.
Totalno zajetje vseh vidikov življenja je značilnost, ki
totalne ustanove razlikuje od drugih ustanov. Ob tej osnovni razlikovalni
značilnosti pa imajo še druge, ki so skupne totalnim ustanovam. Goffman (1968:
18*) npr. našteje še: »da vsaka faza dnevnih dejavnosti poteka vpričo velikega
števila ljudi, ki so enako obravnavani in od katerih zahtevajo, da skupaj
delajo isto stvar; da za vse dejavnosti obstaja urnik, ki ga od zgoraj vsiljuje
telo uradnikov s sistemom eksplicitnih formalni pravi; da razne vsiljene
dejavnosti sestavljajo enotni racionalni načrt za namenom, da je zadovoljeno
uradnim ciljem ustanove«.
Foucault (1984) opisuje disciplinske tehnike kvadriliranja
prostora (klasifikacije prostora in ljudi v njem), vzpostavljanja odnosa med dejavnostjo in časom
(urnik), zajemanje telesa in kombiniranja sil. Z njimi vzpostavlja disciplinske
dispozitive, ki z razvojno logiko, normalizacijo in sankcijo, preizkusom in
vpeljevanjem učinka vsevidnost, iz ljudi ustvarja posameznike, s katerimi je
moč upravljati in oblast, ki ni vidna in osebna, je pa zelo učinkovita – pa
čeprav je njen namen pogosto ravno to, da ljudi naredijo neučinkovite.
Foucaulteva analiza totalnih ustanov ima značilnost, ki je
pomembna za razpravo o dezinstitucionalizaciji, totalno ustanovo umešča v
celotno mrežo oblasti. Pokaže namreč, da institucije ne delujejo samo
navznoter, temveč tudi navzven – z izločanjem ne le izvajajo etično čiščenje, sicer odprte družbe,
ampak tudi postavlja opozorila zoper kršenje norm tistih, ki so zunaj ustanov.
Ustanove tehnike in dispozitive discipliniranja izvažajo, Foucault pravi
rojijo, in hkrati s kliničnim pogledom (Foucault, 1973) ustvarjajo vednost in
znanje, ki zagotavlja ubogljivost prebivalstva (tudi če ne odgovarja resnici). Človek,
ki noče ali ne more uživa v zadovoljstvih, ki mu jih pričara hedonistično
usmerjena bio-oblast, in zato upoštevati aksiome normalnosti in pravilnega
ravnanja, je pod grožnjo izločanja in predmet discipliniranja tudi, če ga še
niso poslali v ustanovo – »na hladno«. Totalne ustanove so samo vir, ne pa tudi
ekskluzivni teren discipliniranja in konformacije.
Hkrati pa so tudi naprava, ki, paradoksno, ampak tudi
navidezno, zagotavlja delovanje družbe enakopravnih državljanov. Z reinvencijo
totalne ustanove in njeno prilagoditvijo novim razmeram, je meščanska družba
vzpostavila institut, ki je omogočal nadaljevanje skrbniške oblasti za skupine
prebivalstva, ki jih ni moč vključiti med enakopravne državljane, ne zgolj s
fizičnim odstranjevanjem in moralno diskvalifikacijo, temveč tudi z nadomestkom
njihove avtentične volje, ki jo predstavljajo skrbniški poklici (zdravnice,
socialne delavke, sestre ipd.) (Castel, 1976). [4]
Zato izhodiščna razlikovalna značilnost totalnega zajetja ne
zadošča in moramo, ko obravnavamo ustanove in institucionalizme, upoštevati
tudi druge značilnosti (sintezo raznih spiskov značilnosti ustanov navajamo
spodaj). Obstajajo namreč ustanove, ki ne zajemajo življenj svojih varovancev
totalno. Na primer, šola in tovarna – delavci in učenci v njih ne živijo in
njihovo življenje poteka še pod drugimi oblastmi in režimi moči (za otroke
velja, da so še pod družinsko, starševsko oblastjo, da ustvarjajo svoja
razmerja moči na dvoriščih in drugih vrstniških prostorih, da so del javnosti
in oblasti, ki jo narekujejo t. i. obšolske dejavnosti). Pa vendar ima šola
veliko drugih značilnosti totalnih ustanov, ki jo po pravici vzpostavljajo vsaj
kot semi-totalno ustanovo.[5]
Obstajajo pa ustanove, ki konkretno, v doživetem življenjskem svetu
posameznika, le bežno zajamejo njegovo telo in dejansko življenje. Sodišče je
nedvomno institucija, ni pa totalna ustanova, pa čeprav lahko v veliki meri
odloči o človekovem življenju. [6]
Citirana literatura
Barton, W.R.
(1959) Institutional Neurosis.
Bristol: John Wright & Sons.
Bowlby,
J. (1951) Maternal care and mental health. Geneva: World Health Organisation.
Burns, T. (1992), Erving
Goffman. London: Routledge.
Castel, R. (1976) L'ordre
psychiatrique,Minuit, Paris.
Foucault, M. (1961), Histoire
de la Folie. Paris: Plon.
Foucault, M. (1973), The Birth of the Clinic: An Archaeology
of Medical Perception. London: Tavistock.
Foucault, M. (1976), History
of Sexuality; Vol.1: Introduciton. New York: Random; original (1976), Histoire de sexualité: Volonte de savoir.
Paris: Gallimard.
Foucault, M. (1978), Surveillir
et punir, Naissance de la prison. Paris: Gallimard. slovenski prevod:
(1984), Nadzorovanje in kaznovanje.
Ljubljana: Delavska enotnost.
Goffman, E. (1961) Asylums,
Doubleday, New York (Pelican edition 1968).
[1] Dela teh
treh avtorjev so izšla sočasno, a povsem neodvisno eno od drugega. To kaže na
to, da je začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja bilo obdobje, ko je so
medvojne izkušnje in povojna kritična poročila dozoreli za znanstveno
artikulacijo in konceptualizacijo.
[2] Medtem
ko se je Goffman v svojem nadaljnjem delu vračal k problemu institucij le
obrobno in mimogrede, je Foucault izdal še eno pomembno delo, ki je bilo
namenjeno prav njim – Nadzorovanje in
kaznovanje (1978/ 1984). V tem delu se je, še vedno z zastavkom
dekonstrukcije vednosti in znanja usmeril v notranje delovanje ustanove
(Panoptikon) in v ustanovo kot praktično proizvodnjo vednosti in oblasti oz.
moči. To delo je verjetno še bolj pomembno za razumevanja delovanja samih
ustanov, kakor je bila Zgodovina norosti.
Skupaj s prvim delom Zgodovine spolnosti
(1976) tvorita Foucaultevi deli o totalnih ustanovah trilogijo analize
oblastnih dispozitivov – izločevanja, krotenja in zapeljevanja.
[3] Še pred
Bartonom je o destruktivnih učinkih institucij poročal John Bowlby v slavni
monografiji o prikrajšanosti materinstva (1951). Opozarjal je tako na
neposredne takojšnje učinke brezosebnega okolja sirotišnic in drugih ustanov za
dojenčke in majhne otroke, pa tudi na dolgoročne posledice za razvoj osebnosti
oz. duševnih motenj in stisk. Njegovo delo je imelo velik učinek na spremenjeno
prakso na področju varstva in oskrbe otrok, konceptualno pa je ostalo omejeno
na to področje in na psihoanalitičen diskurz o vzgoji, oblikovanju osebnosti
itn.
[4] Prav
zato je nujni sestavni del dezinstitucionalizacije tudi razprava o skrbništvu
in poslovni sposobnosti in nadomeščanje teh institutov s skupnim odločanjem,
zagovorništvom, metodami rekonstrukcije volje posameznika, ki jo težko izrazi.
[5]
Opozoriti je treba tudi na značilnost takih ustanov, da hočejo vzpostaviti
hegemonijo nad »civilnim« življenjem svojih varovancev – starši, vrstniki,
društva in klubi naj bi (iz šolske perspektive) bili šoli podrejeni in delovali
komplementarno šolanju.
[6] So pa
seveda sodišča v tesnem razmerju s totalnimi ustanovami. Kazenskega prava si
danes ne moremo zamišljati brez zapora, izrek sodbe, pa brez prostora zapiranja
v sedanjem sistemu, ne velja kaj dosti – torej sodišče črpa moč iz totalnih
ustanov. Tudi ko gre za civilne zadeve. Odloča o zapiranju oz. nameščanju v
zaprte ustanove proti volji posameznika, pa tudi npr. odvzemu poslovne
sposobnosti, izključevanju, ki je vzporedno z nameščanjem v ustanove. Iz
perspektive dezinstitucionalizacije lahko predvidevamo, da bo sodišče dobilo restitutivno,
pa tudi transformativno funkcijo, torej obnavljanja in vzpostavljanja možnosti,
da človek samostojno odloča in živi skupaj z drugimi, in da bo v manjši meri
kot doslej zgolj ugotavljalo formalno sposobnost življenja v skupnosti – torej
tudi na civilnem področju retributivno (se maščevalo za pomanjkljivo
ubogljivost in neupoštevanje norm, oz. reglementarno torej urejalo promet v
človeških interakcijah).
Ni komentarjev:
Objavite komentar