Pozdravi iz Reke 2.

18. APRIL

Vrnili smo se v ustanovo in že takoj na vhodu nas je pričakal Suljo, ki nam je ponudil burek in kruh, s katerim nas je zalagal že prejšnji obisk in skrbel za naša polna usta. Samo stopili smo skozi vhodna  vrata ob katerih je še vedno napačen napis Dom za psihički bolesne osobe Turnić, čeprav je zdaj to samo še Dom za odrasle osebe Turnić.  Vsi so nas pričakali z nasmehi in objemi, Suljo je poleg bureka prispeval tudi strastne poljube po katerih smo bili vsi mokri. Odpravili smo se do petega nadstropja in med potjo skoraj izdihnili, da bi šli pozdravit še ostale uporabnike. Haso je Andreji  po dolgo pričakovanem snidenju zopet strastno padel v objem in ...

Tudi Zarjino in Tinino snidenje je bilo nepozabno,  saj je Zarja svoje »sonce« opazila že takoj ob vhodu in čudežno brez pomoči shodila in jo objela.  Zarji in Tini se je z objemom za trenutek zaustavil svet, ostalim pa se je ta trenutek vtisnil v spomin še za nekaj časa. Milovoj je razveselil tudi Teo z njegovo sliko, ki jo je naslikal medtem ko smo se mi v Sloveniji pridno pripravljali na drugi prihod v dom Turnić. Pričakalo nas je tudi osebje, kateremu se je omehčalo srce, saj so nas pustili spati na tleh v kleti in ne zunaj v šotoru. Hitro smo prinesli vse svoje stvari in darila za uporabnike ter se namestili v nov dom za tri tedne.  Prostor se je hitro napolnil s stvarmi in svežo novo energijo mladih in prijetnih študentov, ki jih v tem domu pogosto manjka. Pripravili smo se za skupščino, ki je sledila čez nekaj minut.

Ko smo prispeli v prostor za druženje je bilo bore malo ljudi, ampak so se čez čas nabrali, saj jih je zanimalo kaj se bomo tokrat pogovarjali na skupščini. Dali so nam par predlogov kaj bi lahko počeli v teh treh tednih, eden izmed njih je bil tudi odprava kurjega očesa, saj uporabnica v poletnih večerih težko pleše s svojim partnerjem Romanom. Po uspešno končanem sestanku smo se še malo družili in igrali družabne igre.

Zvečer smo imeli produktiven sestanek.

19. APRIL

Po zajtrku smo se razdelili v pare in smo se odpravili naredit z uporabniki intervjuje za normalizacijo. Izbira ljudi je bila naključna. Intervjuji so bili načeloma dokaj dolgi in zelo zanimivi. Vprašanja so bila na temo življenja v domu, npr.: kakšna so odstopanja od življenja v zasebnem stanovanju, odnosi z prebivalci doma in osebjem, razlike v takih odnosih, integriranost v skupnost ipd. Pogovarjali smo se tudi o problemu intime v domu kjer življenje bolj ali manj vedno poteka pred očmi ostalih stanovalcev in zaposlenih.

Pri opravljanju intervjujev z uporabniki se nas je veliko soočilo z težavami jezika ter hitro menjanjem tem pogovora. Bila je dobra izkušnja, saj so nam uporabniki radi povedali o življenju v domu  tudi z upanjem, da bo s tem bolj slišan njihov glas.

Po kosilu smo imeli računalniško delavnico na kateri so se imeli uporabniki, ki se zanimajo za delo z računalnikom priložnost naučiti, kar si želijo.  Sicer je trajalo zelo dolgo, da so že premaknili miško iz enega konca ekrana na drug konec, vendar se je potrpežljivost poplačala. Naučili so se kako prižgati računalnik, narediti Facebook račun in Google račun ter tako naprej. Katra je tako od Ivane dobila prvi mail in sta se dogovorili, da se bosta dopisovali preko maila...čeprav sta po cele dneve skupaj. Računalniška delavnica je bila precejšen izziv za študente.

Ostali uporabniki so imeli medtem tudi vaje za prihajajoči dogodek, ki ga organizirajo naslednji teden – Domo song. Vsi, ki so želeli, so lahko ob spremljavi kitare zapeli svojo pesem. Študentje smo se v času prvega obiska že naučili skorajda vseh pesmi, ker smo jih tolikokrat slišali, da smo se lahko tudi priključili pri petju. Najglasnejše petje je bilo pa seveda pri pesmi Đurđevdan. Vzdušje je bilo zelo pozitivno, uporabniki se še kar niso naveličali petja, nekateri študentje pa smo bili proti koncu že močno potrebni počitka.

Zvečer smo študentje zopet imeli refleksijo celotnega dne ter se pogovarjali o organizaciji naslednjega tedna. Sestavili smo razpored različnih dogodkov od tega smo uporabili tudi predloge uporabnikov, ki so jih podali prejšnji dan na skupščini (izlet v Trsat, obisk bazenov in obisk ustanove v Lopači, ki je strah in trepet vsakega uporabnika).

Napisali: Katra Zajc in Kaja Zoran

Pozdravi iz Reke 1.

Pozdravljena bralka in bralec! Pravkar bereš blog študentk socialnega dela, ki opravljamo prakso v Domu za tralala Turnić v Reki. Študiramo na Fakulteti za socialno delo na modulu duševno zdravje v skupnosti. Zanimajo nas institucije, ki so se pred približno dvestotimi leti pojavile kot pomoč ljudem, ki potrebujejo kontinuirano oskrbo, življenje v njih, kako prideš vanje in predvsem kako prideš iz njih. Smo mnenja, da si vsak človek ne glede na to, da vidi ali sliši stvari, ki jih drugi ne, zasluži dostojanstvo in svobodo, ki ju v institucijah ni.

Totalne ustanove sistematično kršijo človekove pravice, predvsem pravico do prostosti, osebne dignitete, zasebnosti, itd.. Do tega pride s prepovedjo izhodov, zaklepanjem v sobe, jemanjem osebnih stvari, v sobah spi preveč ljudi, itd.. Kar smo na dosedanjih praksah v institucijah videli, nas je spodbudilo, da se zavzamemo za dezinstitucionalizacijo v Sloveniji in drugod.

Dezinstitucionalizacija pomeni zapiranje totalnih ustanov, tudi domov za stare in preseljevanje ljudi v domače okolje, kjer jim lahko zagotovimo človeku prijazno oskrbo. Ker se dezinstitucionalizacije pri nas nismo še lotili sistematično , kljub neštetim pobudam in poskusom v preteklosti, moramo na prakso v tujino, kjer se procesa resno lotevajo. Pretekli dve leti so naši predhodniki prakso opravljali v Srbiji. Trenutno smo na Hrvaškem, kjer se dezinstitucionalizacija odvija počasi, a vendarle se. Tu smo že preživeli teden dni. Zdaj pa smo tu od 17. aprila do 6. maja. Prakso smo razdelili na dva dela zato, da smo prvi teden videli kako zavod sploh deluje, kakšni so ljudje, kakšna so pravila in kaj bi morali spremeniti oziroma čemu moramo posvetiti največ pozornosti. Pred odhodom nam organizacija prakse vzame kar nekaj časa. Zapolniti si moramo urnik z dejavnostmi. Razen različnih nalog, ki jih moramo opraviti za študij, bomo izvedli več delavnic. Tako bomo z uporabniki kuhali, se učili uporabljati računalnik, olepšali zidove za zavodom s poslikavami, organizirali bomo koncert, piknik, se igrali s kozmetiko… Namen teh delavnic ni samo popestritev zavodskega življenja uporabnikov. Naš namen je, da se uporabniki od nas kaj naučijo, kar jim bo prišlo prav v nadaljnjem življenju, ko bodo, če bodo živeli zunaj institucije. Nekateri ljudje živijo za zidovi že večino svojega življenja in ne znajo več opravljati vsakdanjih opravil.

Naši dnevi v instituciji, kjer tudi spimo, so zabavni glede na to, da smo v tako negativnem prostoru. V zameno za znanje o tem kako deluje institucija,  bomo uporabnikom dali dobro voljo, polepšane dneve in majhne pozornosti, ki tem ljudem pomenijo ogromno.

Za uvodni prispevek bo dovolj. Vabljen k branju naslednjih objav, ki se bodo vrstile vsak dan naše prakse. Radi bi, da javnost izve kaj delamo zato vas bomo o tem obveščali. Postanite vsaj malo nori!

Napisala Tea K. in Anže Š.