Tabor v Črni na Koroškem, nedelja, 26.7.

Danes smo imeli jutranjo telovadbo, ki je postala že tradicionalna, odkar smo na taboru, le da je bila danes malo krajša. Nato je sledil krajši sprehod po Črni, ki ga je vodil eden od stanovalcev, sprehoda pa se je udeležilo kar nekaj drugih stanovalcev. Zatem je imela ena stanovalka predavanje o svoji dieti – idejo za to je dobila kak dan prej, ko sta dva stanovalca predstavljala specialno olimpijado. Takrat je rekla, da bi lahko tudi ona kaj povedala in veseli smo bili, da smo naredili prostor tudi za to njeno pobudo!

Dve od nas sta šli potem tudi na delavnico o osebnem načrtovanju na enem izmed oddelkov, drugi pa smo se zaposlili z eno ali več od številnih stvari, za katero smo se v teh dneh zmenili z različnimi ljudmi. En izmed nas je na primer šel v enega od oddelkov in tam preživel nekaj časa s stanovalko, ki se ni vključila v nobeno izmed naših aktivnosti, ker večino časa preživi v svoji sobi. Skupaj z zaposlenimi smo ugotavljali, kaj potrebuje, na kaj se dobro odziva in na kaj ne, saj ne govori. Tu se je, še bolj kot drugje, pokazalo, da mora biti oskrba prilagojena po osebni meri in da so v zavodu tako tisti, ki rabijo več kot tisti, ki rabijo manj; a je trenutno tako oskrbo težko zagotoviti, saj vsi nimajo osebnih načrtov in je zavod zdaj, v okviru projekta dezinstitucionalizacije, bolj intenzivno začel razmišljati o tem, kako oskrbo prilagoditi po osebni meri.

Popoldne smo imeli več delavnic, ki so potekale vzporedno. Vse so bile mišljene, da bi jih izvedli na prostem, a nas je presenetil hud dež, zato smo jih morali izvesti v zavodu. Na eni delavnici smo poslikali rjuhe, kamor smo napisali različne citate stanovalcev, ki smo jih slišali med taborom, stanovalci pa so na rjuhe potiskali tudi odtise svojih rok ali pa kaj narisali. Tokrat za spremembo brez šablon, ki bi jim pokazale, kam naj kaj barvajo. To smo razumeli tudi metaforično, saj ne želimo, da bi bilo vključevanje uporabnikov na tabor šablonsko, znotraj kupa pravil, torej tega, kaj se sme in kako se mora človek obnašati, da bo »priden«, kot večkrat slišimo tako mi kot stanovalci. Vzporedno s to delavnico je potekala tudi izdelava zapestnic, ki jo je vodila ena izmed stanovalk in delavnica lahkega branja.

Začenja se čutiti, da se počasi že končuje tabor.  Vedno bolj imamo namreč v mislih, kaj je še treba naredit pred koncem; stanovalci pa sprašujejo, do kdaj smo tu. Če smo še pred nekaj dnevi lahko rekli, kaj je vse pred nami, imamo zdaj bolj v mislih, da nam je ostalo še bolj malo časa in da kakšnih večjih načrtov več ne moremo delati.