O študentskem taboru v CUDV Črna na Koroškem

Poletni tabor s študenti FSD in njihovimi mentorji, ki je potekal od 21. 7. do 28. 7. 2021, je tako za uporabnike kot tudi za nas zaposlene predstavljal povsem novo izkušnjo. Študentje z mentorji so med nas vnesli novo energijo in kar je najpomembneje – uporabnikom polepšali njihov vsakdan. V preteklem tednu so se odvijale najrazličnejše aktivnosti, ki jih sicer tudi drugače v našem zavodu ne manjka. A tokrat je bilo to drugače, saj so bili cel teden z nami naši gostje – študentje in njihovi mentorji. Predvsem med uporabniki in njimi so se v tem tako kratkem času spletle prav posebne vezi. Prostovoljci so prevzeli vlogo zaupnikov in zagovornikov naših uporabnikov, ki so jim le-ti vsak dan razkrivali svoje želje, cilje, občutja, stališča ter tudi svoje težave in stiske, ki jih težijo.

Skozi ves teden so se odvijale najrazličnejše aktivnosti, kot so jutranja telovadba, karaoke, različne delavnice, športne igre, piknik, kuhanje uporabnikov s študenti, različne predstavitve, ki so jih pripravili naši uporabniki, sladoledni piknik in še bi lahko naštevali. Veliko aktivnosti je bilo povezanih tudi s procesom deinstitucionalizacije našega zavoda, saj so se v tem tednu po vseh enotah izvajali parlamenti z uporabniki, delavnice na temo osebnega načrtovanja, naše zaposlene so študentje z mentorji opolnomočili z znanjem glede izdelave ocene tveganja, velik poudarek pa je bil tudi na vzpodbujanju normalizacije življenja naših stanovalcev.

V tem tednu se je naša vsakdanja rutina nekoliko spremenila, tudi določena pravila, ki narekujejo način življenja v našem Centru in omogočajo, da je sobivanje velikega števila stanovalcev v našem zavodu mogoče, drug do drugega čim bolj nemoteče in sprejemljivo, so se premaknila iz okvirjev, ki smo jih vajeni.  

Naš dan se ta teden ni zaključil ob 22 h zvečer, kot smo tega vajeni, temveč se je druženje prostovoljcev in uporabnikov na dvorišču podaljšalo še v poznejše nočne ure. Stanovalci so s prostovoljci hodili na pijačo v lokale v kraju, sami so aktivno sodelovali pri pripravi programa poletnega tabora, ga glede na svoje želje tudi spreminjali, izvajali… Skratka, še v večji meri kot sicer, je prišla do izraza njihova možnost izbire in odločanja.

Zaposleni bi si pri tem mogoče želeli nekaj več dialoga med prostovoljci in nami. Zavedamo se, da je uporabnikom potrebno dati možnost izbire, možnost odločanja, krepiti njihovo moč, a v mejah mogočega in realnega, pri čemer je potrebno upoštevati marsikatere aspekte in dejavnike, ki mogoče zunanjemu opazovalcu, ki vsakodnevno ni vpet v neposredno delo z uporabniki in ne pozna njihovih specifik do potankosti, na prvi pogled niso vidni in razumljivi. Pri tem gre za specifike glede zdravstvenega stanja uporabnikov, vedenjskih posebnosti, posebnih potreb… Ravno ti dejavniki so mnogokrat razlog za določena postopanja zaposlenih, usmeritve, ki jih podajamo našim uporabnikom in zaradi katerih smo kdaj označeni kot preveč skrbniško in premalo zagovorniško naravnani. Včasih z razlogom, a pogosto neupravičeno. Normalizacija namreč ne pomeni le pravic, niti ne pomeni brezmejnih možnosti izbire, temveč za sabo nosi tudi odgovornosti, ki jih, ne glede na to, kje smo, kdo smo ali kaj smo, moramo sprejeti. Dejstvo je, da pri določenih stvareh uporabniki potrebujejo našo podporo, usmeritve, pomoč pri izbiri, saj bi sicer lahko na dolgi rok kvaliteta njihovega življenja bistveno upadla, ali pa bi bilo lahko njihovo življenje celo ogroženo.

Zaposleni se prav tako zavedamo, da življenje znotraj institucije ni idealno. Ravno zato smo se tudi odločili, da zakorakamo v proces deinstitucionalizacije našega zavoda, kajti cilj vseh nas je zagotovi boljše, kvalitetnejše življenje uporabnikov, bližje normalizaciji.

In prepričani smo, da nam bo uspelo. Z roko v roki.

Korak bližje našemu cilju vodi tudi naš Poletni tabor. Veseli smo novih, svežih pogledov, ki so jih ta teden med vse nas vnesli študentje z mentorji FSD in nas marsikdaj vzpodbudili k razmišljanju, kaj bi lahko storili drugače, da bi že sedaj življenje znotraj institucije do določene mere normalizirali. A se zaposleni ob enem zavedamo tudi svojih kvalitet in strokovnega znanja, ki smo ga pridobili skozi dolgoletno prakso predanega dela z našimi uporabniki. Aduti so na eni in drugi strani, a le z medsebojnim sodelovanjem nam bo uspelo doseči naš cilj – zagotoviti boljše in kvalitetnejše življenje našim uporabnikom.

Naj k temu pripomorejo tudi tovrstni tabori, za katere si želimo, da bi v prihodnje postali naša vsakoletna praksa.

Zaposleni v CUDV Črna

Tabor v Črni na Koroškem, nedelja, 26.7.

Danes smo imeli jutranjo telovadbo, ki je postala že tradicionalna, odkar smo na taboru, le da je bila danes malo krajša. Nato je sledil krajši sprehod po Črni, ki ga je vodil eden od stanovalcev, sprehoda pa se je udeležilo kar nekaj drugih stanovalcev. Zatem je imela ena stanovalka predavanje o svoji dieti – idejo za to je dobila kak dan prej, ko sta dva stanovalca predstavljala specialno olimpijado. Takrat je rekla, da bi lahko tudi ona kaj povedala in veseli smo bili, da smo naredili prostor tudi za to njeno pobudo!

Dve od nas sta šli potem tudi na delavnico o osebnem načrtovanju na enem izmed oddelkov, drugi pa smo se zaposlili z eno ali več od številnih stvari, za katero smo se v teh dneh zmenili z različnimi ljudmi. En izmed nas je na primer šel v enega od oddelkov in tam preživel nekaj časa s stanovalko, ki se ni vključila v nobeno izmed naših aktivnosti, ker večino časa preživi v svoji sobi. Skupaj z zaposlenimi smo ugotavljali, kaj potrebuje, na kaj se dobro odziva in na kaj ne, saj ne govori. Tu se je, še bolj kot drugje, pokazalo, da mora biti oskrba prilagojena po osebni meri in da so v zavodu tako tisti, ki rabijo več kot tisti, ki rabijo manj; a je trenutno tako oskrbo težko zagotoviti, saj vsi nimajo osebnih načrtov in je zavod zdaj, v okviru projekta dezinstitucionalizacije, bolj intenzivno začel razmišljati o tem, kako oskrbo prilagoditi po osebni meri.

Popoldne smo imeli več delavnic, ki so potekale vzporedno. Vse so bile mišljene, da bi jih izvedli na prostem, a nas je presenetil hud dež, zato smo jih morali izvesti v zavodu. Na eni delavnici smo poslikali rjuhe, kamor smo napisali različne citate stanovalcev, ki smo jih slišali med taborom, stanovalci pa so na rjuhe potiskali tudi odtise svojih rok ali pa kaj narisali. Tokrat za spremembo brez šablon, ki bi jim pokazale, kam naj kaj barvajo. To smo razumeli tudi metaforično, saj ne želimo, da bi bilo vključevanje uporabnikov na tabor šablonsko, znotraj kupa pravil, torej tega, kaj se sme in kako se mora človek obnašati, da bo »priden«, kot večkrat slišimo tako mi kot stanovalci. Vzporedno s to delavnico je potekala tudi izdelava zapestnic, ki jo je vodila ena izmed stanovalk in delavnica lahkega branja.

Začenja se čutiti, da se počasi že končuje tabor.  Vedno bolj imamo namreč v mislih, kaj je še treba naredit pred koncem; stanovalci pa sprašujejo, do kdaj smo tu. Če smo še pred nekaj dnevi lahko rekli, kaj je vse pred nami, imamo zdaj bolj v mislih, da nam je ostalo še bolj malo časa in da kakšnih večjih načrtov več ne moremo delati.

Tabor v Črni na Koroškem, nedelja, 25.7.

Danes zvečer smo opazili, da nas je zelo malo na taboru, a da kljub temu uspemo narediti veliko. Dopoldne smo se odpravili do ene bivalne enote, kjer smo naredili roštilj-piknik. Tam so se nam pridružili tudi stanovalci druge bivalne enote, tako da smo spekli kar precej čevapov in vege menija. Opazili smo, da je življenje v bivalni enoti seveda precej boljše kot v glavni stavbi, a da je tudi na bivalnih enotah najti močne elemente institucionalne kulture in ureditev, ki niso nič kaj podobni normalnemu življenju zunaj, v skupnosti.

Pikniku je sledila delavnica o osebnem načrtovanju, vzporedno pa sva dva od nas opravila nekaj pogovorov, ki nam bodo pomagali pri izdelavi analize tveganja za dve situaciji, ki skrbita zaposlene.

Popoldne nam je ostal čas za precej nestrukturirano, skratka nedeljsko druženje, predvsem s stanovalci glavne stavbe. Ti so čutili, da nas do poznega popoldneva ni bilo tam. Vsi smo se navadili na to, da imamo reden stik en z drugim.

Popoldansko druženje se je nadaljevalo v večer. Ponoči nam je nekaterim še vedno odmevala harmonika in tuc-tuc. Če kje, je očitno tu doma narodno-zabavna muzika. Morda zato, pa tudi zaradi marsičesa drugega smo bili precej zmatrani za tradicionalno večerno refleksijo, ki pa je kljub utrujenosti kar nismo mogli končat. Težko je ostati tiho ob toliko stvareh, ki se zgodijo čez dan.

Tabor v Črni na Koroškem, sobota, 24.7.

Danes sta se nam za en dan pridružili študentki dodatnega letnika. Naredili sta analizo tveganja za eno situacijo, ki skrbi zaposlene. Poleg tega so nekateri stanovalci pripravili super predstavitev specialnih olimpijskih iger, ki se jih udeležujejo že veliko let. Zbralo se je veliko uporabnikov in prav neverjetno je bilo, kako smo to predstavitev vsi poslušali brez ene same besedice. Pokazali so nam tudi medalje in predvajali himno iger.

Danes so se nekateri od nas odpravili vključiti tiste, ki jim pogovorno rečemo »pozabljeni«. Na to so se zaposleni odzvali precej pozitivno, enkrat celo tako, da so dali enemu od nas tri stanovalce z zelo raznolikimi potrebami, zato je bil sprehod velik izziv. Izkazalo se je, da se tudi tisti, za katere se na prvi pogled zdi, da se neradi vključijo v kaj, dobro odzovejo na naše pobude. Rabimo le malo miru, ki ga v zavodu težko najdeš. Sprehod z enim stanovalcem je bil lep, poln malih zmag, pogledov v drevesa, poslušanja vetra, tudi nekaj besed od sicer tihega stanovalca.

Imamo občutek, da so se uporabniki, odkar smo na taboru, že zelo navezali na nas. Z mnogimi smo ustvarili neke vrste tovariški odnos. Čeprav tu rečejo zaposlenim »tovariši«, se mi ne vidimo v tej vlogi. Navadno želimo, da nas kličejo po imenu in ne »tovariš« ali »tovarišica«. Vedno bolj slišimo tudi veliko in težke stvari, ki jih vsakodnevno doživljajo stanovalci tu.

Opazili smo tudi, da uporabniki drug do drugega večinoma čutijo zavezništvo, si pomagajo, se spodbujajo, imajo veliko empatije, občutka za drug drugega.

Pri nekaterih stanovalcih v oči bije to, kako skušajo v ustanovi vzpostaviti nek svoj red, navade. A te so lahko zelo omejene z redom, navadami in pravili ustanove. Pri nekaterih stanovalcih opažamo, da so se na življenje v zavodu prilagodili tako, da so se čisto umaknili; pri nakaterih pa recimo to, da prevzemajo diskurz zaposlenih. A oboje je pač prilagoditev na življenje v ustanovi in verjetno nič kaj avtentičnega – nekako je pač treba preživet.

Velikokrat slišimo, da je preveč stanovalcev na premalo zaposlenih. Imamo občutek, da se morajo zaposleni ukvarjati posledično bolj z vzpostavljanjem nekega reda na oddelku, kjer delajo, kot pa da bi se lahko ukvarjali z ljudmi.

Nekateri smo prebrodili težave s prebavo, a toliko kruha in makaronov ne obeta dobre prebave do konca tabora.

Tabor v Črni na Koroškem, petek, 23.7.

Med jutranjo telovadbo je Klara odšla po zavodu in opazila veliko ljudi, ki se načeloma ne udeležujejo aktivnosti. Zgolj sedeli so v sobah in niso počeli ničesar, medtem pa je na dvorišču potekala telovadba in ples. Kdaj pa opazimo, da zaposleni rečejo, da kdo ni za kakšno aktivnost, potem pa vidimo, da dobro sodelujejo, če jih v kaj vključimo.

Doroteja je imela delavnico normalizacije. Pripravile so stavke s različnimi trditvami, npr. »dobro se počutim z ljudmi, s katerimi živim«, a jih niso uspele prevesti v lahko branje. O teh stavkih so se nato skupaj pogovarjali in ugotavljali, katera trditev je komu blizu in katera ne. Ugotovili smo, da bi bili lahko nekateri stavki napisani bolj jasno in enostavno. Zaposlena, ki je bila z nami, nam je pomagala razumeti stanovalce, ki težje govorijo. Vidimo, da je tanka meja med tem, da stanovalce spodbudimo k temu, da kaj rečejo, in med tem, da jim polagamo besede v usta. Na delavnici se je pokazalo tudi, kako institucionalizirani so stanovalci. Stvari, ki načeloma niso običajne, so se jim zdele samoumevne – npr. da morajo vprašati zaposlene, ko želijo iti ven; da morajo »biti pridni«; da dobijo odmerjeno število cigaret na dan ipd. In obratno – nekatere vsakdanje stvari so se jim zdele tuje.

Imeli smo delavnico za ličenje, frizuro, nohte… Nohte smo nalakirali vsem, tudi moškim, ker so si tega želeli. V tem so vsi uživali, ponosni so bili na nov »outlook«.

Naredili smo tudi par pogovorov za izdelavo analize tveganja. To metodo želimo uporabiti, da bi vplivali na to, da imajo ljudje kar najmanj omejitev oz. kar največ svobode in da zaposlene ohrabrimo za to, da tvegajo skupaj z uporabniki pri doseganju kakšnih bolj podjetnih ciljev. Kdaj se nam zazdi, da taki pogovori le spodbudijo zaposlene, da začnejo razmišljati o vseh prekrških neke osebe in dajo na plan vse skrbi glede nekoga, potem pa moramo veliko truda vložiti v to, da definiramo resnične nevarnosti v posamezni situaciji.

Po malem čez cel dan z ljudmi delamo na nekih zanje pomembnih stvareh. Z nekom gre le za pogovor, z nekom iščemo stanovanje za selitev ipd. Taki individualni stiki imajo več čarov. Med drugim tega, da – razumljivo – o kakšnih temah sploh ne želijo govoriti v skupini in da se čez leta v ustanovi naučiš, da je treba skrbno ravnati z občutljivimi informacijami.

V zavodu se čuti močen pedagoški pristop. Veliko je odločanja namesto uporabnikov, z namenom, da bi delali v njihovem najboljšem interesu. Opažamo več skrbniške kot zagovorniške naravnanosti zaposlenih. To se kdaj prenese tudi na nas. Tudi mi imamo kdaj občutek, da imamo, odkar smo prišli v zavod, več mam ali nasploh ljudi, ki skrbijo za nas. Recimo takrat, ko nam kdo reče, naj ne peljemo koga na kavo, ker bo potem stalno želel nekaj od nas; ali pa, naj ne dovolimo ljudem, da nas tako objemajo – čeprav je to oboje potem naš problem, če je to sploh problem. Ne rabimo zaposlenih, da postavljajo neke meje v odnosu med nami in uporabniki namesto nas. Skrbniška funkcija take ustanove torej zajame vse, ki so v njej – ne le stanovalce, temveč zdaj v času tabora tudi nas.

Veliko je ovir, ki jih vzpostavlja sama totalna ustanova. Na kupu je veliko različnih ljudi, ki pa dobijo precej podobno oskrbo, ne glede na njihove potrebe, čeprav se kdaj zaposleni še tako trudijo delati individualno. Če kot stanovalec rabiš veliko pozornosti, jo težko dobiš, ker je v istem nadstropju poleg tebe še okoli 40 drugih ljudi. Veliko razlogov skratka za kaj spremenit. A kako? Delati zlato kletko? Ne, znotraj ustanove bodo vznikala vedno podobna vprašanja – pač tista, povezana s totalnim zajetjem ljudi, ki tu živijo. Veliko razlogov torej za selitev oskrbe v skupnost.

V ustanovi je vzpostavljen nek red, ki ga verjetno mi kar spreminjamo že samo s tem, da smo tu in nekaj delamo z ljudmi. Delamo pa vsakdanje stvari in tudi na vsakdanji način – kar je kdaj v precejšnjem razkoraku z vzpostavljenim redom v ustanovi. Vsak dan se po večerji recimo družimo zunaj ob kartah, kitari ali muziki na telefonih. A vedno to druženje motijo pravila, ki lebdijo nad našimi glavami – do kdaj je stanovalcem dovoljeno biti zunaj ipd.

Tabor v Črni na Koroškem, četrtek, 22.7.

Zjutraj ob 9.00 smo imeli telovadbo, ki je prerasla v velik žur. Klara ni vedela najbolje, kako začeti vse skupaj, potem pa je razmigavanje preraslo v zumbo, ta pa v vsesplošen ples. Kdo bi si mislil, da bomo takoj po zajtrku tako hudo zažurali.

Po tem nepričakovanem žuru smo imeli v načrtu risanje, saj se je na uvodnem parlamentu (kot tu rečejo skupščini) pokazalo, da kar nekaj ljudi rado riše in zmenili smo se, da zato rišemo že kar danes. Risalo je veliko stanovalcev, prišlo pa je tudi nekaj zaposlenih.

Vzporedno z risanjem smo se nekateri udeležili parlamenta s stanovalci drugega nadstropja. To je bil prvi parlament v tem nadstropju. Vključevanje uporabnikov v procese odločanja je do zdaj potekalo predvsem prek parlamentov, ki so jih organizirali dvakrat na leto po predstavniškem načinu (da so se vanj vključili nekateri stanovalci, ki so na parlamentu predstavljali druge) in ki so vključevali posredno cel zavod (torej so se v parlamente vključevali stanovalci iz različnih enot). V okviru preobrazbe zavoda te parlamente začenjajo izvajati na vsaki enoti posebej in ne po predstavniškem sistemu, torej se jih vključujejo vsi iz določene enote, ki si tega želijo. Na drugem nadstropju smo torej naredili prvi takšen parlament na tej enoti, ki je uspel precej dobro, s kar nekaj smeha in tudi petja, morda kot odmev jutranje žurke. Na parlamentu smo prišli tudi do nekih sklepov, saj so stanovalci povedali, kaj si želijo in smo potem se javljali, kdo lahko pri uresničevanju kakšnega cilja pomaga.

Dopoldne je potekala tudi kuharska delavnica, kjer smo pekli pico. V delavnico so se vključili tudi tisti, za katere bi mislili, da ne bodo sodelovali. Ena izmed nas je videla, da bi stanovalci brez problema tudi sami naredili pico, brez izdatne pomoči koga izmed nas ali zaposlenih. Pica je bila prav fajn. 

Popoldne smo imeli karaoke. Kot smo uspeli izvedeti, jih imajo dvakrat na leto, ljudje pa si karaok zelo želijo in komaj čakajo, da bodo spet. Ob karaokah je marsikdo spet zaplesal, imeli smo tudi balinčke. Zvečer se po večerji vsak dan družimo s stanovalci na dvorišču zavoda. Padejo kakšne karte, čvek ali pa kaj zapojemo.

Dve izmed nas sta šli v Toplo in se tako pridružili taboru, ki ga imajo tam trenutno za pet stanovalcev. Do tam sta preživeli divjo vožnjo, ki pa sta jo malo pozabili ob veliki količini fajn vtisov iz Tople. Tam je bilo dobro vzdušje, saj je bilo med drugim mogoče več individualno delati, kar je precej težko v zavodu ob toliko ljudeh. Med drugim so delali tudi zapestnice. Ena stanovalka je ostala brez, saj rada trga take stvari iz rok in študentkama je bilo žal, da ji niso uspeli priskrbeti kakšne zapestnice, ki bi bila po njeni meri in bolj taka, da se ne strga. Imeli so dolg počitek, da so se iz vozičkov lahko ulegli. Imeli so tudi kar utrujajoč pohod. Nasploh tisti dve od nas, ki sta šli v Toplo, opažata, da so imeli precej sodelovalen odnos z zaposlenimi, pa tudi namesto uporabnikov niso delali kaj dosti tistega, kar bi uporabniki lahko naredili sami.

Poleg vsega opisanega smo čez dan počeli kup manjših stvari in opravkov, ki so si jih želeli stanovalci. S kom smo šli na kavo v center Črne ali pa kaj kupit. Nekateri so delali osebne načrte s stanovalci, kar je bil kar izziv, saj nekateri ljudje ne govorijo dosti ali sploh ne. Začeli smo tudi izvajati kakšne naloge, ki so zapisane v osebnih načrtih stanovalcev, pa se zaenkrat še niso izvedle.

Samo je v dar dobil konzervo doručka. Anđelka je dobila flashback iz nekega zavoda iz Makedonije in se spraševala, zakaj tu govorijo slovensko. Juš se je danes naplesal, kot že dolgo ne.

Eni smo zaprti zaradi zavodske hrane, ki je nismo navajeni. Ne pomaga noben Donat, sirup za odvajanje, kava in čik tudi ne, enako šport. Opazili smo, da nekaterih stanovalcev nismo še vključili v naše aktivnosti, da navadno ostanejo na svojem oddelku. Pomembno nam je vključiti tiste, ki so navadno bolj ob strani in tihi. Zaposleni nam kdaj rečejo, naj stanovalcev ne peljemo na kavo. Češ da nas bodo potem izkoriščali ali pa vsi želeli kave. Verjetno je že tako, ko človek začuti, kaj pomeni piti kavo zunaj med ljudmi in ne na oddelku? Nekaterih ljudi ne razumemo, ko govorijo, potem moramo večkrat vprašati, da ponovijo, kar nam da potem nek slab občutek, a je vredno navezovat stike z vsemi!

Tabor v Črni na Koroškem, sreda, 21.7.

 Po koncu tabora v Dutovljah se je druga ekipa študentk odpravila na tabor v Črno na Koroškem, kjer poteka drug pilotni projekt dezinstitucionalizacije. V Črni nas gosti tukajšnji Center za usposabljanje, delo in varstvo, kjer bomo ostali en teden. V torek smo prišli popoldne sem, v sredo pa je bil uradni prvi dan tabora, zato v nadaljevanju opisujemo to, kar smo delali v sredo.

Po zajtrku smo se udeleženci tabora dobili na krajšem jutranjem sestanku z zaposlenimi, ki sodelujejo na projektu preobrazbe zavoda. Najprej smo se drug drugemu predstavili in začeli pogovor o tem, kako bo potekal tabor. V tem času se nam je na hitro pridružila še direktorica zavoda, nas pozdravila in prijazno sprejela ter na kratko povedala nekaj o zavodu, njegovi zgodovini in njihovih načrtih za prihodnost. Za tem smo se razdelili v trojke, ki jih sestavlja ena od zaposlenih, študentka in zaposlen_a na Inštitutu za socialno varstvo. Pred prihodom smo se dogovorili, kdo bo sodeloval pri kateri izmed tem oz. metod dela, ki jih bomo izvedli tekom tabora: osebno načrtovanje, analiza tveganja, normalizacija in zagovorništvo. 

Ob desetih je na dvorišču pod kostanji potekala skupščina oz. parlament, kot ga uporabniki raje imenujejo. Na začetku smo se udeleženci tabora in uporabniki predstavili drug drugemu, da smo se malo bolj spoznali, prebili led in se »začutili«. Za moderatorja se je javil en izmed stanovalcev. Vsak, ki je želel besedo, je dvignil roko, nato pa mu je on dal besedo. Skupščina ni bila tematska, ampak bolj kot neka uvodna ceremonija, zato nismo prišli do kakšnih posebnih zaključkov in pustili odprt prostor za naslednjo. Stanovalce smo vprašali, kaj si v tem tednu želijo početi poleg aktivnosti, ki smo jih v program že vključili po njihovih predhodnih željah. Več se jih je strinjalo, da si želijo risati, zato smo to dodali na program za naslednji dan – to je bil edini, a pomemben sklep prvega parlamenta. 

Čez dan smo se veliko spoznavali in družili z uporabniki, ki so nas lepo sprejeli in pokazali veliko zanimanja za sodelovanje z nami. Občutek smo dobili, da so nas zelo dobro sprejeli tudi zaposleni zavoda, nismo se nikakor počutili odveč, ampak zelo vključeni. 

Nina in Katarina sta se ob 14h udeležili še ene skupščine v stanovanjski skupini »pri Kovaču«, kjer so zaposlene predlagale, da se v petek odpravimo na izlet v Bistro. Uporabniki so temu odločno nasprotovali in povedali, da si tja ne želijo iti. Predvidevali smo, da so tam bili že večkrat in jim je ta izlet odveč. Ko so jih vprašale, kaj bi si namesto tega želeli početi, so povedali, da si želijo pice, balinanja in igre pikada. Peka pice je bila načrtovana že za naslednji dan, balinanje in pikado pa smo dodali v načrt za petek. To smo doživljali kot nekakšno manjšo zmago, saj so bile slišane želje uporabnikov.

Ob petih smo bili dogovorjeni, da ena izmed stanovalk izvede zumbo ob glasbi na dvorišču. Ker je bila odsotna, smo se dogovorili, da bomo plesali, kot vodjo pa so izbrali drugo stanovalko, ki ples res obvlada. Na dvorišče je prišlo veliko uporabnikov. Mi smo se ob raznolikih glasbenih željah precej naplesali in se dobro zabavali.

Po večerji smo se na dvorišču ob igri enke, igranju kitare in petju družili z uporabniki. Ko so odšli spat, smo izvedli še večerni sestanek, na katerem smo se strinjali, da se zaenkrat vsi počutimo dobro in menimo, da bo tabor dobro uspel. Dan je na splošno potekal brez posebnih zapletov, kot največji izziv za prebavo pa smo zaenkrat doživljali hrano v zavodu, ki je nismo navajeni. 😊