 |
| David Cooper v Trstu |
Antipsihiatrija
je bila gibanje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je pa tudi skupna nalepka
za raznolike in raznorodne kritike psihiatrije kot institucije in kot stroke.
To gibanje je bilo precej amorfno in je v času nastanka bolj odmevalo v
splošnih uporniških gibanjih značilnih za ta čas, kakor v stroki sami, čeprav
pa je tudi v njej s časom pustilo pomembne sledi in učinke. Kot nalepka je na
eni strani sredstvo mobilizacije in obedinjenja nasprotovanja slabim stranem
psihiatrije, na drugi strani pa sredstvo diskreditacije takega nasprotovanja in
sleherne kritike. Koren diskreditacije lahko najdemo v samem izrazu oz.
njegovemu pripisanemu pomenu, da gre za prizadevanje za ukinitev
psihiatrije kot stroke sploh. Z ukinitvijo psihiatrije naj bi ljudem v duševni
stiski, ki potrebujejo strokovno pomoč, to odrekli. Treba je vedno znova
poudariti, da niti najbolj radikalni med vodilnimi predstavniki te struje, kot
npr. David Copper, ki je tudi avtor samega izraza »antipsihiatrija«, niso
zastopali takega stališča, šlo jim je za korenito spremembo psihiatrične
stroke, ne pa za njeno ukinitev.
Izraz
antipsihiatrija je treba razumeti dialektično negacijo obstoječega, ki naj bi
pripeljala po načelu teza-antiteza-sinteza prav do slednje.
Antipsihiatrija
je v svojem času postavila na dnevni red nekaj vprašanj, ki so aktualna še
danes: obstoj »duševne bolezni«, iatrogene učinke psihiatričnega »zdravljenja«,
pazniško in represivno družbeno vlogo, ki so jo nadeli psihiatrom in pa,
seveda, problem psihiatričnih ustanov. Pokazali so, da je »duševna bolezen«
predvsem nalepka, ki nastane kot družbeni odgovor na odklonsko vedenje, da je
vlogo »duševnega bolnika« predvsem družbena vloga, ki jo potrebna za
nevtralizacijo odklonskosti in oprijemališče za ravnanje z njo. S tem so jo
prestavili iz telesa, ne le v duševnost, kot je to že poprej storila
psihoanaliza, ampak naravnost v družbeno tkivo. Če je za Szasza (1961) bila
družbena bit »duševne bolezni« prav in predvsem v odgovoru na odklonsko vedenje
– bolezen je zanj nekaj, kar »človek ima«, medtem ko »duševna bolezen«
govori o tem, kar »človek dela« – pa sta Laing (1959) in Cooper (1967) šla
dlje in kazala na to, da se v »duševni bolezni«, norosti odražajo družbena
protislovja – tako tista na mikro ravni v družini, neposrednih interakcijah,
kakor tudi širša, kot je, na primer, protislovje med norostjo in razumom,
normalnim in odklonskim, protislovja kapitalistične delitve dela in nenazadnje
protislovje med družbeno identiteto in doživljanjem sebe. V tem je tudi vsaka
hospitalizacija tudi politično dejanje, pa naj ga razumemo kot vprašanja mikro
moči izključevanja iz družine, delovnega okolja ali soseske, ali pa kot
vprašanja splošnih obrazcev represije – zatiranja drugačnosti, upora zoper
obstoječe prevladujoče vrednote, izražanja nestrinjanja ali drugačnega
življenjskega sloga.
V taki
konstelaciji je psihiater (in drugi psihiatrični delavci) v vlogi agenta
tovrstnega zatiranja, izključevanja in nadzora. To pa je v odkritem nasprotju z
vlogo zdravnika kot nekoga, ki človeku pomaga, mu je v oporo in si prizadeva za
njegovo blaginjo in dobrobit.[1]
To pa ne le sprevrže terapevtski odnos, ki naj bi ga zdravnik imel z bolnikom,
temveč povzroči skorajda več škode kakor koristi. Zapiranje, uporaba prisilnih
sredstev in prisilno zdravljenje ne le odvzamejo svobodo, svobodno voljo in
spremenijo človeka v stvar, predmet, temveč imajo vrsto škodljivih posledic za
»duševno zdravje«. Vzbujajo apatijo, nezainteresiranost, fatalizem, obup,
odtujitev, umik ali celo jezo, zamero.[2]
Ob tem pa zaradi stigme, izključenosti iz življenjskih tokov, pa tudi zaradi sekundarnih
pridobitev vloge bolnika, človeka prizadenejo tudi v socialnem družbenem
smislu. Tudi za »medicinske« posege, kot so elektro šok, inzulinska terapija in
lobotomija, so pokazali, da niso učinkoviti, da jih ljudje doživljajo kot kazen
in da imajo številne škodljive posledice.[3]
Psihiatrična bolnišnica kot totalna ustanova vse ta protislovja združuje,
reprezentira in omogoča. Tudi zato je bila ena izmed glavnih tarč tega gibanja
in glavno torišče sprememb.[4]
Viri
Barton,
W.R. (1959) Institutional Neurosis, John
Wright & Sons, Bristol.
Cooper D. (1967), Psychiatry
and anti-psychiatry. London: Tavistock.
Illich, I.
(1975), Medical Nemesis. Calder &
Boyers.
Laing R.
D. [1959 / 1965]. The Divided Self - An Existential Study in Sanity &
Madness. Pelican Books.
Szasz, T.
(1961), The Myth of Mental Illness. New
York: Paul B. Hoeber.
[1] Marsikaj
v kritiki psihiatrije velja tudi za medicino nasploh. Moderna medicina se je v
borih dvesto letih vzpostavila kot veja oblasti – zdravstvena oblast, njeno
razumevanje bolezni ni celostno, ob zdravljenju proizvaja še iatrogene bolezni
(stranski učinki, bolnišnice kot gojišče infekcij) in vzpostavlja kult zdravja,
ki je v službi obstoječe delitve dela in bogastva. Deloma je te kritike
antipsihiatrija tudi pomagala zastaviti (Illich, 1975).
[2]
Institucionalna psihiatrija torej povzroča iatrogeno bolezen, ki jo je Barton (1959)
poimenoval »institucionalna nevroza« oz. pogosteje imenovano »institucionalizem«.
[3]
Kritizirali so tudi (čezmerno) uporabo psihiatričnih zdravil – sprva kot
»kemični prisilni jopič«, pa tudi kot nekaj, kar zdravi simptome ne pa vzroke.
Medtem ko se je kritika psihokirurgije, elektro in inzulinskih šokov, med
drugim zaradi dramatično brutalnih učinkov, precej »prijela« in se te metode
uporabljajo danes le izjemoma, pa se zdravila nezadržno širijo – pa spet ne
zaradi njihove učinkovitosti, temveč zaradi profitabilnosti.
[4] Gibanje
ni bilo le akademsko, v nasprotju z, denimo, Goffmanom in Foucaultem, so bili
Laing, Cooper in Szasz še vedno praktiki. Prva dva sta v maniri in tradiciji
Jonesovih terapevtskih skupnosti eksperimentalno uvajala tovrstno, le bolj
radikalno, delo tako v bolnišnici (Vila 21) kakor zunaj nje (Kingsley Hall). Razen
Soterie in še nekaj podobnih skupnosti (npr. Windhorse), te oblike niso vztrajale.
Ne samo zaradi tega, ker niso bile vključene v »mainstream« javnega zdravstva
ali pa ker bi bile časovno zahtevne, pač pa tudi ker so še vedno bile deloma
kongregativne in segregativne in pod vplivom psihoterapevtskega,
psihoanalitičnega izročila. Taka ezoteričnost pa ne gre skupaj s skupnostno
usmeritvijo in povsakdanjenjem dela izvajalcev duševnega zdravstva.
Na muhi psihiatrije je bila tudi družina kot
institucija in vzvod oblasti in ponotranjanja oblastnih razmerij. Delo z
družino pa je bilo tudi eden od praktičnih terenov tega gibanja. To štafeto je
kmalu prevzela družinska terapija, a s precej manjšo dozo kritičnosti do
družine kot institucije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar