Od 4. do 6. marca smo bili na obisku v Centru za
usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (na kratko CUDV Črna).
Vijugasto pot tja in nazaj smo preživeli vsi, s skupaj zgolj enim postankom za
bruhanje le ene potnice.
Obisk je bil izvidniške narave, saj smo v teh treh dneh
spoznavali stanovalce in zaposlene v zavodu (oni pa so malo spoznali nas) ter
načrtovali tritedenski tabor, ki ga načrtujemo izvesti aprila. Z zaposlenimi
smo naredili delavnico analize tveganja, večino ostalega časa pa smo hodili po
zavodu in predvsem sledili stanovalcem, ki so nam brez večjega odlašanja želeli
predstaviti nek del svojega sveta. Idej za tabor pa je že veliko…
Za večino ljudi, ki smo bili na obisku, je bil to prvi obisk
v kakšni taki ustanovi. Zato smo v večernem krogu posvetili nekaj časa tudi
refleksiji naših prvih vtisov ob vstopanju v zavodsko vsakdanje življenje. Te
vtise so s svojimi izkušnjami dopolnili tudi nekateri stanovalci, ki so se
udeležili tega pogovora.
Nekoga izmed nas je presenetilo, da je v tako kratkem času
uspel spoznati toliko ljudi. Na splošno smo vsi bili pod vtisom, da so nas
zaposleni in (predvsem) stanovalci sprejeli z velikim navdušenjem in veseljem.
Kljub temu nas je večino presenetila večinoma skrbniška vloga zaposlenih nad
stanovalci. To smo opazili predvsem v tem, da nekateri zaposleni o stanovalcih
govorijo predvsem v jeziku diagnoz, težav in otroštva (!); da stanovalci
velikokrat govorijo o ali pa smo mi opazili skrb in posledični nadzor
zaposlenih nad stanovalci, ki večkrat nimajo kontrole nad tem, kakšne
informacije se širijo o njih med zaposlenimi, … Sklenili smo, da vsi – tako
stanovalci kot zaposleni – vsak dan preživljajo razmere, ki jih proizvaja
zavodski kontekst in ki jih v skupnosti ne bi bilo oz. bi bile zelo drugačne.
Na nekoga izmed nas je vtis naredil intenziven stik s
stanovalci, ki pa se ga je čez čas navadila, stanovalci pa so v njenih očeh
postali »legende«. Nekoga drugega pa je presenetilo to, da eden izmed
stanovalcev izraža močno željo po preselitvi, a da v zavodu ne dobi informacij
o možnosti preselitve. Ker se počuti ogroženega, se zapira v svojo sobo in nima
dosti stikov z drugimi sostanovalci.
Prvi vtis je za marsikoga torej bil predvsem vtis, ki ga
navadno na človeka naredi totalna ustanova. A smo poleg tega videli predvsem
ljudi, ki nekateri izražajo veliko željo po boljšem življenju, po preselitvi v
skupnost, po boljšem delu, … vsi pa imajo veliko moči, ki bi se bolje kot v
zavodu izrazile v skupnosti. Tudi v prehodu v življenje v skupnosti je potrebno
paziti na odmev institucije, saj ta ni omejena na svoje zidove, temveč jo je
moč čutiti predvsem v načinu dela, kjer prevladuje skrbstvena in ne tovariška
vloga.
Zaposlene stanovalci večkrat kličejo »tovariš_ica« – eden
izmed lakmusov papirjev deinstitucionalizacije bo morda tudi to, da ta beseda
izgubi svoj pedagoški ton in prevzame ton resničnega zavezništva, tovarištva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar