Čeprav gre
zastavek Foucaultevega (1926–1984) dela onkraj zgolj zgodovine norosti in
psihiatričnih ustanov, pa je njegova Zgodovina norosti (1998) tudi
klasično delo prav na tem področju – težko je govoriti o duševnem zdravju, ne
da bi se vsaj ozrli nanj. Iz te perspektive zgodovinski opis, kakršnega je
podal Foucault, načenja temeljne samoumevnosti, ki so se vzpostavile v borih
dvesto letih od nastanka psihiatrije (oz. alienizma, kakor se je psihiatrija v
začetku imenovala). V obdobju, ko je izšla, se je namreč to, da norci sodijo v
norišnico, da je norost bolezen in da to bolezen zdravijo in norišnico vodijo
psihiatri, zdelo kot »naravno dejstvo«, nekaj, kar obstaja od vekomaj in bo
tudi obstajalo, saj drugače družba ne bi mogla delovati (kakor deluje zdaj). Po
branju Foucaulta tega ni več mogoče misliti.[1]
Zvemo
namreč, da psihiatrične ustanove obstajajo šele od preloma osemnajstega v
devetnajsto stoletje, pa tudi da podobnih ustanov ni bilo vse do nastanka mest.
Izkaže se, da so »blazneže« obravnavali na več različnih načinov – še najmanj
kakor bolnike; da so zdravniki dobili pomembno vlogo oz. postali »pooblaščeni
izvajalci« šele relativno pozno. Predvsem pa pokaže, da je bila norost, pa
čeprav ne enoznačno, dosti bolj navzoča tako v kulturi, kolektivnih
reprezentacijah življenja, kakor tudi v vsakdanjem življenju.[2]
Pravzaprav je Foucaulteva Zgodovina norosti, pa čeprav v njej veliko zvemo o
tem, kako so jo obravnavali, predstavljali in z njo ravnali, zgodovina Razuma,
njegove prevlade na račun zanikanja, izrivanja norosti.[3]
Kot družbeno silo jo diskvalificirata prav medikalizacija in zapiranje, jo
postavita na obrobje in jo naredita za predmet, ki ga je moč (vsaj tako se bo
zdelo) obvladati, če ne že razumeti. In razumeti se norosti, po definiciji, ne
da.[4]
Taka
dekonstrukcija izgona norosti, konkretno pa nastanka totalne ustanove in
psihiatrične vednosti, ni le kritika razumnosti, racionalizma, temveč tudi,
predvsem pred nas, ki se z zadevo praktično ukvarjamo, tudi uganko, vprašanje,
kaj storiti, kako vzpostaviti (ponovno) dialektiko med norostjo in razumom,
kakšno, produktivno in kreativno, mesto naj norost ima. Na ta vprašanja
Foucault ne odgovarja, so nanje poskusili teoretično in praktično odgovoriti
drugi. Najbolj produktivno Cooper (v Jeziku norosti, 1986), Deleuze in
Guattari (2018), najbolj praktično pa Basaglia. Najbolj splošen odgovor je v
tem, da ima tudi norost »domovinsko pravico« in da je etično izhodišče vsake
emancipatorne akcije, med drugim, tudi »pravica do norosti«.
Če je
Foucaultevo delo arheologija vednosti oz. znanja, je pomemben del tega tudi
genealogija ustanov, ki to vednost proizvajajo. Ko na začetku knjige Foucault
piše o gobavosti in gobaviščih, pomislimo, da gre za metaforo izključevanja.
Pozneje odkrijemo, da ne gre le za metaforo temveč konkretne prostore in,
čeprav abstraktne, realne dispozitive, ki so nastali zaradi obrambe pred
gobavostjo v srednjem veku, pa so jih nato uporabili za vsebovanje norosti,
norcev in drugih motečih osebkov. Premestitev v bivša gobavišča poimenuje Veliko
zapiranje, razmeroma hiter in obsežen proces, ki je v sedemnajstem stoletju
pospravil za zidove precejšnji delež prebivalstva, ki je motilo red in mir v
takrat razvijajočih se mestih – hkrati pa krepil absolutistično oblast. Šele v
naslednji fazi, po meščanski revoluciji, pride do rojstva norišnice kot
specializirane ustanove, s specializiranim znanjem in posebnim poklicem.
Ustanove se namnožijo, specializirajo in uvedejo discipliniranje kot
vseobsegajoč način delovanja.
Prav tej
temi in dekonstrukciji disciplinskih dispozitivov je posvečeno drugo
Foucaultevo delo, ki se ukvarja s totalnimi ustanovami (1984). Tokrat je
izvorni obrazec kuga. Ta v nasprotju z izključevanjem nebodigatreba dela
prebivalstva, s karanteno, kvadriliranjem in urejanjem prostora vzpostavlja
nadzor nad vsemi. Ugotavljamo lahko, da je sodobna totalna ustanova sinteza
obrazcev izključevanja in nadzorovanja – prvega smo podedovali po epidemiji
gobavosti, drugo pa po kugi.[5]
Dispozitivi,
ki jih Foucault dekonstruira, so seveda dispozitivi oblasti, pa tudi vednosti
(kar Foucault skorajda enači). Kot taki so nedvomno instrument podrejanja, celo
zatiranja. Njihove konkretne opise tudi pri Foucaultu lahko beremo kot
razgaljanje oblasti in denunciacijo krivic. A nas Foucault opozarja tudi na
njihovo produktivno plat. Ne le v ozkem pomenu besede, kot dispozitive, ki so
uporabni za produktivni zajem prebivalstva, denimo v tovarnah in šolah, ali za
sanitarno skladiščenje neuporabne in rezervne delovne sile v bolnišnicah in socialnih
zavodih, temveč tudi v smislu ustvarjanja novih družbenih razmerij in
nenazadnje znanja (ustanove so fizična podlaga za ideje in znanje).
Oblast je
torej po Foucaultu mrežna, je mreža raznorodnih razmerij, ne le zgolj prevlada
enega razreda ljudi nad drugimi. Oblikuje se kot disciplinska, panoptična
oblast, ki ujame ljudi, njihova telesa v mikrofiziko oblasti (Nadzorovanje
in kaznovanje) ali pa kot bio-oblast, ki človeka ujame v užitku – z družbenim
ustvarjanjem seksualnosti (Zgodovina spolnosti – volja po znanju).
Potemtakem revolucija v klasičnem pomenu, kot zamenjava enega razreda na
oblasti z drugim, niti ni možna. So pa po njegovem mnenju možna žarišča upora
tej vseobsežni mreži. In totalne ustanove, kot koncentracija tovrstnih
oblastnih mehanizmov, so ena od logičnih tovrstnih točk odpora – torej
dezinstitucionalizacija.[6]
Viri
Cooper, D. (1986), Jezik Ludila. Zagreb: Naprijed.
Deleuze, G.,
Guattari, F. (2018), Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana:
Krtina.
Erazem
Rotterdamski (1991), Hvalnica Norosti.
Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.
Foucault
(1984) (1998), Zgodovina norosti. Ljubljana: * /cf.
Foucault, M.
(1961) Histoire de la Folie, Plon,
Paris.
Foucault, M.,
Derrida, J. (1990), Dvom in norost.
Ljubljana : Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Milčinski,
L. (1978), Pota in mejniki v razvoju psihiatrije. V: Milčinski, L. (ur.), Psihiatrija. Ljubljana: DDU Univerzum
(9-36).
[1]
Foucaulteva inačica zgodovine psihiatrije (pravzaprav norosti) se precej
razlikuje od uradne, kot jo poznamo iz učbenikov psihiatrije (pri nas denimo
Milčinski, 1978). Je njena revizija. Uradna zgodovina ima predvsem apologetsko
funkcijo, uporabimo jo, da legitimiramo stroko in institucijo. Prikazuje se kot
nepretrgan proces napredka od antike naprej, kot preseganje »mračnega srednjega
veka«, kot del splošnega napredka znanosti in tehnike, kot stopnjevanje
humanizma in človeškega osvobajanja. Ko Goffman govori o institucionalnih
ceremonijah in ikonografskih uprizoritvah zgodovine v samih bolnišnicah,
komentira tovrstno početje, kot legitimiranje obstoječega s tem, da je »včasih
bilo še slabše«. Ko beremo Foucaulta, se iluzija napredka razbije. Stvari so se
spreminjale in se spreminjajo, a ne nujno na bolje. Kot se mi danes čudimo in
gledamo na nekatere postopke v norišnicah kot na nečloveške, se utegne čez sto
let kdo prav tako čuditi, kako smo mogli biti tako neumni, da smo ljudi, ki
potrebujejo družbo izolirali, se čudili uporabi tablet, kakor se danes čudimo
in zgražamo nad uporabo »vodne terapije«, »stolov za pomirjanje« itn. Foucaulteva
zgodovina ni torej pripoved o kontinuiranem napredku, je zgodovina prelomov,
diskontinuitet in dekonstrukcija sedanjosti s arheološkim kopanjem po
preteklosti in odkrivanjem obrazcev, ki v raznih sestavah delujejo še danes.
[2] V
srednjem veku je imela pooblaščeno mesto v družbenem panteonu sil onkraj
človeka, podobno kakor smrt je človeka opominjala na minljivost (in še vedno
imamo lahko norost kot mejnik naše osebne, individualne identitete). V
renesansi in humanizmu pa dobi kot strast, gonilo, pa tudi kot zaplet in uganka
(npr. Shakespeare, Cervantes) ali pa kot vera v življenje (Erazmova hvalnica
norosti, 1991) človeški obraz in kot satira in dvorni norec, pa tudi pustovanje
oz. karneval postane ogledalo in antipod oblasti.
[3] Morda bi
lahko celo ugotavljali, da se polarna dvojica Razum – Norost, (ali celo oz. kot
Nerazum) vzpostavi prav na tem mestu v zgodovini. Erazem Rotterdamski (1991) ji
sicer postavi nasproti suhoparno učenost, a navsezadnje je pri njem norost
vseeno pripomoček pri umevanju sveta in človeka v njem, torej opora razumu ne
zgolj njegovo nasprotje.
[4] Saj je
norost prav tisto, česar ne moremo razumeti. A razum je totalen, hoče razumeti
vse. Podvomiti je mogoče vse in torej tudi vse razumeti. Prav v tem je Zgodovina
norosti polemična z kartezijanskim »cogitom«, epistemološkim temeljem
racionalizma, ki postavi misel in dvom kot osnovno spoznavno orodje, saj
Foucault eksplicitno ovrže njegov dvom o norosti. Žal tega odlomka v slovenskem
prevodu ni (tudi v francoščini obstajata dve varianti), ga pa je mogoče
rekonstruirati na podlagi polemike med Foucaultem in Derridajem (1990).
Je pa prav sla, da bi razumeli norost, zanka, v katero
se moramo, kot znanstveniki, misleci, ujeti. Pa tudi tragedija psihiatrije,
psihologije in psihoanalize, pa tudi drugih strok, ki se ne morejo odpovedati
tej ambiciji. Več o tem v naslednjem blogu, ki bo o Anti-Ojdipu.
[5] V tem
smislu se prav zdaj, v času korona virusa, postavlja strateško vprašanje novih
dispozitivov. Kot obrazec se nakazuje samo izolacija – za tiste, ki so lahko privoščijo.
[6] Foucault
je bil predvsem mislec, vendar pa je bil, v nasprotju z, denimo, Goffmanovo
nevtralno pozicijo ameriškega znanstvenika, vedno družbeno angažiran in aktivist.
Ne le, da se je v klasični maniri evropskih intelektualcev kontinuirano oglašal
in bil mnenjski voditelj, angažiral se je tudi v konkretnih akcijah. Bil je
soustanovitelj Skupine za informiranje o zaporih (Groupe d'Information sur les Prisons – GIP), sodeloval v protirasističnih
gibanjih oz. boju za pravice priseljencev in pa za pravice istospolno usmerjenih.
Imel je intenzivne stike z »antipsihiatrijo«, ni pa bil aktivist tega gibanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar