Koordinirana oskrba, osebno načrtovanje (“case management”?) (pogled iz Makedonije)

Na začetku leta so me povabili, naj ocenim in analiziram vrzeli strategije dezinstitucionalizacije v S. Makedoniji. V njej smo predvideli osebno načrtovanje in koordinirano oskrbe kot temeljno orodje pri zagotavljanju oskrbe pri preselitvah kakor tudi nasploh. Medtem ko so se nekateri deli strategije povsem uresničili (npr. preselitev vseh otrok iz zavodov), pa pri tem uresničevanje ni bilo uspešno. Razmislek o nekaterih splošnih vidikih tega vprašanja se mi je zdel zanimiv tudi za slovensko sceno in ga tukaj objavljam, pa čeprav to morda v tem trenutku ni glavno vprašanje dezinstitucionalizacije pri nas, je pa gotovo eno od glavnih vprašanj uvajanja dolgotrajne oskrbe.

***

Če so preobrazba konkretnih ustanov in načrti preobrazbe ključnega strateškega pomena, pa je osebno načrtovanje in oskrba po osebni meri podobno strateško pomembno prav na ravni neposredne opore ljudem, da lahko živijo samostojno oz. neodvisno, da živijo dobro in da dejavno sodelujejo v skupnosti. Tudi na tem področju lahko opazujemo napredek pri uveljavljanju tovrstnih metod (ki jih večkrat neustrezno poimenujemo po začetni metodi »vodenje oz. menedžment primera«) – tako da so zdaj v nekaterih okoljih prav vodilno načelo dela (denimo v novem Zakonu o socialnem varstvu v Makedoniji).

Paradigmatski premik, ki je sicer značilen za dezinstitucionalizacijo, je še bolj občutljiv pri tem, kako organizirano vsakdanje delo. Če pri tem storimo napako, bo, pa čeprav smo stanovalce preselili v skupnost, vztrajala institucionalna logika in razlika v moči, kar lahko vodi celo do reinstitucionalizacije – povratka na staro.

Zato je bistvenega pomena, da uvajamo, razvijamo in spodbujamo metode, ki so:

1. ne zgolj vseobsežne, ampak tudi celostne, holistične;
2. ki temeljijo na perspektivi uporabnika (so zasidrane v njenem ali njegovem življenjskem svetu) – in ne izhajajo iz perspektive strokovnjaka, še manj pa služb;
3. zavzemajo perspektivo vrlin (moči) in se ne osredotočajo na primanjkljaj, nezmožnost in napake;
4. konsistentno krepijo moč, s popolnim nadzorom uporabnikov nad procesom, cilji, storitvami in izidi;
5. proaktivne v tem, da gledajo v prihodnost in niso le reakcija na sedanje ali celo pretekle nezgode in nesreče, in ne nazadnje 
6. ki ustvarjajo odgovore po osebni meri, ne pa zgolj ponujajo izbiro napotitev in ukalupljajo uporabnikove potrebe in želje tako, da se prilagajo ponudbi standardnih, vnaprej pripravljenih storitev.

Poleg teh paradigmatsko pomembnih lastnosti, mora biti metoda pragmatična in predvsem, kakor vse vrste načrtovanj, operativna – z jasnimi cilji in opisom nalog, ki jih je treba izpeljati, kdo jih bo izpeljal, s časovnim okvirom in roki, sredstvi, ki so potrebna in njihovimi viri. Čeprav je v izvedbenem delu potrebna natančnost, pa mora načrt temeljiti na človekovi (življenjski) zgodbi in ne sme biti narejen na mehaničen način z obkroževanjem postavk ali na kakšen drug neživljenjski način.

V zadnjih desetletjih se je pojavilo več inačic metode, ki jih krasijo zgoraj naštete značilnosti, pod različnimi imeni, kot so: “Whole life approach” (pristop celega življenja; Crosby, Brewis, Tyson, 2010; Crosby, Duffy, 2010), “person centred care (planning)” (“oskrba (načrtovanje) po osebni meri”; O'Brien, O'Brien, 2000), “personal planning” (“osebno načrtovanje”; Brandon, Brandon, 1994; Flaker et al., 2013) in druge.[1] Vendar pa vztrajajo tudi pristopi »stare šole« s skorajda nasprotnimi značilnostmi.

Makedonski delavci socialnega varstva so bili v zadnjih letih izpostavljeni obema vrstama pristopov, čeprav v nezadostni meri in kakovosti. Vtis je, da so se načrti, v primerjavi z »individualnimi« načrti iz obdobja pred strategijo, le malo spremenili. So malo manj abstraktni in splošni, še vedno pa ne posredujejo perspektive uporabnika, ga obravnavajo kot predmet, pa tudi pravzaprav ne vsebujejo »načrta« v ozkem pomenu besede (seznama nalog, izvajalcev, časovnega razreza itn.). Še več, še vedno jih zaposleni v socialnem varstvu dojemajo le kot uradno, birokratsko zahtevo, obrazec, ki ga mora spis uporabnika vsebovati, ne pa kot učinkovito orodje, ki naj bi uporabniku izboljšalo življenje, delo strokovnjakov pa naredilo bolj učinkovito.

Opomba: Izraz »menedžment primera« je v Makedoniji v široki rabi. Strategija pri označevanju tovrstne metode sicer konsistentno daje prednost izrazom »oskrba po osebni meri«, »osebno načrtovanje« in »koordinirana oskrba«. Izraz »menedžment primera«[2] uporabi le v oklepaju, samo zaradi prepoznavnosti in udomačenosti izraza. Že pred mnogimi leti so uporabniki razglasili: »Nismo primeri in nočemo, da z nami upravljajo« (“We are not cases and we do not want to be managed”). Kot kaže, je bilo dovoljevanje starega izraza zaradi boljšega razumevanja napaka, saj je videti, da izraz sam po sebi evocira prakse, ki so zastarele, uporabniku odvzemajo moč in niso produktivne.

V naslednjem blogu predstavim nekatere probleme organizacije oz. delitve vlog pri tej metodi.

Reference

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Crosby, N., Brewis, R., Tyson, A. (2010) The Whole Life Approach to Personalisation. Bristol: In Control. Available at: http://www.in-control.org.uk/media/83027/whole%20life%20approach%20to%20personalisation.pdf

Crosby, N., Duffy, S.  A whole-life approach to personalisation: Self-Directed Support for every child and young person. (discussion paper). In Control. Available at: https://www.academia.edu/5853371/A_Whole-life_Approach_to_Personalisation

Dowling S., Manthorpe, J., and Cowley, S. (2006). Person-centred planning in social care.  A scoping review. Available at: https://www.jrf.org.uk/sites/default/files/jrf/migrated/files/9781859354803.pdf

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

O'Brien, Connie Lyle; O'Brien, John (2000) The Origins of Person-Centered Planning: A Community of Practice Perspective. Lithonia: Responsive Systems Associates.

Sims, D., & Whisker, J. (2015). "Personalisation and disabled people: The rhetoric and the reality. A discussion paper regarding aspects of the transformation agenda." Social Work & Social Sciences Review 17, no. 3: 137-150. SocINDEX with Full Text, EBSCOhost (accessed June 16, 2016).

---

[1] Drugi metodični paketi nosijo imena: McGill Action Planning System (MAPS – McGillow sistem akcijskega načrtovanja), ELP (Essential Lifestyle Planning – osnovno načrtovanje življenjskega stila), Personal Futures Planning – osebno načrtovanje prihodnosti, 4 PATHS (Planning Alternative Tomorrows and Hope – načrtovanje drugačnega jutri in upanja). (Dowling et al., 2006).

[2] Tako v Sloveniji kot S. Makedoniji je uraden izraz »vodenje primera«. Nepresenetljivo v obeh okoljih to pogosto zamenjajo s klasičnim »delom s posameznikom« (casework). Zato v tem besedilu za označevanje take prakse uporabljam kar izraz »menedžment primera«, kar je najboljši približek izvirnem izrazu.