Ključni pojem za razumevanje pojma »potreb po dolgotrajni oskrbi«
je prag subsidiarnosti, s katerim smo
ločili med dolgotrajno stisko in
potrebami po dolgotrajni oskrbi. Prva je sicer predpogoj za nastanek druge, ni
pa eno in isto.
Prag
subsidiarnosti
Da pride do potrebe po
dolgotrajni oskrbi mora dolgotrajna stiska preseči »prag subsidiarnosti« torej
mejo, ko se človek, z viri, ki so mu razpolago – tudi v njegovi neformalni
mreži – ne more več spopadati svojo stisko in je prisiljen zaprositi za
formalno pomoč (države ali socialnega zavarovanja).
Ugotovili smo (Flaker in
sodelavci 2011: 251–252), da na prekoračitev praga vplivata dva dejavnika:
intenzivnost potreb oz. količina pomoči in podpore drugih in pa razpoložljivost
osebnih virov (materialnih in osebnostnih) kot tudi socialnih virov neformalne
in skupnostne pomoči in podpore.
Statistično gledano za celotno
populacijo prag subsidiarnosti nastopi pri 105 urah potrebne pomoči na mesec
(3,5 ur na dan), to je meja, ki jo večina ljudi ne zmore z lastnimi viri. Pod
to mejo pa je variabilnost potrebe po dolgotrajni (subsidiarni) oskrbi odvisna
od lastnih virov oziroma njihove odsotnosti.
Število ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno
oskrbo
Nagode in sodelavci (2014: 39)
ocenjujejo, da je bilo v Sloveniji ob koncu leta 2011 skupno 60.795 prejemnikov
dolgotrajne oskrbe.[i] To
pomeni, da je ljudi, ki bi bili do nje upravičeni, vsaj 88.000 (Flaker in
sodelavci, 2011: 250–251 fn).
Še večje je pa število tistih, ki imajo manj intenzivne potrebe,
ki pa se ob zanemarjanju lahko pretvorijo v resnično potrebo po dolgotrajni
oskrbi.[ii]
Uporabniki dolgotrajne oskrbe
predstavljajo skoraj 3 % (2,9) prebivalstva, v starostni skupini nad 65 let, pa
kar 11,9 % vseh toliko starih državljanov. Med otroci in odraslimi pa zgolj
dober procent (1,1 in 1,2 % – pri odraslih za 1,5 ‰ več kot pri otrocih).
Dolgotrajne stiske in oskrba so torej predvsem stvar starih ljudi, saj sta dve
tretjini uporabnikov dolgotrajne oskrbe starejši od 65 let, a ta zajema še
vedno pomemben segment otrok in starostne skupine med obema. Večina uporabnikov
je ženskega spola (61,4 % ). Razlog je prevalenca žensk v skupini starejših od
65 let, v drugih starostnih skupinah je razmerje bolj uravnoteženo in je med
otroci in odraslimi pravilo več moških.[iii]
Dolgotrajna oskrba je torej za moške večje tveganje, po obsegu pa bolj ženska
storitev.
V zadnjih
treh letih se je število uporabnikov dolgotrajne oskrbe povečalo za 10 %.
Trend potreb
je v naraščanju predvsem, zaradi staranja prebivalstva. Iincidenca novih
uporabnikov je med 1000 in 1500 novih uporabnikov povprečno na leto.
Kazalce tega
trenda lahko spremljamo na dveh točkah. Prvič, gre za progresivno staranje
prebivalstva. To je osnova trenda. Gre pa tudi za družbeno reakcijo nanj.
Pri
dolgotrajnih stiskah, in posledično potrebah po dolgotrajni oskrbi, ne gre za
epidemijo neke bolezni, temveč je pomembno tudi družbeno zaznavanje fenomena in
njegova reakcija nanj. Za prestop praga subsidiarnosti je namreč zelo pomembno,
kakšna pomoč je na voljo in kakšna je družbena reakcija na večje število stisk.
Drug pokazatelj trenda je torej lahko število namestitev v zavode.[iv]
Ta namreč pokaže zapoznelo reakcijo na demografsko-družbeni proces staranja. Če
je namreč rast staranja linearen proces, pa pri podobnem grafu za število ljudi
v domovih vidimo, da gre za skokovit proces.
 |
| Slika 1: Število stanovalcev v domovih za stare - skupno in po starostnih kategorijah |
Slika nam pokaže, da se je stopnjevanje sprejemov začelo
pravzaprav 2007 in se upočasnilo po sprejeti novi (omejevalni) socialni
zakonodaji (Mali, 2013). Pokaže tudi, da je pritisk na ustanove predvsem zaradi
večanja potreb ljudi, starih nad 80 let.
Mlajši stanovalci so stabilna
kategorija. Podobno velja tudi za števila stanovalcev posebnih zavodov in
stanovalce VDC-jev. Pri prvih gre za celo manjši upad števila stanovalcev,
paradoksno prav na račun manjšega števila stanovalcev nad 80 let.[i]
Za otroke je trend skorajda
nasproten. Demografski podatki sicer kažejo, da se je trend upadanja otrok (0–14
let, SURS) leta 2008 obrnil in raste. Identičen trend opazimo v izobraževalnih
zavodih za otroke in mladino (vzgojni zavodi, za telesno in senzorno ovirane,
za lažje in zmerno MDR; MIZŠ, 2015), medtem ko se v domskem varstvu število
stanovalcev otrok zmanjšuje (SURS). Slednje morda lahko pripišemo krepitvi
dnevnih centrov za isto skupino otrok, a ne v celoti.
Glede trendov lahko sklenemo, da so najbolj odvisni od
demografskih trendov pri otrocih in starih, kjer so izraziti. V nekem deležu pa
so odvisni tudi družbene reakcije na trende oz. socialne (in ekonomske) cene na
zaprosilo za pomoč.
[i] Morda ni naključje, da ta
upad beležimo šele od 2010, kar lahko verjetno pripišemo večji motiviranosti
splošnih zavodov, da obdržijo stanovalce, pa četudi so »problematični«.
Nasprotno v VDC-jih opazimo rahel trend večjega števila starejših stanovalcev
in upad mlajših.
[i] Naša ocena za leto 2014 (po drugačni metodologiji) je podobna – od 57.128,7
do 67.382.
[ii] Ti ljudje, ki so pod
pragom subsidiarnosti, verjetno ne potrebujejo osebnih storitev, bi pa gotovo
bili uporabniki manj intenzivnih skupnostnih storitev namenjenih širšim
skupinam prebivalstva.
[iii] Za skupino odraslih in
otrok je v institucionalnem varstvu celo nekaj več moških, podobno velja za
dnevno varstvo, pri oblikah oskrbe na domu moški prevladujejo le v starostnem
segmentu od 55–75 let; pri tistih, ki
prejemajo samo denarni dodatek pa prevladujejo moški, vendar spet le v mlajših
starostnih razredih do 70. leta (Nagode in sodelavci, 2014:33–38, grafi).
Sklepamo lahko, da so moški za spoznanje bolj
izpostavljeni tveganjem dolgotrajnih stisk, ali vsaj da imajo več potreb po
dolgotrajni oskrbi do 70 ali 75 leta, pozneje, verjetno zaradi daljše
življenjske dobe žensk in večjega deleža v prebivalstvu, prevladujejo ženske.
[iv] Longitudinalnih podatkov
za pomoč ni na voljo, bi pa lahko zelo zanimivo dopolnili pogled na splet
demografskega fenomena in družbene reakcije nanj.
Literatura:
Flaker,
V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in
sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Nagode,
M., Zver, E., Marn, S., Jacović, A., Dominkuš, D. (2014), Dolgotrajna oskrba – uporaba mednarodne definicije v Sloveniji.
Delovni zvezek št. 2/2014, let. XXIII, Ljubljana: Urad RS za makroekonomske
analize in razvoj.
Mali,
J. (2013), Dolgotrajna oskrba v mestni
občini Ljubljana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar