Ko sem maja, ob koncu prvega vala korone, analiziral dogajanje v domovih za stare[1] in pokazal, da so ustanove kot žarišča okužb še zlasti v primeru domov za stare morilsko orodje – ne samo zaradi velike koncentracije ljudi in kontaminirajočih stikov – temveč tudi zaradi same srži ustanov, ki opredmetijo človeka in mu onemogočijo, da bi lahko poskrbel za svojo varnost (pred okužbo), in nakazal, da je zdravilo za tako stanje notranja (okrepitev stanovalcev in spremenjena razmerja) in zunanja dezinstitucionalizacija domov (prostorska razpršitev, oskrba na domu ipd.), predvsem pa razpršitev stanovalcev in nosilna mreža skupnostnih služb, ki naj bi jih uvedla na novo postavljena dolgotrajna oskrba, ne pa graditev novih domov[2], sem to zapisal v upanju, da se bomo iz izkušenj prvega vala nekaj naučili in v drugem valu preprečili vsaj nekaj smrti.
A se to ni zgodilo. Tako v Sloveniji kakor v sosednjih državah so institucije še vedno žarišča okužb, še zlasti pa smrtnih izidov korone. Še več, zgodi se tudi, da je korona npr. v ustanovah, ki so predvidene za dezinstitucionalizacijo in v katerih so že na voljo sredstva za preseljevanje stanovalcev, ustavila proces, ki bi ga pravzaprav bilo treba pospešiti, da bi preprečili nadaljnje katastrofe. Tako npr. v neki makedonski ustanovi dodatno osebje, ki so ga za ta proces že zaposlili, na primer, na čakanju, namesto da bi podprlo preobremenjeno obstoječe osebje.[3] Razlog – ministrstvo še ni izdalo »protokola«. Namesto hitrih preselitev in razpršitev stanovalcev in osebja (v mehurčke), so pogosto stanovalce še bolj zaprli in omejili. V nekaterih primerih so razpoložljivi viri za nakup novih nepremičnih v skupnosti zaradi birokratskih razlogov (npr. dolgotrajni in zapleteni postopki, ki jih zahteva EU) ostali zamrznjeni oz. še niso plasirani. Lahko bi rekli, da je korona v mnogih pogledih okrepila birokratski virus. Namesto iskanja čim ustreznejših rešitev, ki bi uravnoteževale zmanjševanje tveganja pred okužbo in njenimi posledicami in drugimi izgubami v konkretnih življenjskih situacijah – smo znova postavljeni v kafkovski položaj pričakovanja navodil od zgoraj (in pri tem pogosto ne vemo, kje to zgoraj je).[4]
V vmesnem času, pa tudi zdaj, ni bilo okrepitve skupnostnih služb in storitev, pa tudi ne spodbud za vrnitev v domačo oskrbo – pri tistih, pri katerih je to mogoče, ali osebnega načrtovanja in izumljanja novih rešitev pri tistih, ki takih možnosti nimajo. Namesto tega sta se trud in energija usmerila v neproduktivne ruminacije o rdečih in sivih conah, ali pa celo v to, kako vzpostaviti neprepustnejše omejitve in večji nadzor.[5]
S tem nismo zamudili le priložnosti, da ustvarimo nekaj novega, neke nove ureditve, preobrazimo ustanove, temveč so se stanovalci znašli v »strogo nadzorovanih zaporih« - preprečujejo jim izhode, prepoveduje ali bistveno omejijo obiske, ki potekajo, kakor živo kdaj opisujejo obiskovalci, v posebej določenem prostoru, v podobni prostorski ureditvi kot v zaporih in pod nadzorom osebja. Še tiste storitve, ki so bile sicer na voljo stanovalcem, kot so fizioterapija, delovna terapija, skupine za samopomoč in pa razne vrste kulturne animacije, so se bistveno zmanjšale v obsegu in intenzivnosti. Odnosi med stanovalci in negovalnim osebjem pa se so precej poslabšali, saj oboji izkusijo zaprtost, ki ji ni videti konca, so pod stresom in brez pomembnih stikov z zunanjim svetom (kar je izredno pomembno za počutje stanovalcev in za delo osebja).
Vse to ima katastrofalne posledica za stanovalce – kot npr. poroča Jože Ramovš, ljudje, s sicer blago obliko demence ne prepoznajo več bližnjih potem, ko jih vendarle imajo možnost spet videti; ljudi s težavami pri gibanju postanejo še bolj nepremični (ker jih osebje manj premika in ker njihove gibalne sposobnosti v takih razmerah hitreje atrofirajo), brez obiskov prenehajo pričakovati, da bi spet videli tiste, ki jih imajo radi, in brez stikov z zunanjim svetom se čedalje bolj zapletajo v labirint institucionalnih odnosov, v čedalje bolj se počutijo kot predmeti in manj kot ljudje in veliko jih obupava ne le nad takšnim življenjem, ampak življenjem nasploh oz. zapadajo v to, kar bi zdravniki označili kot depresijo (ki v starosti pogosto oznanja smrt). Jasno je, da korona zahteva, poleg okužbe, bolezni in z njo povezane smrti, tudi še drug davek – posredni učinki koronizacije so morda še bolj katastrofalni od neposrednih – tudi v primeru socialnega dela in oskrbe – a teh učinkov ne vidimo v dnevnih statistikah.
Vito Flaker
[1] Objavljeno v prejšnjih blogih na tej strani, zdaj tudi kot članek v Socialnem delu.
[2] Graditev novih domov je le prilivanje olja na ogenj, stopnjevanje prav tistega, česar se je treba izogniti. Več domov – več okužb in smrtnih izidov.
[3] Podobno se je v prvem valu zgodilo tudi pri nas.
[4] Tako, na primer, tudi pri nas na fakulteti. Za novo šolsko leto smo uvedli t. i. hibridni sistem. Ta je centraliziran in velja za vse – ne glede na to ali sodijo predavatelji v rizično skupino, ne glede na to od kod prihajajo slušatelji, predvsem pa ne glede vsebino in način podajanja snovi – pa tudi ne glede na spremembe v epidemiološki sliki. Namesto, da bi vodstvo pomagalo študentkam in učiteljem iskati ustrezne »lokalne« rešitve, nadzira izvajanje začrtanega, a centraliziranega sistema.
[5] Res je, da je minister Cigler Kralj v nekem nastopu v medijih prekomerno omejevanje in zapiranje starih ljudi označil za nedopustno in napovedal ukrepanje inšpekcije zoper take ukrepe, a se na terenu to ni kaj dosti poznalo. Kraljeve besede je požrla panika in izkazalo se je, da minister ni kralj, temveč »cigler«.
