Dolgotrajna
oskrba je kot dezinstitucionalizacija nuja sodobnih družb. Kot pri
dezinstitucionalizaciji gre oblikovanje sistema za ljudi, ki potrebujejo
organizirano, kontinuirano in stalno podporo in pomoč, ki izhaja iz njihovih
potreb, jim je prilagojen in omogoča, da ostanejo ali se vrnejo v domače
okolje.
Pri dezinstitucionalizaciji in razvoju sistema dolgotrajne oskrbe gre za
dve plati iste zgodbe.
Dolgotrajna oskrba mora zagotoviti ljudem, ki trenutno živijo v
skupnosti, celovito in koordinirano oskrbo in približati storitve človeku in mu
omogočiti, da živi doma. Hkrati pa mora omogočiti ljudem, ki trenutno živijo v zavodih, da sredstva in
storitve prenesejo v skupnost. Prav tako dezinstitucionalizacija zahteva razvoj
dolgotrajne oskrbe, saj trenutni sistem ne zagotavlja dovolj možnosti, da bi
ljudje lahko živeli v skupnosti.
Hkrati lahko pričakujemo, da bo samo uvajanje dolgotrajne oskrbe,
zmanjšalo povpraševanje po institucionalnem varstvu. Neposredno financiranje,
večja izbira storitve v skupnosti, namreč omogočijo ljudem, da izberejo take
storitve, ki jim najbolj ustrezajo in ostanejo v domačem okolju.
Vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacija sta
torej procesa, ki morata potekati z roko v roki. Če hočemo namreč vzpostaviti
učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe
moramo zavodom in skupnosti zagotoviti tako podporo, da bodo ljudje
lahko ostajali ali se vračali v domače okolje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar