Klasiki na temo totalnih ustanov in dezinstitucionalizacije (ali: »Listen very carefully – I shall say this only oence!«)

Ko smo se lotili teme dezinstitucionalizacije s teoretičnega vidika, smo se ozrli po klasikih, ki so hkrati konceptualni utemeljitelji tega, čemur danes rečemo duševno zdravje v skupnosti. Ko rečemo klasiki, imamo na eni strani v mislih določene avtorje, na drugi strani pa določene teme. Glavne teme so totalna ustanova, dezinstitucionalizacija in pa družbena vloga (predvsem duševnega bolnika, a tudi druge deviantne vloge ljudi, ki se znajdejo v tovrstnih ustanovah). Kot avtorje pa smo našteli Foucaulta, Basaglio, Deleuzea in Guattarija (pravzaprav njuno delo Anti-Ojdip) in pa trojico najbolj znanih »predstavnikov« antipsihiatrije – Lainga, Cooperja in Szasza (pri slednjih gre pravzaprav za mešanico izbire avtorjev in teme). Pri izbiri avtorjev nas je vodila poleg pomembnosti tudi dostopnost gradiva.

Na žalost vsi avtorji niso dostopni v slovenskem prevodu. Že dalj časa sta dostopni Foucaultevi deli na temo totalnih ustanov  (1998, 1984), pred kratkim pa smo dobili tudi glavno Goffmanovo delo na to temo (Azili, 2019;  pred tem še Stigmo,  2008) in pa Anti-Ojdipa (2018) Deleuzea in Guattarija. Glavne ideje in avtorji »antipsihiatrije« je prvič predstavila slovenski javnosti že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v skupna številka Problemov in Časopisa za kritiko znanosti (Dolar, 1975). Od takrat  so bili tako našteti avtorji kakor tematika večkrat predstavljeni slovenskemu občinstvu v preglednih delih domačih avtorjev, najbolj konsistentno v delih Tanje Lamovec (1995, 1998) in avtorja tega zapisa (1998).[1]

Klasična dela o totalnih ustanovah so nedvomno dela Foucaulta in Goffmana. Gre za avtorja, ki sta pravzaprav totalno ustanovo postavila na ogled kot predmet znanstvenega zanimanja in obdelave. To sta storila na povsem drugačen način in iz povsem drugačne perspektive, a sta njuni perspektivi in razpravi komplementarni. Foucaultev pristop je bil filozofski in zgodovinski – zanimala ga je »arheologija znanja« - v Zgodovini norosti (1961/ 1998) predvsem zgodovinski splet norosti in razuma, bolje rečeno, kako je racionalizem prestavil norost iz središča na rob družbe, tudi s tem, da jo preoblikoval v spoznavni, predvsem pa obravnavni predmet medicine, in pokazal, da pri tem ne gre le za diskurz, govor ali razpravo, temveč predvsem za »dispozitive«, za materialne ureditve, ki norost spravijo stran od oči in jo postavijo v poseben prostor, ki ni ne javen ne zaseben.

Goffmanov (2019) pristop je bil sociološki in etnografski. Ni pregledoval arhivov in analiziral dokumentov, temveč je opazoval življenje konkretne ustanove. Njegov zastavek je bil dognati, kako človek sebe oblikuje, kako okoliščine, situacije in ureditve v njih oblikujejo to, kar doživljamo kot samega sebe, svojo identiteto. Pri tem pa je razgalil procese uničevanja identitete, oblikovanje nove skozi vlogo duševnega bolnika, pa tudi samo delovanje take ustanove in pa tudi način upravičevanja tovrstnega početja z medicinskim, popravljalnim modelom.

Tudi Foucault (1978/ 1984) se v svojem drugem delu na temo totalnih ustanov – Nadzorovanju in kaznovanju – ukvarja z vprašanjem konstrukcije posameznika – toda tokrat z vidika »mikrofizike oblasti«, torej disciplinskih dispozitivov – in ga tako prav totalne ustanove pretvorijo v pripravno oprijemališče oblasti oz. moči kot vednosti in kot upravljanja z ljudmi.

Njunim delom je sledila skorajda nepregledna serija del na to temo, ki so dopolnjevala, nadgrajevala, modificirala ali pa celo kritizirala njuno izhodišče. Mnoga od teh del bi lahko razglasili za klasiko po njihovih poantah, zastavkih in izpeljavi misli,[2] a vseeno bi težko trdili, da jih je katerokoli preseglo.

Kaj takega bi lahko morda trdili za Basaglio (1981, 1987). Vendar pa je njegov presežek prav v zanikanju ustanove oz. praktično za dezinstitucionalizacijo. Prav v njenem snovanju, ali celo porajanju, Basaglia naredi sintezo med vsakdanjikom in družbenim diskurzom – torej med Goffmanovim in Foucaultevim pristopom in tematiko, ki mu jo omogoča gramščijanska (Antonio Gramsci, 1891–1937, italijanski filozof in ustanovitelj KPI) italijanska tradicija razmisleka o hegemoniji in družbeni vlogi intelektualca – tokrat izvajalca družbe skrbi. Seveda pa je Basaglia črpal še iz mnogih drugih virov. Za akcijsko sintezo, kar dezinstitucionalizacija gotovo je, je črpal iz prav takrat nastalega izročila terapevtskih skupnosti, pa tudi eksistencialne analize kakor tudi iz vseh sodobnih (antipsihiatričnih, antiavtoritarnih) dogajanj, v katera je bil vpet kot osrednja točka, saj je prav njegovo delo v tistem času in tistem krogu edino uresničevalo utopijo negacije institucije, in je tako vsebovalo zamisli tudi drugih (vseh tukaj omenjenih avtorjev, ob njih pa tudi vire, ki obravnavajo več kot le problem totalne ustanove, psihiatrije – denimo, Sartra, Črnih panterjev ipd.). Če imamo Foucaulta in Goffmana za klasika totalne ustanove, je Basaglia klasik njene negacije oz. dezinstitucionalizacije – tudi nepresežen.

O dezinstitucionalizaciji je tudi veliko napisanega – bodisi iz praktičnih izkušenj bodisi iz raziskovalnega spremljanja procesa, pa tudi teoretskih in programskih vidikov. A bi težko pokazali s prstom na eno delo, ki, po Basagli, dovolj kompletno zajema celo snov. Na precej tehnični način, brez obširnejše teoretične refleksije to naredijo Skupne evropske smernice za prehod od institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo (2012). Ta je sicer »evropski« tehnični dokument, priročnik, a zelo dobro povzema programsko bistvo dezinstitucionalizacije (manj pa konceptualne temelje) in je dobra tehnična sinteza – pripravna za ukinjanje ustanov in vzpostavljanje alternativnih služb oskrbe.[3][4]

Vloga duševnega bolnika oz. drugih odklonskih vlog, ki jih ljudje dobijo in imajo v totalnih ustanovah, je že od Goffmana naprej vzporedna tarča kritike totalnih ustanov, pa tudi nasploh v fokusu interesa družboslovja (Parsons, 1951). Na tem področju je »klasika« Scheffovo delo (1966), ki uporabi siceršnjo Goffmanovo obdelavo vsakdanjih interakcij in vlogo utemelji prav na rezidualni odklonskosti – rezidualnih prekrških. Čeprav je vloga s totalno ureditvijo ustanove tesno povezana, pa je seveda tudi od nje deloma avtonomna, kar se je izkazalo tudi po preselitvi v skupnost (Estroff, 1981).

Vsakdanja interakcija in družbena vloga postaneta še toliko bolj pomembni, ko se spremeni kontekst, okvir, situacija, ki določa ravnanje strokovnjakov in drugega osebja. V totalni ustanovi je možna zgolj ena razlagalna shema, ta pa mora opravičevati in upravičevati početje osebja in vlogo predmeta obravnave za varovance. Medicinski model sicer lahko vztraja tudi v skupnostnem, vsakdanjem okviru, ni pa to nujno. Že od samega začetka prenosa težišča iz ustanov v skupnost, se zato pojavi (navadno) vsakdanje življenje kot kriterij strokovnega dela kot protiutež strokovnim ideologijam, ki temeljijo na institucionalni ureditvi in ki so se v njih razvile (Flaker, 1993). Prav pravica do navadnega vsakdanjika in predvsem do cenjenih družbenih vlog, postane, najprej pod imenom »normalizacija«, pozneje kot »vrednotenje družbenih vlog«, kriterij uspešnega delovanja (Wolfensberger, 1983; O'Brien in Tyne, 1981, Brandon, 1991).

Prav to, kar je prednost »normalizacije«, pa je tudi past, v katero se lahko ujamemo. Vsakdanje, »normalno«, navadno življenje, kot ga poznamo, je sicer na eni strani protiutež institucionalnim ureditvam in protistrup strokovnim ideologijam, ki temeljijo na ceremonijah ponižanja (Garfinkel, 1956), na drugi pa je seveda tudi produkt tovrstnih ideologij, še posebno pa družbenih ureditev in razmerij moči (Flaker, 1993; Brandon, 1993). To je še posebej očitno prav na področju duševnega zdravja, saj sta psihiatrični pogled in psihoanalitični pristop že davno prekoračila meje zgolj strokovne obravnave ozke skupine ljudi, ki naj bi jo obravnavala in vsadila svoje obrazce v jedro vsakdanjega govora in početja. Hkrati pa ni dovolj ljudem, ki se vrnejo iz ustanov, nadeti le nova oblačila in jih »vključiti« v tokove vsakdanjega življenja, treba je vzpostaviti dialog z »norostjo« in drugimi vrstami odklonskosti, poiskati vrednote, ki smo jih z izključevanjem protagonistov in razvrednotenjem procesov, izgubili – treba je v njih najti družbeno produktivne sile – in prav zares pretvoriti njihove primanjkljaje v prednosti. Anti-Ojdip (Deleuze, Guattari, 2018) je prav zato kapitalno delo, kot je Foucault zapisal v uvodu, temeljni priročnik etike antifašizma[5],  torej tudi upora proti kolonializaciji vsakdanjega življenja oz. življenja, ki ga narekujejo aksiomi, ki so, med drugim, nastali v institucionalnem okolju.

Več o tem in o tem, kaj nam nekatera klasična dela dezinstitucionalizacije govorijo danes in kako jih lahko uporabimo v konkretnem procesu preobrazbe ustanov, v naslednjem blogu.

Viri:

Basaglia, F. (1987), Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Bazalja, F. (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br.5.

Brandon, D. (1991), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services. Salford University College.

Castel, R. (1976), L'ordre psychiatrique. Pariz: Minuit.

Cooper, D. (1980), Psihiatrija i antipsihiatrija. Zagreb: Naprijed.

Deleuze, G., Guattari, F. (2018), Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana: Krtina.

Dolar, M. (ur.) (1975), Nova pota psihiatrije. Problemi, 10-12 (154-156) in Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 11 [skupna številka obeh revij o antipsihiatriji].

Estroff, S.E. (1981), Making It Crazy. Berkeley: University of California Press.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. Dostopno na: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

Flaker, V. (1993), Kdor je z majhnim zadovoljen, ne zasluži velikega (teze k normalizaciji). V: Dekleva, B. (ur.), Življenje v zavodu in potrebe otrok - Normalizacija. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (42-48).

Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti – vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba *cf.

Flaker, V. (2017). Stroj dezinstitucionalizacije. V: G. Meško, D. Zorc-Maver (ur.) Za človeka gre!: zbornik posvečen Vinku Skalarju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede, str. 145–169.

Foucault, M. (1972), Histoire de la folie á l'âge classique. Paris: Gallimard. prva izdaja (1961), Histoire de la Folie. Paris: Plon. Slovenski prevod (1998), Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: Založba /cf*.

Foucault, M. (1978), Surveiller et punir, Naissance de la prison. Paris: Gallimard. slovenski prevod: (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Fuko, M. (1980), Istorija ludila u doba klasicizma. Beograd: Nolit.

Garfinkel, H. (1956), Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61, 5: 420-424.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Lamovec, T. (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.

Lamovec, T. (1998) Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

O'Brien, J. & Tyne, A. (1981), The Principle of Normalisation. London: Values into Action.

Parsons, T. (1951), Illness and the Role of the Physician: A Sociological Perspective. American Journal of Orthopsychiatry 11: 452-460.

Scheff, T. (1966), Being Mentally Ill. New York: Garden City.

Szasz, T. S. (1980), Ideologija i ludilo. Zagreb: Naprijed.

Wolfensberger, W. (1983), PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals. Downsview: National Institute on Mental Retardation.

---

[1] So pa bila mnoga dela prevedena v srbščino ali hrvaščino že koca sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Npr.: Laing (1977), Cooper (1980), Szasz (1980), Foucault (1980), Basaglia (1981). Med zgodnimi prevodi pa je treba omeniti tudi Jervisa (1977).

[2] Mednje gotovo sodi Castelovo delo Psihiatrični red (1976), ki je pravkar v postopku prevoda v slovenščino. Lahko bi rekli, da na nek način Castel pokriva vrzel med Goffmanom in Foucaultem tako v metodi kakor v vsebini. Kar pa je njegov bistven prispevek k razpravi o totalnih ustanovah pa je, da izlušči problem skrbniške moči, ki jo skupaj z napravo totalne ustanove na začetku meščanske ureditve prevzema stroka. Vloga bolnika, varovanca pod skrbništvom je torej nadomestek za enakopravnost, totalna ustanova pa naprava, ki to zares in dejansko omogoča.

[3] Za človeka, ki se na novo loteva vprašanja dezinstitucionalizacije, bi lahko postavili vprašanje, kaj bi bilo bolj smotrno – najprej prebrati Smernice in potem bazična besedila ali obratno – najprej osnove in potem tehnični priročnik. Žal je tako, da bo veliko ljudi, ki se jih zadeva tiče, najprej prebrala smernice – in potem, na žalost, nič več. To je žalostni učinek »instant civilizacije«, ki hromi prodorn-ost in ustvarjalnost, pa tudi učinkovitost praktičnega dela.

[4] Zgoščen pregled teorije totalnih ustanov in dezinstitucionalizaciji lahko bralec najde v mojem besedilu »Stroja dezinstitucionalizacije« (Flaker, 2017), dostopen kot serija prispevkov tudi na mojem blogu, začenši s temle.

[5] Žal slovenski prevod tega predgovora ne vsebuje.