Vlada strahu

Skozi leta se je v Hrastovcu vzpostavil, ne le stil, temveč tudi sistem vodenja, ki je izrazito avtoritaren, temelji na načelu deli in vladaj, nadzoru, izolaciji in ustrahovanju.

Površnim zunanjim opazovalcem se je kdaj morebiti zdelo, da je direktor Hrastovca morda malo bolj avtoritarne sorte, a so mu to oprostili, misleč, da gre za manjše napake sicer poštenega človeka, ki si prizadeva za spremembe in dobrobit stanovalcev. A videz vara.

Ustvarjanje videza, Potemkinovih vasi, lažne fasade in potvarjanje resnice so tudi med osnovnimi temelji načina vodenja, ki se je ustvaril, morda tudi osnovni zaplet. Lično urejeni oddelki, kmetija, na kateri idilično živijo stanovalci, dosežki iz preteklosti, potvorjena števila ljudi, ki živijo zunaj, govorijo o tem, da gre za idealno ustanovo in vzdržuje vtis napredka, ki ga ni več bilo. Trditve, da je osebje avtonomno, medtem ko o vsaki najmanjši zadevi odloča direktor. Navajanje metod, ki naj bi jih (še) uporabljali (npr.), ki pa so dejansko zamrle. Ugotavljanje, da imajo mobilni timi zdaj, ko je delo v dislociranih enotah bolj uspešno, manj dela, v resnici pa moteče stanovalce preselijo nazaj v zavod. Z vsem tem,tudi če bi šlo samo za bele laži, za nedolžno postavljanje, poskuse ugajati, je toliko časa, s tako količino neresnic, težko živeti. Tistemu, ki jih ustvarja, pa tudi tistim, ki jih podpirajo. Začnejo izgubljati integriteto, ne vedo več, kaj je res in kaj utvara, naučijo se, da šteje videz in ne resnica.

Še zlasti, ko je za lažno fasado čustveni pekel.

Občutek nemoči poraja situacija, ko se zaveš, da ne moreš pravzaprav o ničemer odločati, ko o vsem odloča nekdo drug, ko tvoje odločitve dosledno spreminjajo in popravljajo. Ko vidiš, da ne gre le za službene odločitve, še zlasti tiste, v katerih bi moral biti avtonomen (in za katere odgovarjaš), ampak tudi, da tisti drugi odloča tudi o tvojem privatnem življenju,  kdo bo tvoj prijatelj, s kom se lahko ali ne smeš družiti …

V avtoritarnem vodenju je nadiranje sodelavcev učinkovit mehanizem. Že zaradi ljubega miru bodo sodelavci dvakrat premislili, preden kaj rečejo, da ne bodo tvegali, da jih bo šef nadrl. Če je nadiranje silovito, se ponavlja in ponavlja eno in isto misel, je občutek nemoči in neustreznosti še večji. Če te redno nadere in omalovažuje pred drugimi, ali pa zaprtimi vrati, brez tvoje navzočnosti, se občutku nevrednosti pridruži občutek sramu, če pa so k temu dodane še obtožbe o nelojalnosti, se tarča znajde v »double bindu«, saj bo z uporom samo potrdila, da je imel vladar prav.

Če direktor sistematično spremlja, kdo se s kom druži, kdo se s kom pripelje v službo, kdo je s kom prijatelj na Facebooku, če zasleduje in spremlja svoje (morebitne) oporečnike tudi izven delovnega časa, je to lahko njegova osebna paranoja. Ko pa temu sledijo očitki in celo sankcije, je taka paranoja del medosebne stvarnosti. Zavlada občutek nadzorovanosti in nezaupanja. Paranoja postane pravilo dojemanja in ravnanja. Ljudje dobijo občutek, da so nadzorovani, tudi ko dejansko niso, prenehajo se pogovarjati z najožjimi prijatelji, saj morda to več niso.

Del takega sistema je tudi izmenično poniževanje, degradacija in poviševanje, promocija. Obljubiti nekomu položaj za protiuslugo, morda celo v rušenju tistega, ki položaj trenutno zaseda. Potem na obljubo pozabiti, ni problem, saj se »upnik« ne bo pritoževal – s tem bi razkril svoje lastno spletkarjenje. Ga dodatno degradirati, mu dati vedeti, da tako ali tako ni vreden položaja, ki naj bi ga zasedel, potem pa spet čez čas povišati in ga spremeniti v zvestega pomočnika, ali bolje rečeno, podrepnika.

Kdor se upre, tudi v najmanjši meri, ga čaka kazen. Degradacija in socialna izolacija. Drugim postane jasno, da se družiti z oporočnikom ni oportuno. Vedo, da jih veliki brat neprestano opazuje, označen je kot nebodigatreba, subverzivnež, ki mu je samo do tega, da škoduje direktorju in s tem tudi ustanovi – nam vsem. Kdor se z njim druži pa tvega podobno usodo.

Oporečniku preostane to, da se prilagodi in počaka na svojo priložnost napredovanja v hierarhiji, da apatično čaka na penzijo in obdeluje nek svoj vrtiček, lahko pusti službo (kar se je zgodilo razmeroma pogosto). Lahko pa postane »žvižgač« - na eni strani heroj, na drugi nebodigatreba – nekdo, ki to počne, ker mu ni uspelo prilagoditi se, označen pa je kot lenoba, nekdo, ki to dela iz užaljenosti, nekdo, ki mu je predvsem do lastnega interesa. Zelo lahko je diskvalificirati nekoga, ki se upre.

Taka atmosfera je toliko bolj možna v okoliščinah, ne samo osebne, ampak tudi kolektivne izolacije. Delavcem Hrastovca so prepovedali stike ne samo s fakulteto, gibanji, ali »sovražnimi ustanovami«, temveč tudi udeležbo na posvetih matičnih strokovnih združenj, kjer bi se lahko povezali z preostalim svetom. V zavodu ni supervizije, ukinili pa so tudi druge oblike avtonomnega strokovnega združevanja, ki bi jo lahko nadomestila.

V tak sistem dobro paše tudi klientelizem. Zaposlovanje celotnih družin je sicer že stara praksa v Hrastovcu, pa tudi kje drugje. Zaposliti nekoga, ki je morda poleg tega še težko zaposljiv, ni le usluga sodelavcu, ampak v takih razmerah postane tudi odločilen vzvod moči. Človeka ni strah samo za svojo službo, če ne bo prav ravnal bodo imeli težave tudi njegovi bližnji. Zaposliti nekoga za določen čas, ko direktor odloča o vsemu – pa tudi za nedoločen čas – ni le pridobivanje podpore in ustvarjanje prevlade, je hkrati tudi grožnja in vzvod strahu pred izgubo.

Marsikomu se utegne to pisanje zdeti tendenciozno, zlonamerno in nepodprto s konkretnimi podatki in primeri. Pa ni. V resnici so stvari še hujše. Z abstraktnim povzetkom nismo niti približno zajeli tega, kar so ljudje zares doživljali. Namen tega pisanja pa je dvojen: seveda ustaviti to, da bi se kaj takega še naprej dogajalo, spremeniti odločitev sveta zavoda, še bolj pa: javno povedati, kaj se ljudem dogaja – da bi razbili paralelno stvarnost nasilja, ki se je z leti vzpostavila, dati ljudem vedeti, da so zunaj te stvarnosti ljudje, ki vedo – pričevanje.  Pri tem pa se je treba izogniti konkretnim primerom, saj se ljudje še vedno bojijo, da bi jih kdo izpostavil.

Strah je upravičen, četudi je zdaj nova direktorica. Sankcije lahko sledijo, ne zgolj zaradi tega, ker je svet izbral kontinuiteto starega režima (desno roko sedanjega direktorja), ampak tudi ker je zadeva kolektivna, ker je marsikdo ponotranjil logiko strahu in ker je strah tudi njega, ki bo sankcije zahteval ali izvedel, ne da bi pri tem vedel, koga ga je pravzprav strah ali česa se boji.

Ne gre pa le za strah, gre tudi za sram – kot v vseh podobnih situacijah nasilja in ustrahovanja. Žrtve je sram, da se jim je to zgodilo, sram jih je, da so užaljeni. Nekatere je tudi sram, kako so ravnali, da se niso postavili zase, da so škodovali drugemu, da so, četudi z molkom, sodelovali pri nasilju.

Povedati, da so vsi udeleženi bili žrtve, verjetno ni dovolj. Je pa začetek. Morda začetek kolektivnega očiščenja, katarze, ki je potrebna, da bi Hrastovec postal to, kar je včasih bil – kolektiv za spremembe.