Glede vlog, pooblastil in protokolov pri izvajanju
koordinirane oskrbe je precej nesporazumov in negotovosti. V Makedoniji je ta
načeloma mandat in obveznosti strokovnjakov državnih služb (centrov za socialno
delo, zavodov za zaposlovanje). Vendar pa metodo, četudi samo rudimentarno, uporabljajo
tudi praktiki v zavodih, ki so v procesu preoblikovanja, pa tudi v nevladnih
organizacijah. (Pa bi morali še bolj.)
Zavodi v preoblikovanju morajo, denimo, oblikovati
osebne preselitvene načrte. To je povsem logično, kot tudi da naj bi pri tem
imeli pomembno vlogo. Očitno je tudi, da bi v procesu morali sodelovati delavci
centrov za socialno delo. Centri, kot službe z javnimi pooblastili, bi se najmanj
morali vključiti v načrtovanje, sodelovati pri potrjevanju načrta in spremljati
njegovo izvajanje.
Se pa vloga centra za socialno delo lahko okrepi
na vseh treh točkah procesa. Center je lahko (uradna) točka potrjevanja načrta,
načrtovanje in koordinacijo pa lahko prenese na druge izvajalce. Lahko pa je
nosilec izvedbe oz. koordinacije izvedbe načrta, medtem ko načrt zagotovi neka
druga služba (po uporabnikovem izboru). Nenazadnje pa je lahko vodilna služba
na vseh treh točkah – načrtovanju, potrjevanju in izvajanju načrta. Vendar pa
je ta, zadnja, najmanj praktična rešitev, ne zgolj zato, ker so kapacitete
centrov omejene, ampak tudi zaradi tega, ker je uporabnik največkrat na boljšem,
če so vloge ločene.
Tudi druge službe – zavodi v procesu preoblikovanja,
nevladne organizacije in zasebniki, pa tudi sami uporabniki in njihovi bližnji
– se lahko menjavajo v opravljanju funkcij in vlog v procesu osebnega
načrtovanja in izvajanja storitev. Katero vlogo naj bi prevzeli in opravljali,
je odvisno od številnih okoliščin. Če gre za stanovalca, ki naj bi se preselil
v neko, od zavoda precej oddaljeno okolje, vloga centra za socialno delo
postane bolj pomembna; če je, na primer, obiskovanje dnevnega centra pomemben
del načrta, postane bolj pomembna vloga tega centra, itn. Seveda pa je najbolj
pomembna okoliščina izbira uporabnika, njegov odnos in zaupanje v neko službo.
Ključna razlika med centri za socialno delo in
drugimi izvajalci je v tem, da centri morajo,
vsaj kolikor-toliko, sodelovati v vseh točkah procesa. Drugim izvajalcem pa
tega ni treba, ti so lahko, glede na načrt, lahko ključni tako za načrtovanje
kakor za izvedbo, lahko pa pri načrtovanju in sodelovanju sploh ne sodelujejo.
Seveda pa, pa čeprav se zgodi tudi to, da to spregledamo, mora na vseh točkah
procesa sodelovati uporabniki in imeti venomer proces pod nadzorom. Vedno znova
je treba ponoviti, da je uporabnik
lastnik načrta, ne pa neka služba, ne glede na to, kakšna javna pooblastila
in obveznosti ima.
Še en zaplet pri tovrstnem zagotavljanju storitev
je v vrsti in količini moči, ki jo ima načrtovalec ali koordinator. Ta se lahko
stopnjuje od zgolj moči napotitve preko naročanja do kupovanja (in ustvarjanja)
storitev.
V prvem primeru ima načrtovalec ali koordinator
zgolj moč, da uporabnika napoti na ustrezno službo, ki zagotavlja storitve, ki
jih načrt predvideva. Ta moč ni bistveno večja od moči pri klasičnem delu s
posameznikom. Tudi ni toliko odvisna od nalepke, ki jo neka služba ima, kolikor
od načrtovalčevega oz. koordinatorjevega poznavanja služb in storitev, ki so v
ta namen na voljo, kakor tudi njegovih odnosov z izvajalci, ki pa, v takem
primeru, nimajo kaj dosti več kot le splošno obveznost, da prevzamejo delo s
tem konkretnim uporabnikom.
Naročanje pa, na drugi strani, pomeni, da ima
načrtovalec oz. koordinator pravno zavezujočo moč naročanja storitev, ki jih
načrt predvideva, izvajalec pa izrecno obveznost naročeno storitev izvajati.
Kupovanje je najbrž najmočnejši način zagotavljanja, da se načrt izvede. Koordinator
oskrbe ima budžet, ki ga lahko uporabi za nakup storitev različnih izvajalce
ali pa celo za ustvarjanje, z sredstvi na voljo, najbolj ustreznih storitev po
osebni meri. Neposredno financiranje, pri katerem uporabnik prejme neposredno
denar in ga uporabi za potrebne storitve pa lahko imamo za način, ki uporabnika
najbolj okrepi in ki je najbolj (stroškovno) učinkovit način tovrstnega
izvajanja storitev.
V tem trenutku imajo načrtovalci in koordinatorji
le malo več kot moč napotitve. Makedonski centri za socialno delo imajo dober
položaj za naročanje osebne asistence in oskrbe na domu. Za druge storitve
socialnega varstva, še posebej pa zunaj sektorja (v zdravstvu, izobraževanju)
pa taki vzvodi primanjkujejo. Pomanjkanje moči je očitno v mnogih primerih, ko
mora ministrstvo posredovati, ko nek izvajalec, ki prej ni izvajal storitev za
tega uporabnika odkloni sodelovanje s centrom za socialno delo ali ustanovo v
preobrazbi, pa naj bo to izvajalec socialnega ali zdravstvenega varstva ali
stanovanjske oskrbe. Tak način reševanja »zapletov« je možen pri preseljevanju,
saj ne gre za veliko število ljudi, pri večjem številu ljudi oz. drugih
uporabnikih pa gotovo nefunkcionalen. Hkrati pa tako poslovanje obremenjuje
ministrstvo in posledično odvrača pozornost, jemlje čas – potreben za zadeve
strateškega pomena in razvojno delo, predvsem pa prevzema odgovornost in moč,
ki naj bi jo imeli načrtovalci in koordinatorji.[1]
[1] Akcijski načrt uresničevanja
strategije dezinstitucionalizacije predvideva pilotiranje »naročanja« in
»nakupovanja« storitev v bližnji prihodnosti, kaj naj bi zgoraj opisana
vprašanja rešilo na praktični in sistemski ravni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar