Doroteja
je imela delavnico normalizacije. Pripravile so stavke s različnimi trditvami, npr.
»dobro se počutim z ljudmi, s katerimi živim«, a jih niso uspele prevesti v lahko
branje. O teh stavkih so se nato skupaj pogovarjali in ugotavljali, katera
trditev je komu blizu in katera ne. Ugotovili smo, da bi bili lahko nekateri
stavki napisani bolj jasno in enostavno. Zaposlena, ki je bila z nami, nam je
pomagala razumeti stanovalce, ki težje govorijo. Vidimo, da je tanka meja med
tem, da stanovalce spodbudimo k temu, da kaj rečejo, in med tem, da jim polagamo
besede v usta. Na delavnici se je pokazalo tudi, kako institucionalizirani so stanovalci.
Stvari, ki načeloma niso običajne, so se jim zdele samoumevne – npr. da morajo vprašati
zaposlene, ko želijo iti ven; da morajo »biti pridni«; da dobijo odmerjeno
število cigaret na dan ipd. In obratno – nekatere vsakdanje stvari so se jim
zdele tuje.
Imeli
smo delavnico za ličenje, frizuro, nohte… Nohte smo nalakirali vsem, tudi
moškim, ker so si tega želeli. V tem so vsi uživali, ponosni so bili na nov »outlook«.
Naredili
smo tudi par pogovorov za izdelavo analize tveganja. To metodo želimo
uporabiti, da bi vplivali na to, da imajo ljudje kar najmanj omejitev oz. kar
največ svobode in da zaposlene ohrabrimo za to, da tvegajo skupaj z uporabniki
pri doseganju kakšnih bolj podjetnih ciljev. Kdaj se nam zazdi, da taki
pogovori le spodbudijo zaposlene, da začnejo razmišljati o vseh prekrških neke
osebe in dajo na plan vse skrbi glede nekoga, potem pa moramo veliko truda vložiti
v to, da definiramo resnične nevarnosti v posamezni situaciji.
Po
malem čez cel dan z ljudmi delamo na nekih zanje pomembnih stvareh. Z nekom gre
le za pogovor, z nekom iščemo stanovanje za selitev ipd. Taki individualni
stiki imajo več čarov. Med drugim tega, da – razumljivo – o kakšnih temah sploh
ne želijo govoriti v skupini in da se čez leta v ustanovi naučiš, da je treba
skrbno ravnati z občutljivimi informacijami.
V
zavodu se čuti močen pedagoški pristop. Veliko je odločanja namesto
uporabnikov, z namenom, da bi delali v njihovem najboljšem interesu. Opažamo
več skrbniške kot zagovorniške naravnanosti zaposlenih. To se kdaj prenese tudi
na nas. Tudi mi imamo kdaj občutek, da imamo, odkar smo prišli v zavod, več mam
ali nasploh ljudi, ki skrbijo za nas. Recimo takrat, ko nam kdo reče, naj ne peljemo
koga na kavo, ker bo potem stalno želel nekaj od nas; ali pa, naj ne dovolimo
ljudem, da nas tako objemajo – čeprav je to oboje potem naš problem, če je to
sploh problem. Ne rabimo zaposlenih, da postavljajo neke meje v odnosu med nami
in uporabniki namesto nas. Skrbniška funkcija take ustanove torej zajame vse,
ki so v njej – ne le stanovalce, temveč zdaj v času tabora tudi nas.
Veliko
je ovir, ki jih vzpostavlja sama totalna ustanova. Na kupu je veliko različnih
ljudi, ki pa dobijo precej podobno oskrbo, ne glede na njihove potrebe, čeprav
se kdaj zaposleni še tako trudijo delati individualno. Če kot stanovalec rabiš
veliko pozornosti, jo težko dobiš, ker je v istem nadstropju poleg tebe še okoli
40 drugih ljudi. Veliko razlogov skratka za kaj spremenit. A kako? Delati zlato
kletko? Ne, znotraj ustanove bodo vznikala vedno podobna vprašanja – pač tista,
povezana s totalnim zajetjem ljudi, ki tu živijo. Veliko razlogov torej za
selitev oskrbe v skupnost.
V
ustanovi je vzpostavljen nek red, ki ga verjetno mi kar spreminjamo že samo s
tem, da smo tu in nekaj delamo z ljudmi. Delamo pa vsakdanje stvari in tudi na
vsakdanji način – kar je kdaj v precejšnjem razkoraku z vzpostavljenim redom v
ustanovi. Vsak dan se po večerji recimo družimo zunaj ob kartah, kitari ali
muziki na telefonih. A vedno to druženje motijo pravila, ki lebdijo nad našimi
glavami – do kdaj je stanovalcem dovoljeno biti zunaj ipd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar