Kratek mednarodni pregled in predstavitev dezinstitucionalizacije v nekaj izbranih državah (1. del)

Potek in družbeni momenti dezinstitucionalizacije

Načelne in praktične razloge za dezinstitucionalizacijo smo našteli v prejšnjih objavah. Tu se bomo lotili orisa družbenih in zgodovinskih razlogov, ki so posredno ali neposredno vplivali na začetek, razvoj in uveljavitev dezinstitucionalizacije kot ideje, prakse in spremembe sistema oskrbe ljudi.

Dezinstitucionalizacija je začela med drugo svetovno vojno, še zlasti pa po njej. Medvojne izkušnje  koncentracijskih taborišč, poročila oporočnikov vesti o stanju v psihiatričnih ustanovah, preselitve iz bolnišnic zaradi vojnih razmer, oskrba travmatiziranih vojakov so pokazale, da klasični azili niso potrebni in da je mogoče delati drugače (Flaker, 1998).

Za začetek dezinstitucionalizacije je ključen nastanek in razvoj države blaginje. Nove dajatve namreč omogočijo življenje v skupnosti in s tem ustanove izgubijo funkcijo korektiva revščine (ostanejo pa disciplinski korektiv).

Povojno obdobje gospodarskega vzpona (polne zaposlenosti in pomanjkanja delovne sile) je okrepilo možnosti zaposlovanja in socialne rehabilitacije (Flaker 1998, Ramon in Giannichedda 1988). Postanejo pomembne socialno usmerjene stroke (socialno delo, socialna pedagogika, kriminologija, socialna psihologija, socialna politika, sociologija, med njimi tudi socialna psihiatrija), ki iščejo vzroke za stiske ljudi v družbi in socialne načine reševanja njihovih stisk. V delovanje ustanov uvedejo izrazito demokratične metode – terapevtske skupnosti (Maxwell Jones, 1952; Tosquelles, Oury), politiko odprtih vrat, in začnejo vzpostavljati vmesne strukture (rehabilitacija, usposabljanje, dnevne centre, stanovanjske skupine, prehodne hiše, združenja za samopomoč).

Sočasno se pojavijo nova psihiatrična zdravila. Mnogi menijo, da je prav to omogočilo hitrejše odpuščanje, krajše bivanje v bolnišnicah, in življenje v skupnosti (Brill in Patton 1959, Jones 1988). Da bi bila prav zdravila glavni razlog za odpiranje ustanov ni mogoče trditi (Scull 1985, Goodwin 1989),[i] nasprotno trend dezinstitucionalizacije se je nakazoval že pred iznajdbo zdravil (Ramon, 1985). So pa tudi zdravila opogumila tako strokovnjake (ne samo zdravnike) kakor tudi splošno javnost in prispevala k splošni miselnosti, da je mogoče ravnati drugače (Flaker, 1998).

Pomembno je k uveljavljanju dezinstitucionalizacije prispevalo tudi družboslovje in objave kritičnih del o totalnih ustanovah (Bowlby, 1951; Barton, 1959; Goffman, 1961;Foucault, 1961; Castel, 1976; Christie, 1989, Cohen, 1983, 1985; Scull, 1977, 1981, 1993; in drugi) in tudi programov kako uveljaviti načela vsakdanjega življenja (normalizacije) v delu z bivšimi stanovalci ustanov (Nirje, Mikkelson, pozneje Wolfensberger, 1983, 1985, O' Brien, 1981, Brandon, 1993).

---

[i] Podatki za Francijo in Španijo kažejo celo na to, da je število ljudi v ustanovah od iznajdbe zdravil skokovito narastlo (Goodwin 1997).

Citirana literatura:

Barton, W.R. (1959), Institutional Neurosis. Bristol: John Wright & Sons.

Bowlby, J. (1951), Maternal care and mental health. Geneva: World Health Organisation. 

Brandon, D. (1993), Pet principov normalizacije. Študijsko gradivo. Ljubljana: VŠSD.

Brill, H. in Patton, E. (1959) Analysis of population reductions in New York state mental hospitals during the first four years of large-scale use of tranquillizing drugs. American Journal of Psychaitry, 116, 595-508.

Castel, R. (1976), L'ordre psychiatrique. Paris: Minuit.

Christie, N. (1989), Beyond Loneliness and Institutions: Communes for Extraordinary People. Oslo: Norwegian University Press.

Cohen, S. (1985), Visions of Social Control. Cambridge: Polity Press.

Cohen, S. in Scull, A. (ur.) (1983), Social Control and the State. Oxford: Martin Robertson.

Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba*cf.

Foucault, M. (1961), Histoire de la Folie. Paris: Plon.

Goffman, E. (1961), Asylums. Doubleday: New York (Pelican edition 1968).

Goodwin, S. (1989) Community care for the mentally ill in England and Wales: myths, assumptions and reality. Journal of Social Policy, 18: 27-53.

Jones, K. (1988) Experience in Mental Health. London: Sage.

Jones, M. (1952), Social Psychiatry. A Study of Therapeutic Communities. London: Tavistock Publications Limited, Routledge and Kegan.

O'Brien, J., Tyne, A. (1981), The Principle of Normalisation. London: Values into Action.

Ramon, S. (1985), Psychiatry in Britain. London: Croom Helm.

Ramon, S. in Giannichedda, M.G. (ur.) (1988) Psychiatry in Transition. London: Pluto Press.

Scull, A. (1977), De-carceration: community treatment and the deviant – a radical view. Engelwood-Cliffs: Prentice-Hall.

Scull, A. (ed.) (1981), Madhouses Mad-Doctors and Madmen: The Social History of Psychiatry in Victorian Era, London: The Athlone Press.

Scull, A. (1985) Deinstitutionalization and public policy. Social Science and Medicine, 20, 5, 545-552.

Scull, A. (1993), The Most Solitary of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700–1900. New Haven: Yale University Press.

Wolfensberger, W. (1983), PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals. Downsview: National Institute on Mental Retardation.

Wolfensberger, W. (1985), Social Role Valorisation: A New Insight and a New Term for Normalisation. Australian Association for Mentally Retarded Journal, 9, 1: 4–11.