Poletni tabor s študenti FSD in njihovimi mentorji, ki je potekal od 21. 7. do 28. 7. 2021, je tako za uporabnike kot tudi za nas zaposlene predstavljal povsem novo izkušnjo. Študentje z mentorji so med nas vnesli novo energijo in kar je najpomembneje – uporabnikom polepšali njihov vsakdan. V preteklem tednu so se odvijale najrazličnejše aktivnosti, ki jih sicer tudi drugače v našem zavodu ne manjka. A tokrat je bilo to drugače, saj so bili cel teden z nami naši gostje – študentje in njihovi mentorji. Predvsem med uporabniki in njimi so se v tem tako kratkem času spletle prav posebne vezi. Prostovoljci so prevzeli vlogo zaupnikov in zagovornikov naših uporabnikov, ki so jim le-ti vsak dan razkrivali svoje želje, cilje, občutja, stališča ter tudi svoje težave in stiske, ki jih težijo.
Skozi ves teden so se odvijale najrazličnejše
aktivnosti, kot so jutranja telovadba, karaoke, različne delavnice, športne
igre, piknik, kuhanje uporabnikov s študenti, različne predstavitve, ki so jih
pripravili naši uporabniki, sladoledni piknik in še bi lahko naštevali. Veliko
aktivnosti je bilo povezanih tudi s procesom deinstitucionalizacije našega
zavoda, saj so se v tem tednu po vseh enotah izvajali parlamenti z uporabniki,
delavnice na temo osebnega načrtovanja, naše zaposlene so študentje z mentorji
opolnomočili z znanjem glede izdelave ocene tveganja, velik poudarek pa je bil
tudi na vzpodbujanju normalizacije življenja naših stanovalcev.
V tem tednu se je naša vsakdanja rutina nekoliko
spremenila, tudi določena pravila, ki narekujejo način življenja v našem Centru
in omogočajo, da je sobivanje velikega števila stanovalcev v našem zavodu mogoče,
drug do drugega čim bolj nemoteče in sprejemljivo, so se premaknila iz
okvirjev, ki smo jih vajeni.
Naš dan se ta teden ni zaključil ob 22 h zvečer, kot
smo tega vajeni, temveč se je druženje prostovoljcev in uporabnikov na dvorišču
podaljšalo še v poznejše nočne ure. Stanovalci so s prostovoljci hodili na
pijačo v lokale v kraju, sami so aktivno sodelovali pri pripravi programa
poletnega tabora, ga glede na svoje želje tudi spreminjali, izvajali… Skratka,
še v večji meri kot sicer, je prišla do izraza njihova možnost izbire in
odločanja.
Zaposleni bi si pri tem mogoče želeli nekaj več
dialoga med prostovoljci in nami. Zavedamo se, da je uporabnikom potrebno dati
možnost izbire, možnost odločanja, krepiti njihovo moč, a v mejah mogočega in
realnega, pri čemer je potrebno upoštevati marsikatere aspekte in dejavnike, ki
mogoče zunanjemu opazovalcu, ki vsakodnevno ni vpet v neposredno delo z
uporabniki in ne pozna njihovih specifik do potankosti, na prvi pogled niso
vidni in razumljivi. Pri tem gre za specifike glede zdravstvenega stanja uporabnikov,
vedenjskih posebnosti, posebnih potreb… Ravno ti dejavniki so mnogokrat razlog
za določena postopanja zaposlenih, usmeritve, ki jih podajamo našim uporabnikom
in zaradi katerih smo kdaj označeni kot preveč skrbniško in premalo
zagovorniško naravnani. Včasih z razlogom, a pogosto neupravičeno. Normalizacija
namreč ne pomeni le pravic, niti ne pomeni brezmejnih možnosti izbire, temveč
za sabo nosi tudi odgovornosti, ki jih, ne glede na to, kje smo, kdo smo ali
kaj smo, moramo sprejeti. Dejstvo je, da pri določenih stvareh uporabniki
potrebujejo našo podporo, usmeritve, pomoč pri izbiri, saj bi sicer lahko na
dolgi rok kvaliteta njihovega življenja bistveno upadla, ali pa bi bilo lahko
njihovo življenje celo ogroženo.
Zaposleni se prav tako zavedamo, da življenje znotraj
institucije ni idealno. Ravno zato smo se tudi odločili, da zakorakamo v proces
deinstitucionalizacije našega zavoda, kajti cilj vseh nas je zagotovi boljše,
kvalitetnejše življenje uporabnikov, bližje normalizaciji.
In prepričani smo, da nam bo uspelo. Z roko v roki.
Korak bližje našemu cilju vodi tudi naš Poletni tabor.
Veseli smo novih, svežih pogledov, ki so jih ta teden med vse nas vnesli
študentje z mentorji FSD in nas marsikdaj vzpodbudili k razmišljanju, kaj bi
lahko storili drugače, da bi že sedaj življenje znotraj institucije do določene
mere normalizirali. A se zaposleni ob enem zavedamo tudi svojih kvalitet in
strokovnega znanja, ki smo ga pridobili skozi dolgoletno prakso predanega dela
z našimi uporabniki. Aduti so na eni in drugi strani, a le z medsebojnim
sodelovanjem nam bo uspelo doseči naš cilj – zagotoviti boljše in kvalitetnejše
življenje našim uporabnikom.
Naj k temu pripomorejo tudi tovrstni tabori, za katere
si želimo, da bi v prihodnje postali naša vsakoletna praksa.
Zaposleni v CUDV Črna
