Danes zvečer smo opazili, da nas je zelo malo na taboru, a da kljub temu uspemo narediti veliko. Dopoldne smo se odpravili do ene bivalne enote, kjer smo naredili roštilj-piknik. Tam so se nam pridružili tudi stanovalci druge bivalne enote, tako da smo spekli kar precej čevapov in vege menija. Opazili smo, da je življenje v bivalni enoti seveda precej boljše kot v glavni stavbi, a da je tudi na bivalnih enotah najti močne elemente institucionalne kulture in ureditev, ki niso nič kaj podobni normalnemu življenju zunaj, v skupnosti.
Pikniku je sledila
delavnica o osebnem načrtovanju, vzporedno pa sva dva od nas opravila nekaj
pogovorov, ki nam bodo pomagali pri izdelavi analize tveganja za dve situaciji,
ki skrbita zaposlene.
Popoldne nam je
ostal čas za precej nestrukturirano, skratka nedeljsko druženje, predvsem s
stanovalci glavne stavbe. Ti so čutili, da nas do poznega popoldneva ni bilo tam.
Vsi smo se navadili na to, da imamo reden stik en z drugim.
Popoldansko
druženje se je nadaljevalo v večer. Ponoči nam je nekaterim še vedno odmevala
harmonika in tuc-tuc. Če kje, je očitno tu doma narodno-zabavna muzika. Morda
zato, pa tudi zaradi marsičesa drugega smo bili precej zmatrani za tradicionalno
večerno refleksijo, ki pa je kljub utrujenosti kar nismo mogli končat. Težko je
ostati tiho ob toliko stvareh, ki se zgodijo čez dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar