Po koncu tabora v Dutovljah se je druga ekipa študentk odpravila na tabor v Črno na Koroškem, kjer poteka drug pilotni projekt dezinstitucionalizacije. V Črni nas gosti tukajšnji Center za usposabljanje, delo in varstvo, kjer bomo ostali en teden. V torek smo prišli popoldne sem, v sredo pa je bil uradni prvi dan tabora, zato v nadaljevanju opisujemo to, kar smo delali v sredo.
Po zajtrku smo se udeleženci tabora dobili na krajšem jutranjem sestanku z zaposlenimi, ki sodelujejo na projektu preobrazbe zavoda. Najprej smo se drug drugemu predstavili in začeli pogovor o tem, kako bo potekal tabor. V tem času se nam je na hitro pridružila še direktorica zavoda, nas pozdravila in prijazno sprejela ter na kratko povedala nekaj o zavodu, njegovi zgodovini in njihovih načrtih za prihodnost. Za tem smo se razdelili v trojke, ki jih sestavlja ena od zaposlenih, študentka in zaposlen_a na Inštitutu za socialno varstvo. Pred prihodom smo se dogovorili, kdo bo sodeloval pri kateri izmed tem oz. metod dela, ki jih bomo izvedli tekom tabora: osebno načrtovanje, analiza tveganja, normalizacija in zagovorništvo.
Ob desetih je na dvorišču pod kostanji potekala skupščina oz. parlament, kot ga uporabniki raje imenujejo. Na začetku smo se udeleženci tabora in uporabniki predstavili drug drugemu, da smo se malo bolj spoznali, prebili led in se »začutili«. Za moderatorja se je javil en izmed stanovalcev. Vsak, ki je želel besedo, je dvignil roko, nato pa mu je on dal besedo. Skupščina ni bila tematska, ampak bolj kot neka uvodna ceremonija, zato nismo prišli do kakšnih posebnih zaključkov in pustili odprt prostor za naslednjo. Stanovalce smo vprašali, kaj si v tem tednu želijo početi poleg aktivnosti, ki smo jih v program že vključili po njihovih predhodnih željah. Več se jih je strinjalo, da si želijo risati, zato smo to dodali na program za naslednji dan – to je bil edini, a pomemben sklep prvega parlamenta.
Čez dan smo se veliko spoznavali in družili z uporabniki, ki so nas lepo sprejeli in pokazali veliko zanimanja za sodelovanje z nami. Občutek smo dobili, da so nas zelo dobro sprejeli tudi zaposleni zavoda, nismo se nikakor počutili odveč, ampak zelo vključeni.
Nina in Katarina sta se ob 14h udeležili še ene skupščine v stanovanjski skupini »pri Kovaču«, kjer so zaposlene predlagale, da se v petek odpravimo na izlet v Bistro. Uporabniki so temu odločno nasprotovali in povedali, da si tja ne želijo iti. Predvidevali smo, da so tam bili že večkrat in jim je ta izlet odveč. Ko so jih vprašale, kaj bi si namesto tega želeli početi, so povedali, da si želijo pice, balinanja in igre pikada. Peka pice je bila načrtovana že za naslednji dan, balinanje in pikado pa smo dodali v načrt za petek. To smo doživljali kot nekakšno manjšo zmago, saj so bile slišane želje uporabnikov.
Ob petih smo bili dogovorjeni, da ena izmed stanovalk izvede zumbo ob glasbi na dvorišču. Ker je bila odsotna, smo se dogovorili, da bomo plesali, kot vodjo pa so izbrali drugo stanovalko, ki ples res obvlada. Na dvorišče je prišlo veliko uporabnikov. Mi smo se ob raznolikih glasbenih željah precej naplesali in se dobro zabavali.
Po večerji smo se na dvorišču ob igri enke, igranju kitare in petju družili z uporabniki. Ko so odšli spat, smo izvedli še večerni sestanek, na katerem smo se strinjali, da se zaenkrat vsi počutimo dobro in menimo, da bo tabor dobro uspel. Dan je na splošno potekal brez posebnih zapletov, kot največji izziv za prebavo pa smo zaenkrat doživljali hrano v zavodu, ki je nismo navajeni. 😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar