Po dveh tednih finiširanja vmesnega poročila (smo ga oddali) nadaljujemo z objavami delčkov našega pisanja.
Evropske smernice (str. 10
in 21) v uvodu utemeljijo usmeritev k dezinstitucionalizaciji takole:
Več kot milijon otrok in odraslih živi v ustanovah po vsej Evropi
(Mansell et al., 2007). Institucije so bile nekoč videti kot najboljši način za
skrb za ranljive, ogrožene otroke in odrasle z raznimi potrebami po podpori in
oskrbi. Dejstva pa kažejo, da je kakovost življenja ljudi, ki so v zavodskem varstvu vedno slabša kot v
primerjavi z ljudmi, ki uporabljajo kakovostne storitve v skupnosti. Zavodsko
varstvo pogosto povzroči dosmrtno izključenost in izločenost (segregacijo)
(Smyke, A.T. et al., 2007; Pashkina, 2001; Rutter, M. et al., 1998).
Raziskovanje zgodnjega razvoja otrok kaže, da lahko, ko gre za zelo majhne
otroke, tudi relativno kratek čas domskega varstva negativno vpliva na razvoj
možganov in vseživljenjsko vpliva na čustveno dobrobit in vedenje (Bowlby, J.,
1951; Matějček, Z. in Langmeier, J., 1964; Nelson, C. in Koga, S., 2004;
Rutter, M. et al., 1998). Zaradi teh razlogov in zaradi sprejetja na Konvencije
ZN o pravicah invalidov (CRPD), Konvencije o pravicah otrok, Evropske
konvencije o človekovih pravicah in drugih instrumentov človekovih pravic,
institucionalizacija vedno bolj velja kot slaba rešitev socialne politike in
kršitev človekovih pravic.
V mnogih državah so se lotili procesa spreminja načina oskrbe in
podpore otrok in odraslih tako, da so nadomestili nekatere ali vse ustanove za
dolgotrajno bivanje z oskrbo v družini
in storitvami v skupnosti. Ključni izziv je zagotoviti, da proces
dezinstitucionalizacije izvajamo tako, da bomo spoštovali pravice raznih skupin
uporabnikov, zmanjševali tveganja in škodo in zagotavljali pozitivne učinke za
vse udeležence. Proces mora zagotoviti, da novi sistemi oskrbe in podpore
spoštujejo pravice, dostojanstvo, potrebe in želje vsakega posameznika in
njihove družine.
Dezinstitucionalizacija
torej temelji na spoznanju, da je institucionalno varstvo škodljiva,
neučinkovita, neetična rešitev, ki krši človekove pravice. Zato ga je treba
odpraviti in nadomestiti s storitvami v skupnosti, ki bodo upoštevale človekove
pravice in zagotovile boljšo oskrbe, predvsem pa omogočile ljudem, ki doživljajo (dolgotrajne) stiske,
da živijo tako, kot drugi ljudje in skupaj z njimi, in na ta način dosežejo
kakovost življenja, kot si jo želijo.
Pravno
in politično torej dezinstitucionalizacijo utemeljujemo predvsem na človekovih
pravicah. Med številnimi instrumenti, ki jih zagotavljajo, najbolj izrecno
zapoveduje dezinstitucionalizacijo 19. Člen Konvencije ZN o pravicah invalidov.
Ta se glasi (zaradi pomembnosti, ga navajamo v celoti):
19. člen
Samostojno življenje in
vključenost v skupnost
Države pogodbenice te konvencije priznavajo enako pravico
vsem invalidom, da živijo v skupnosti in enako kot drugi odločajo ter
sprejemajo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki jim omogočajo polno uživanje te
pravice ter polno vključenost v skupnost in sodelovanje v njej, ter
zagotavljajo, da:
a) imajo invalidi enako kot drugi možnost izbrati stalno
prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli in jim ni treba bivati v
posebnem okolju;
b)
imajo invalidi dostop do različnih storitev na domu ter bivalnih in drugih
podpornih storitev v skupnosti, vključno z
osebno pomočjo, potrebno za življenje in vključitev v skupnost ter za
preprečevanje osamljenosti ali izločevanja iz skupnosti;
c) so storitve v skupnosti ter objekti in naprave, ki so
namenjeni vsem prebivalcem, enako dostopni invalidom in se prilagajajo njihovim
potrebam.
Ta
člen je izrecno proti-institucionalen in zapoveduje dezinstitucionalizacijo.
Govori namreč ne le o tem, da morajo ljudje z invalidnostjo imeti »možnost
izbirati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli« temveč
tudi dodaja, da »jim ni treba bivati v posebnem okolju (v angleškem originalu:
»in a particular living arrangement«). Še več na voljo jim morajo biti
skupnostne službe (naštejejo storitve na domu, namestitvene oz. bivalne
(residential) in izrecno osebno pomoč ali asistenco (v originalu personal
assistence), ki so potrebne za podporo pri življenju in vključevanju v skupnost
(v originalu: »necessary to support living and inclusion in the community«) in
za preprečevanje osamljenosti (ali bolje rečeno izolacije (ang. isolation)) in
izločevanja iz skupnosti (segregation). Tega pa se ne more doseči, če bodo
podpisnice, še vedno nameščale ljudi v ustanove (ES: 17).
Ta
člen moramo brati in razumeti skupaj z uvodnimi členi, ki pravijo, da so
podpisnice deklaracije dolžne sprejeti vse ukrepe, da morajo omogočiti izbiro,
kar posledično pomeni tudi odpraviti večino, če že ne vseh, institucionalnih
kapacitet.
Povezave
do konvencije in skupnih evropskih smernic:
Ni komentarjev:
Objavite komentar