Osnovni program dezinstitucionalizacije

Osnovni program dezinstitucionalizacije zajema ukinjanje ustanov, preselitev stanovalcev v skupnost, zagotovitev skupnostnih služi in preprečevanje ponovnih namestitev oz. institucionalizacije. V spodnji tabeli ga povzamemo in razčlenimo (ES: 65–68).

Te osnovne premike pa morajo spremljati procesi spreminjanja financiranja in preusmerjanje sredstev iz zavodov v skupnostne oblike, socialno vključevanje, uvajanje standardov kakovosti, spremembe zakonodaje, izobraževanje osebja, krepitev sistemov socialnega varstva, izobraževanja in zdravstva, ozaveščanje, uvajanja službe, ki jih vodijo uporabniki in eksperimenti in pilotiranje[i].

Pomembni poudarki:

Moratorij gradnje in obnavljanja ustanov in moratorij novih sprejemov v ustanove.

Ukinjanje ustanov ne vsebuje odpuščanja delavcev – navadno večje zaposlovanje.

Priprava osebja – graditev vizije novega načina oskrbe, dousposabljanje.

Vzpostavljanje skupnostnih služb je deloma proces preobrazbe ustanov – preselitev tudi osebja in skupno (s stanovalci in tudi s skupnostjo) ustvarjanje služb, ki so sprva namenjene stanovalcem, potem pa tudi drugim članom skupnosti, ki imajo podobne težave.

Potreba po novih neodvisnih službah (koordinacija, zagovorništvo).

Institucionalizacijo lahko preprečujemo na treh točkah:

z ukinjanjem ustanov in moratoriji za nove sprejeme;

z zagotavljanem služb in storitev v skupnosti, ki omogočijo ljudem, da ostanejo doma oz. v skupnosti;

z odpravljanjem strukturnih vzrokov za namestitve v zavode (npr. revščina, pomanjkanje stanovanj, osamljenost, ipd.).

---

[i] Te procese bomo podrobneje opisali v nadaljevanju, podobno velja tudi za procese, ki naj bi dezinstitucionalizacijo spremljali. Vseeno pa jih bomo tu na kratko označili. Sistem financiranja je namreč treba vedno v procesu prehoda v skupnost spreminjati. Denar mora biti tam, kjer je uporabnik in plasiran tako, da ga lahko uporabimo na fleksibilen način – tudi za ustvarjanje novih storitev (ES 66–67). Socialno vključevanje je pomemben vidik in celo cilj dezinstitucionalizacije – ljudem je treba omogočiti, da uporabljajo splošne (zdravstvene, izobraževalne, socialne, pa tudi transportne kulturne, rekreativne in druge) službe, ki so na voljo vsem, hkrati pa zagotoviti pogoje, da se bodo ljudje vključevali v družabne in družbene dejavnost in da ne bodo zaradi revščine, pomanjkanja sredstev za dejavnosti, pa tudi zaradi svojih nalepk in stigme iz tovrstnih dejavnosti izključeni (ES: 67). Da bi nov, skupnosti sistem deloval, je treba postaviti jasne skupne standarde, ki bodo temneli na človekovih pravicah in bodo veljali za celotno mrežo služb. Hkrati pa je potrebna inšpekcijska služba, ki bo preverjala predvsem uresničevanje ciljev dezinstitucionalizacije oz. uresničevanja človekovih pravic (ES: 67).

Program dezinstitucionalizacije zajema tudi spremembe v zakonodaji, saj je treba odpraviti ovire za reformo sistema in vzpostavljanje pravih odgovorov na človeške stiske, pravni okvir posodobiti, da bo upošteval zaveze iz mednarodnih dokumentov in hkrati omogočal preusmerjanje sredstev in vzpostavljanje novih služb (ES: 67). Izobraževanje osebja je pomemben del prehoda v skupnost, saj so mnoga znanja, ki jih strokovnjaki in ostali zaposleni disfunkcionalna in potrebujejo nova znanja in spretnosti, hkrati se mora predvsem osebje znebiti predsodkov in pogleda na stanovalce kot na nemočne objekte obravnave. Usposabljanje osebja je še posebej pomembno, ker je tipična struktura zaposlenih v ustanovah z nižjo izobrazbo in malo moči – okrepiti je treba torej osebje, da postane zagovornik in gonilo  dezinstitucionalizacije (ES 67–68).

Za uveljavljanje sprememb je treba okrepiti in izboljšati delovanje sistemov, ki so del procesa. Na eni strani moramo zaznati sistemske mehanizme, ki vodijo k nameščanju v ustanove, na drugi pa preseči segmentiranost sektorjev, ki delujejo na tem področju in jih z ustreznimi mehanizmi koordinacije povezati v celoto in doseči njihovo optimalno nosilnosti (ES: 68). Hkrati pa je za uspeh reforme pomembno ozaveščanje tako strokovne kot laične javnosti. Ozaveščati vse akterje (od uporabnikov, svojcev, do strokovnjakov v vseh službah in odločevalcev na državni in krajevni ravni) je pomembno na treh ravneh: razgraditi mite in predsodke o uporabnikih (zdaj ustanov, pozneje skupnostnih služb), o škodljivosti, etični spornosti institucionalnega sistema ter o možnostih, ki jih ponujajo nove skupnostne službe (ES: 68–69).

Del ustvarjanja novih služb je tudi eksperimentiranje. Od samega začetka procesa je treba vzpostaviti pilotne izkušnje, ki bodo pokazale, na eni strani, da je prehod v skupnost mogoč, na drugi strani pa bodo priložnost konkretnega učenja novih spretnosti, pristopov in načinov organiziranja (ES: 70). Pomembne del novih služb so tudi službe, ki jih vodijo uporabniki. Možnosti za to je treba vključiti tudi v zakonodajo in financiranje. Uporabniki so namreč odlični izvajalci oskrbe posebej, ko gre za vrstniško pomoč, zagovorništvo, posredovanje informacij ipd. Morajo pa biti tudi enakopravni drugim izvajalcem tako v posameznih službah kot na ravni vodenja sistemov in sistemskih sprememb in morajo zato imeti svoje predstavnike v vseh telesih odločanja (ES: 69).

Zagotavljanje skupnostnih služb Evropske smernice (str. 23) povzamejo po Najprej ljudje Kanada (2010) v desetih točkah:

1)       Zagotoviti, da zagovorniki življenja v skupnosti vodijo spremembe.

2)       Da so potrebe in želje ljudi v središču načrtovanja.

3)       Spoštovati izkušnje in vlogo družin.

4)       Ustvariti resnični dom in podporo po osebni meri za vsakega posameznika.

5)       Osredotočiti se na doseganje kakovostnih storitev in zagotoviti, da lahko ljudje živijo varno.

6)       Zaposliti in razvijati usposobljen kader.

7)       Vključiti široko partnerstvo za uveljavljanje sprememb.

8)       Vzpostaviti jasen načrt in časovni okvir za ustvarjanje novih storitev v skupnosti, ki jih potrebujemo, da postane institucionalno varstvo odveč.

9)       Vložiti v učinkovito sporočanje vsega tega vsem, ki se jih to tiče, vključno s skupnostmi, v katere se bodo ljudje preselili.

10)     Podpreti vsakogar v prehodu v življenje v skupnosti.

Dezinstitucionalizacija je namreč kompleksen proces, ki velikokrat sproži razne vrste nesporazumov, pa tudi odporov. Zato mora biti proces zastavljen z jasnimi cilji, potekom, vrednotami in podprt z ustreznimi viri – ne samo finančnih sredstev temveč tudi človeškimi in kulturnimi. Predvsem pa mora ustvariti široko koalicijo in imeti vodstvo (točka 1), ki je s srcem in znanjem predano ideji prehoda od ustanov v skupnost.