Danes sta se nam za en dan pridružili študentki dodatnega letnika. Naredili sta analizo tveganja za eno situacijo, ki skrbi zaposlene. Poleg tega so nekateri stanovalci pripravili super predstavitev specialnih olimpijskih iger, ki se jih udeležujejo že veliko let. Zbralo se je veliko uporabnikov in prav neverjetno je bilo, kako smo to predstavitev vsi poslušali brez ene same besedice. Pokazali so nam tudi medalje in predvajali himno iger.
Danes so se
nekateri od nas odpravili vključiti tiste, ki jim pogovorno rečemo »pozabljeni«.
Na to so se zaposleni odzvali precej pozitivno, enkrat celo tako, da so dali
enemu od nas tri stanovalce z zelo raznolikimi potrebami, zato je bil sprehod
velik izziv. Izkazalo se je, da se tudi tisti, za katere se na prvi pogled zdi,
da se neradi vključijo v kaj, dobro odzovejo na naše pobude. Rabimo le malo
miru, ki ga v zavodu težko najdeš. Sprehod z enim stanovalcem je bil lep, poln
malih zmag, pogledov v drevesa, poslušanja vetra, tudi nekaj besed od sicer
tihega stanovalca.
Imamo občutek, da
so se uporabniki, odkar smo na taboru, že zelo navezali na nas. Z mnogimi smo
ustvarili neke vrste tovariški odnos. Čeprav tu rečejo zaposlenim »tovariši«,
se mi ne vidimo v tej vlogi. Navadno želimo, da nas kličejo po imenu in ne »tovariš«
ali »tovarišica«. Vedno bolj slišimo tudi veliko in težke stvari, ki jih
vsakodnevno doživljajo stanovalci tu.
Opazili smo tudi,
da uporabniki drug do drugega večinoma čutijo zavezništvo, si pomagajo, se
spodbujajo, imajo veliko empatije, občutka za drug drugega.
Pri nekaterih
stanovalcih v oči bije to, kako skušajo v ustanovi vzpostaviti nek svoj red,
navade. A te so lahko zelo omejene z redom, navadami in pravili ustanove. Pri
nekaterih stanovalcih opažamo, da so se na življenje v zavodu prilagodili tako,
da so se čisto umaknili; pri nakaterih pa recimo to, da prevzemajo diskurz
zaposlenih. A oboje je pač prilagoditev na življenje v ustanovi in verjetno nič
kaj avtentičnega – nekako je pač treba preživet.
Velikokrat
slišimo, da je preveč stanovalcev na premalo zaposlenih. Imamo občutek, da se morajo
zaposleni ukvarjati posledično bolj z vzpostavljanjem nekega reda na oddelku, kjer
delajo, kot pa da bi se lahko ukvarjali z ljudmi.
Nekateri smo
prebrodili težave s prebavo, a toliko kruha in makaronov ne obeta dobre prebave
do konca tabora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar