Izmenično uporabljamo izraze institucija, ustanova in zavod.
Prvi dve besedi imata skorajda identičen pomen, slovenska beseda »ustanova« je
pravzaprav prevod latinske tujke »institucija«, je sestavljena iz predpone u-
in deležnika od glagola stati. »Zavod« je skorajda sinonim, leksična primerjava
kaže, da uporaba te besede v slovenščini velja za organizacijo, medtem ko
besedi ustanova in institucija veljata za skupnost, obe pa opravljata neko
dejavnost.[1]
Etimološko je »zavod« podobno motiviran kot ustanova (sestavljen iz za- in
–vesti) (etimološki slovar) in ima v
pomenskem korenu isto sporočilo. SSKJ pa pri geslu »zavod« tudi navaja pomen: ustanova,
ki omogoča bivanje in daje oskrbo –
torej je pomensko najbolj ustrezna beseda za družbeno tvorbo, o kateri govorimo.
Nima pa »zavod« pomena, ki ga imata »institucija« in »ustanova«, ki pomenita
tudi »zakonom ali normami nastalo ustaljeno obliko odnosov med ljudmi«.
Razlika med
besedama »institucija« in »ustanova« ni v pomenu, temveč v izpeljankah. Iz
tujke institucija imamo izpeljane tudi glagol »institucionalizírati« in pridevnik »institucionálen«.
Iz besede »ustanova« takih izpeljank ni. Izraz »institucija« ima torej širši
jezikovni domet. Prilastek »institucionalen« pa je uporaben, še zlasti v naši
razpravi, saj kaže hkrati na dvoje: prvič, na ustaljene in formalizirane
odnose, torej na nekaj, kar je že postavljeno (ustanovljeno) pred prihodom
konkretnega človeka, na nekaj, kar je nad sprotnimi izmenjavami in dogovori
ljudi; drugič, pa v naši razpravi tudi pomeni nekaj, kar izvira iz institucije
ali je podobno njej – npr. institucionalni vzorci obnašanja, institucionalna
logika.
Ko bomo torej govorili npr. o stopnji
institucionaliziranosti, bomo govorili o dvojem: o stopnji navzočnosti
institucionalne kulture (npr. neki organizaciji, ki izvaja oskrbo) in stopnja
varovancev institucij na nekem geografskem področju, v neki družbeni skupini.
Čeprav institucija
oz. ustanova vedno postavlja neko mejo med organizacijo ali skupnostjo (npr.
določa, kdo so člani, ima pravila, ki veljajo samo zanjo, njene člane in njeno
delovanje), pa niso vse institucije totalne v Goffmanovem pomenu te besede. V
naši razpravi se izrazi: »ustanove«, »institucije«, »institucionalno« pretežno
nanašajo na totalne ustanove, tudi ko jih pišemo brez pridevnika »totalna«.
Besedi ustanova in institucija
imata torej v naši razpravi trojni pomen: najpogosteje pomenijo »totalne
ustanove«, lahko pa tudi ustaljene organizacijske oblike, ki niso nujno
totalnega tipa, ali pa družbene institute (pravne ali drugače predpisane – npr.
skrbništvo, družina, itn.), ki niso niti organizacije niti niso (prostorsko)
zaprtega tipa. Kakšen pomen ima izraz, bo bralec lahko razbral iz konteksta,
včasih pa bomo na razlike eksplicitno opozorili.
Podobno velja, ko govorimo
o zavodih, saj je zavod posebna oblika organiziranja, navadno neprofitnega
tipa, ki ni nujno lociran v zaprti in od skupnosti ločeni zgradbi, vendar ko
govorimo o oskrbi to, na žalost, navadno velja. [2]
V naslovih
(totalnih) ustanov se poleg naziva zavod, pojavljajo še izrazi »dom« (dom za
stare, mladinski dom) ali »center« (varstveno-delovni center, center za
usposabljanje, ..). Leksično sta ob ustrezna, sopomensko pa se pri prvem ne
moremo izogniti občutka novoreka, torej sprevračanja pomena, saj dom pomeni
tudi nekaj zelo intimnega, zasebnega, prostor osebne suverenosti, pa čeprav se
izraz »dom« uporablja tudi sicer v povezavah, ki ne pomenijo prav tega osebnega
prostora (planinski dom, pionirski dom). Izraz center pa ima tudi lahko dvojni
pomen – koncentracije v neki osrednji točki (kar je značilnosti totalnih
ustanov) ali pa središče neke mreže, ki se razprostira v prostoru – center –
delovanje neke službe je lahko centriptealno – vleče ljudi in dejavnosti v
središčno točko, kar je značilnost institucionalizacije, ali pa centrifugalen
torej odvaja, razpršuje ljudi in dejavnosti iz centra radialno po prostoru, kar
je značilnost dezinstitucionalizacije.
Glede na zgornje
pomene izrazov »institucija« in »ustanova«, bi načeloma lahko govorili tudi o
skupnostnih ustanovah ali institucijah[3] –
torej o ustaljenih oblikah oskrbe in organizacije storitev, ki delujejo v
skupnosti in na skupnostni način. Temu se bomo izogibali, saj je to lahko vir
nesporazumov in pojmovne zmede. Za strukture, ki delujejo v skupnosti in naj ne
bi imele institucionalnih značilnosti (v pomenu totalnih ustanov), bomo
uporabljali izraz »službe«, ki je tudi sicer pomensko bolj ustrezen, saj je
namen takih služb, da ljudem služijo (in ne obratno). Ko bomo želeli še bolj
poudariti konkretne izmenjave med delavci in uporabniki služb, pa bomo govorili
o storitvah.
Citirani vir:
Rotelli, F. (2015) L'istituzione inventata/Almanacco Trieste 1971-2010. Merago, Edizioni Alphabeta Verlag.
[1] SSKJ: javna,
organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti.
[2] Tudi po
preobrazbi bodo torej obstoječi zavodi lahko nosili ime zavod, ki bo odgovarjal
tipu organiziranja, ne pa tipu prostorske umestitve in tipu »institucionalne«
kulture.
[3] Rotelli
(2015) govori celo o »izumljeni ustanovi« (instituzione inventata) kot
alternativi totalni, torej o način ustvarjanja razmerij in dejavnosti, ki niso
institucionalne, torej vnaprej določene, ampak jih je vedno znova treba
izumljati, vzpostavljati (torej ustanavljati), saj le tako lahko ljudje imajo
moč nad njimi in ne nasprotno institucije nad njimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar