Uporabnike dolgotrajne oskrbe lahko razdelimo glede na to
kje živijo kot je prikazano v spodnji sliki:
N.B. piramida oskrbe bi morala v prihodnosti biti videti kot
zgoraj, a dejansko je ta piramida vsaj glede porabljenih sredstev, pa tudi
glede na števila, skorajda uporabnikov obrnjena.
Po podatkih, ki smo jih zbrali,
je v institucionalno varstvo v raznih ustanovah za dolgotrajno namestitev
vključenih 23.290 uporabnikov.
Ker pa so nekateri zavodi del stanovalcev preselili v manjše
dislocirane enote – stanovanjske skupine (glej OMP), je število ljudi, ki
dejansko živijo v zavodih manjše, in sicer 22.106 stanovalcev. Večina od teh
(17.985) jih je nameščenih v DSO, ostali odrasli (3290) pa po drugih
zavodih, otrok pa je v raznih zavodih 1039.
V vmesne strukture je torej
vključeno 6343 uporabnikov (če upoštevamo kratkotrajne namestitve 6593), na
letni ravni 9225 (s kratkotrajnimi namestitvami 13.894). Od tega v oblikah
namestitev 1323 (1573) stanovalcev, v dnevnih oblikah pa skupaj 5020 (na letni
ravni 7902). Med vmesne strukture bi lahko všteli tudi oblike raznih zaščitenih
oblik zaposlovanja in usposabljanja.
Vmesne strukture lahko ločimo na tiste, ki
zagotavljajo nastanitev in tiste, ki so namenjene dnevnim obiskom, tipično
stanovanjske skupine in dnevne centre. Pri otrocih gre pri dnevnih oblikah ob
dnevnih centrih tudi za posebne (»prilagojene«) oblike šolanja, pri odraslih pa
tudi za VDC.
V raznih oblikah stanovanjskih
skupin živi 1323 stanovalcev. Od tega 115
mladih v stanovanjskih skupinah vzgojnih zavodov, 287 v stanovanjskih skupinah
NVO na področju duševnega zdravja in 921 v stanovanjskih skupinah raznih
zavodov. Večina teh oblik je namenjena odraslim z nalepkami TDZ in MDR. (Ob teh
razmeroma trajnih namestitvah imamo še okoli 250 mest v raznih oblikah kriznih
in prehodnih namestitev, kjer se v enem letu zvrsti kar 4669 uporabnikov in
uporabnic. Te strukture seveda, niso namenjene dolgotrajni oskrbi, tudi uporabniki niso tipični uporabniki DO).
Šole s posebnimi progami oz. za posebne skupine otrok obiskuje 1283 otrok. Od tega gluhih in naglušnih
439, otrok z gibalno oviranostjo 336,
slepih in slabovidnih 37 in 471 otrok z intelektualnimi ovirami.
Razne oblike dnevnega varstva obiskuje povprečno na mesec 3737 uporabnikov, ker pa nekatere ne
zahtevajo vsakodnevne prisotnosti pa je na letni ravni število uporabnikov
večje – 6619. V VDC-jih je
dnevnih obiskovalcev 2.167, obiskovalcev DC za stare pri DSO je 229, otrok
v DC (CUDV) 163, obiskovalcev DC za TDZ (programi NVO in CSD) je letno 2.558,
povprečno na mesec 592,1,
otrok v podobnih programih pa 1502,
povprečno na mesec 586.
Skupnostne oblike, torej storitve, ki ljudje
prejmejo na domu oz. obiskujejo dejavnosti občasno v skupnosti , so lahko
visoke ali nizke intenzivnosti, torej se lahko dogajajo praktično vsak dan ali
pa občasno, pa čeprav v rednih intervalih. Med prve štejemo družinskega
pomočnika, osebno asistenco, oskrbo na domu, koordinirano obravnavo in
(predvsem terensko) delo svetovalnic. Med druge pa osebno pomoč na CSD,
patronažno službo, spremstvo, pa tudi skupine za samopomoč, medgeneracijske
centre, mladinske programe ipd.
Programi visoke intenzivnosti v
skupnosti povprečno na mesec oskrbijo približno 8100 uporabnikov, na letni
ravni pa 13.948.
Od tega večino, skoraj polovico, z oskrbo na domu, ki je namenjena
pretežno starim, ostalo pa z raznimi oblikami koordinirane osebne podpore ali
osebne asistence. Uporabniki oskrbe na domu so predvsem stari, nekaj tudi
odraslih, družinski pomočniki oskrbujejo izključno ljudi z nalepkama TSO ali
MDR, predvidoma jih je večina odraslih, osebno asistenco uporabljajo večinoma
ljudje z nalepko TSO, medtem ko koordinacijo storitev pretežno ljudje z nalepko
TDZ. Med skupnostne storitve visoke intenzivnosti bi lahko šteli tudi podporo
pri integraciji otrok s težavami v navadno šolo, pa o tem nimamo podatkov.
V skupnostni oskrbi nizke intenzivnosti lahko
ločimo med storitvami, torej dajatvami namenjenim posameznikom in posameznicam,
in med programi oz. projekti (v ozkem pomenu besede ne v sprevrženi uporabi,
kot se je pri nas ustalila), ki so skupinske dejavnosti, navadno v skupnostnih
prostorih.
Med storitve nizke intenzivnosti štejemo npr.
spremstvo slepih, socialne servise, osebno pomoč na CSD in patronažno službo.
Prva dva tipa storitev zajameta le nekaj manj kot 400 uporabnikov,
drugi tip storitev je bolj razširjen in ga na letni ravni uporablja okoli
15.000 uporabnikov, največ patronažne službe (11.673) povprečno na mesec pa
ocenjujemo bistveno manj, morda kaki 1500. Če bi na tej ravni hoteli imeti bolj
popolno sliko bi moral vključiti še ambulante obravnave ljudi z dolgotrajnimi
stiskami, storitve skupnostne psihiatrije in tudi rehabilitacije.
Imamo pa veliko skupnostnih
programov, v katere je občasno vključeno zelo veliko število ljudi. Te programe
organizirajo predvsem za stare in otroke, manj za odrasle.
V programe, ki jih sofinancira socialnovarstveni sektor, je na
mesec povprečno vključeno kar 56.016
uporabnikov (letni ravni pa celo 182.470), med njimi največ starih
(skupine za samopomoč – 4.542 članov, medgeneracijski
programi – 10.780,70 udeležencev, starejši za starejše 28.690; skupaj z
manjšimi programi 45.568 uporabnikov), veliko otrok na mesec povprečno 1463,1 (10.448 letno). V te programe nismo všteli
programov za otroke in mladino, ki jih financirajo zgolj občine, podobne
programe v izobraževalnem sektorju in tiste, ki jih izvajajo v skupnosti
NVO.
Nizko intenzivno oskrbo, še zlasti
programe lahko štejemo, da so še vedno pod pragom subsidiarnosti, saj gre za ne
le za nizko intenziteto odgovorov (večina med eno in dvema urama mesečno),
temveč tudi za dejavnosti, ki bi jih zlahka uvrstili med družabne, morda
izobraževalne (skupine za samopomoč, medgeneracijska srečanja), torej v
deklarativnem ne med dejavnosti pomoči in podpore oz. navadnih izmenjav uslug
in solidarnosti.
Uporabniki
DO so tudi tisti ljudje, ki niso vključeni v storitve, prejemajo pa dodatke.
Med 41.832
prejemniki teh denarnih dajatev, jih je po oceni Mateje Nagode in sodelavcev 18.461, ki
dobiva samo denarna nadomestila ne pa drugih storitev. Predvidevamo, da
storitve prejemajo predvsem od svoje neposredne mreže.
Število
uporabnikov neformalne dolgotrajne oskrbe je še težje določiti. O tem nimamo
nobenih podatkov. Predvidevamo, da jih je veliko več kot uporabnikov formalne
oskrbe.
Pod
pragom subsidiarnosti, torej v coni, ko ljudem niso potrebni formalni odgovori
na njihove stiske, je večina prebivalstva in prav tako večina sodeluje v
tovrstnih solidarnih izmenjavah. Lahko rečemo, da smo, tako ali drugače, vsi
uporabniki in izvajalci neformalne pomoči, celo neformalne dolgotrajne oskrbe.
Pa vendar tudi v tem področju so ljudje, ki potrebujejo pomoč dalj časa in
kontinuirano, in taki, ki več pomoči prejemajo, kot jo dajejo. [i]
Kot smo zgoraj ugotavljali, pa obstajajo dejavniki, ki
potrebe naredijo bolj pereče, ki botrujejo k temu, da se spontana neformalna
pomoč preobrazi v formalno pomoč in nazadnje institucionalizira s premestitvijo
v institucijo. Ti dejavniki in momenti nas približujejo k pragu subsidiarnosti,
nas naredijo bolj ranljive. Našteli smo ekonomske razloge – npr. brezposelnost,
izčrpavanje in izkoriščanje, pomanjkanje stanovanj, časa; socialno-kulturne –
spremembe v vzorcih pomoči, demografske –večja stopnja odvisnosti. Večja
izpostavljenost nasilju, osamljenost, ozka socialna podporna mreža so tudi
dejavniki, ki nas približujejo k pragu subsidiarnosti. Dolgotrajna in
kontinuirana potreba po pomoči drugih, je sicer pogoj za prestop tega praga,
tudi vektor približevanja pragu, a ni izključni dejavnik.
Vseh
uporabnikov dolgotrajne oskrbe (brez manj intenzivnih skupnostnih oblik, vendar
s prejemniki denarnih dodatkov) smo našteli torej najmanj 60.000 (60.858 je
natančen seštevek ocen), če bi
upoštevali letne ravni dnevni centrov pa celo 63.000.
Širši krog uporabnikov dolgotrajne oskrbe pa bi ob
mehaničnem seštevanju števil bil še enkrat tolikšen – 120.000 (118.374), ob
upoštevanju letne ravni uporabnikov, pa vsaj dvakrat tolikšen. Kot smo zgoraj ocenili, pa to so ti ljudje
pod pragom subsidiarnosti, a jih moramo še vedno upoštevati kot del
prebivalstva, ki je izpostavljen verjetno večjim tveganjem, da bodo morali
zaprositi za formalno organizirano dolgotrajno oskrbo.
Torej
lahko trdimo, da je poleg dobrih 60.000 ljudi, ki so že uporabniki formalne
dolgotrajne oskrbe, še vsaj dvakrat toliko, ali celo več takih, ki so v območju
večje ogroženosti. Naloga tako sistema dolgotrajne oskrbe kot dezinstitucionalizacije,
da s skupnostnimi akcijami usmerjenimi k tem ljudem in neformalnim oskrbovalcem
in pomočnikom, krepi izmenjave, ki zvišujejo prag subsidiarnosti.
[i] Vprašanje je, ali sploh
lahko določimo, kdaj kdo prestopi prag neformalne subsidiarnosti oz. ali ta
sploh obstaja. Tak prag bi bila točka, v kateri neformalna skupnost nekoga,
in/ali človek sam sebe, začne dojemati kot pretežno pomoči in podpore
potrebnega. V neformalnih izmenjavah, in po vsej verjetnosti celo v tržnih, je
namreč veliko mehanizmov, ki tako spoznanje nevtralizirajo, preinterpretirajo
in opravičijo: psihološko, socialno in tudi ekonomsko – podporo in pomoč, ali
celo oskrbo, ki jo prejmemo od drugih, ko smo bolni, utrujeni, nespretni,
nemočni ali obupani, razumemo kot začasno, naključno, da smo zaradi preteklih
zaslug in uslug drugim do nje upravičeni, ali pa nesimetričnost položaja
izničimo s plačilom v denarju ali kako drugače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar