Potrebe so ključen pojem dezinstitucionalizacije, ki ga
moramo uporabljati kot tehnični termin (Ilič, 1997). Dezinstitucionalizacija
mora organizirati take službe, ki bodo odgovarjali na potrebe ljudi in, ki bodo
nadomestili totalno zajetje institucij.
V procesih
dezinstitucionalizacije so potrebe epistemološko in etično izhodišče ravnanja,
a ne samo na ravni utemeljitve procesa, temveč tudi pri načrtovanju služb na
vseh ravneh – sistema, organizacij in posameznih storitev. So torej tudi osnova
izvajanja posamičnih storitev kot tudi bistveno merilo njihove učinkovitosti.
Potrebe moramo pojmovati tudi kot izraz izključevanja in želje po vključevanju,
v tesni povezavi tako z izkušnjo podrejanja in zatiranja, kot tudi krepitve,
emancipacije in uveljavljanja volje uporabnikov. Pri tem je treba potrebe
obravnavati celostno, v njihovem kontekstu pojavljanja, torej življenjskem
svetu ljudi in pa biti pri tem karseda pragmatičen in ne normativen.
Zato je treba ustvariti zemljevid
potreb oz. situacij, indeks potreb, ki je lahko temelj za katalog odgovorov
nanje (Flaker in sodelavke 2008, Roper, Logan
in Tierney, 2001).
V našem indeksu smo ustvarili
osem osnovnih kategorij, ki smo jih analizirali na več pod-ravneh.
To je orodje za načrtovanje storitev na osebni ravni, pa
tudi načrtovanje in vzpostavljanje odgovorov na lokalni in državni ravni.
Indeks pokaže, da so potrebe mreža situacij, odgovorov in silnic v življenju
človeka, na katere je možno odgovoriti na raznorodne načine. Ljudje, ki
doživljajo dolgotrajne stiske imajo enake potrebe kot ostali, a moramo nanje
odgovoriti na nove in inovativne načine, saj so se zaradi prikrajšanosti znašli
v posebnih situacijah.
Ko vzpostavljamo
skupnostne odgovore na potrebe ljudi, je pomembno, da ne določamo potrebe s
ponudbo odgovorov, ampak moramo najprej spoznati, kaj človek potrebuje (si želi
oz. je zanj nujno), in potem uporabiti za zadovoljitev njegovih ali njenih
potreb raznolike odgovore – v ansamblu in precizno po meri vsakega posameznika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar