Pregled trenutne ureditve in stanja v Sloveniji: Ocena stopnje institucionalizacije

Ocena stopnje institucionalizacije

Stopnja institucionalizacije Slovenije je nedvomno visoka. Če upoštevamo študijo DECLOC je evropska stopnja okoli 2/1000, smo z vsaj 10/1000 precej nad evropskim povprečjem. Če smo zaradi metodoloških ozirov upravičeno v dvomih glede evropskega povprečja, pa lahko trdimo glede na druge primerjalne študije, da je stopnja institucionaliziranosti višja kot v drugih razvitih državah (Rodrigues in sodelavci, 2012).

Primerjava z drugimi razvitimi državami pokaže, da smo v vrhu institucionaliziranosti s 5% med prebivalci, ki so starejši od 65 let. Več je institucionaliziranih po teh podatkih v Luksemburgu, na Švedskem, Norveškem, Islandiji (5,1), Švici (5,2) in Nizozemskem. A je v tem državah število prejemnikov pomoči na domu bistveno večje. Zanimivo pri tej statistiki je, da so države, ki imajo razvite denarne pomoči za dolgotrajno oskrbo bistveno manj institucionalizirane (ibid: 84).

Za starostno skupino 65–79 je bolj institucionalizirana le še Nizozemska, za nad 80 pa je nekaj več držav, ki imajo večjo stopnjo (Skandinavija, Benelux, Francija, Švica). Je pa Slovenija predzadnja po razvitosti oskrbe na domu za starostno skupino 65–79 in zadnja za skupino nad 80 (ibid: 91).

Celotne stopnje, ki bi upoštevala vse ustanove, na po regijah ni uspelo izračunati. Če upoštevamo samo število prebivalcev določene regije v posebnih zavodih in domovih za stare, lahko sodimo, da je stopnja institucionaliziranosti, še zlasti za posebne zavode, precej neenakomerno porazdeljena.

Tabela 5: Stopnja institucionalizacije po regijah 2014

Regija	Stanovalcev v POS	Stanovalcev v POS/ 1000 preb.	Stanovalcev v DSO	Stanovalcev v DSO/ 1000 preb.	Stanovalcev v POS in DSO	Stanovalcev v POS in DSO/ 1000 preb.
Jugovzhodna	81	0,6	1174	8,3	1255	8,8
Gorenjska	353	1,7	1483	7,3	1836	9
Notranjsko kraška	69	1,3	416	7,9	485	9,2
Obalno kraška	98	0,9	967	8,6	1065	9,4
Spodnjeposavska	230	3,3	442	6,3	672	9,6
Koroška	46	0,6	654	9,2	700	9,8
Osrednja Slo.	328	0,6	4989	9,2	5317	9,8
Podravska	438	1,4	2763	8,6	3201	9,9
Savinjska	288	1,1	2301	8,9	2589	10
Pomurska	190	1,6	1003	8,6	1193	10,2
Goriška	170	1,4	1055	8,9	1225	10,4
Zasavska	32	0,7	577	11,9	609	12,6
SLOVENIJA	2323	1,1	17835	8,7	20145	9,8

Videti je, da stopnja institucionaliziranosti višja tam, kjer obstajajo posebni zavodi, medtem ko je manjša tam, kjer jih ni.

Ni pa povezave med stopnjo institucionaliziranosti in razvitostjo pomoči na domu – kar kaže, da skupnostne službe ne zmanjšujejo stopnje institucionaliziranosti (glej prilogo 7).

Morda obstaja povezava med stopnjo razvitosti posameznih območij, a prvi izračuni tega niso potrdili. 

Hitra ocen kulturnih, političnih, ekonomskih, organizacijskih, zakonskih ovir in priložnosti za dezinstitucionalizacijo

Načrtovanje dezinstitucionalizacije, moramo načrtovati v družbenem kontekstu v Sloveniji, zato moramo povzeti ključne dejavnike, ki bi utegnili zavirati ali pospešiti dezinstitucionalizacijo.

·         Slovenija je majna država, zato dezinstitucionalizacijo lahko v Sloveniji izpeljemo hitro, saj je absolutno število stanovalcev v ustanovah majhno.

·         Zaradi starostne strukture in poseljenosti perifernih območij, so potrebe po razvoju skupnostnih služb visoke. Z naraščanjem starega prebivalstva narašča tudi razpoložljivost neformalne pomoči.

·         Stopnja brezposelnosti je v Sloveniji visoka in ves čas ekonomske krize narašča. Dezinstitucionalizacija lahko pomeni večjo stopnjo zaposlenosti prebivalstva.

·         V Sloveniji imamo na razpolago veliko praznih stanovanj. Več cenejših stanovanj je  na podeželju, kar lahko preusmeri preselitve na podeželje kljub temu, da je večina stanovalcev ustanov iz urbanih področij.

·         Dezinstitucionalizacija ni spolitiziran proces, kar je dobro, hkrati pa pomeni, da je treba politiko in druge akterje ozaveščati o dezinstitucionalizaciji in jih aktivirati.

·         Slovenske občine so prerazdrobljene, da bi lahko bile nosilec dezinstitucionalizacije. Najbolj uporabne za dezinstitucionalizacijo bi bile pokrajine, vendar jih nimamo. Je pa dezinstitucionalizacija priložnost, da se socialno varstvo na sploh decentralizira.

·         V ustreznih službah socialnega deluje okoli 15.000 ljudi, kar je 2 % aktivnega prebivalstva, ki oskrbujejo nekaj več kot 24.000 ljudi (22.900 v SVZ in VDC) v ustanovah in 6.583 na domu, skupaj okoli 30.000 ljudi ali skoraj 1,5 % (brez nevladnih organizacij). Gre za velik del aktivnega prebivalstva. V Sloveniji je vseeno število zaposlenih v socialnem varstvu pod evropskim povprečjem, zato bi bilo smiselno ob dezinstitucionalizaciji in črpanju Evropskih sredstev investirati v nova zaposlovanja v socialnem varstvu. Ovira za preselitve je tudi geografsko neenakomerna razporejenost ustanov.

Vpliv družbenega konteksta dezinstitucionalizacijo

V hitri oceni[1] družbenih dejavnikov, ki porajajo in lajšajo dolgotrajne stiske in ki zavirajo in omogočajo preselitve smo prišli do naslednjih ugotovitev.

Dejavniki, ki porajajo stiske:

Na splošni ravni dolgotrajne stiske porajajo demografske spremembe, pa tudi brezposelnost (mladi, dolgotrajno brezposelni) in prekarnost zaposlitev. Kriza povzroča naraščanje deložacij (Trbanc in sodelavke 2015: 57), nizke dohodke, visoke življenjske stroške in plačilno nedisciplino (ibid: 54). Brezposelnost povzroča več duševnih stisk in manj sredstev za njihovo lajšanje. Stiske stopnjujejo na ravni kulturnih reprezentacij potrošniška in individualistična miselnost.

Na ravni socialne politike stiske stopnjujejo prenizki prejemki (ibid: 58), pa tudi neugodna stanovanjska politika. Nova socialna zakonodaja  je prizadela predvsem skupine, ki jih obravnavamo stare, deloma pa tudi ljudi, ki živijo sami, imajo nizke pokojnine, so prejemniki državnih pokojnin). Stisko prinašajo tudi omejitve pri dedovanju (ibid: 57), kar povzroča odpovedovanje varstvenemu dodatku in državni pokojnini in poglablja stiske. Nasploh so se prihodki ogroženih skupin znižali (nizke pokojnine), deloma tudi zaradi neizplačevanja plač.

Na ravni življenjskega sveta ti procesi ustvarjajo osamljenost. Odpovedovanje pravicam iz socialne zakonodaje stare ljudi potiska v odvisnost od srednje in mlade generacije, zmanjšuje možnosti za samostojno življenje v starosti. Povečuje se tudi odpovedovanje osnovnim življenjskim potrebam, denimo po hrani, obleki, toplem stanovanju, stikom z drugimi ljudmi. Odpuščanje starih ljudi iz domov za stare postaja čedalje večja grožnja, s tem pa odvisnost starih ljudi od svojcev vse bolj realna posledica (večje tveganje za nasilje in zlorabe starih ljudi).

Dejavniki, ki lajšajo dolgotrajne stiske

Demografske spremembe spodbujajo pomoč neformalne mreže in razvoj formalne pomoči (medgeneracijsko pomoč v obe smeri). Ekonomska kriza, vsaj ponekod spodbuja iskanje novih odgovorov (skupnost, zadruge, samooskrba, časovne banke). Nekatere subkulture pa so dovolj rezistentne do prevladujoče individualizacije.

Ukrepi proti revščini na socialnopolitični ravni lahko blažijo stiske ljudi. Nova socialna zakonodaja je pomagala klasičnim uporabnikom služb (več prejemnikov, VD, ibid; 52), popravljena zakonodaja pa tudi deloma starim, a bržkone ne dovolj (IDSP za stare z varstvenih dodatkom).

Na življenjski ravni smo priča novim oblikam povezovanja z drugimi in iskanju nadomestnih sredstev za preživetje (npr. pridelava hrane doma namesto nakupovanja v trgovini). Nekateri ukrepi pa so spodbudili odhode iz institucije v domače okolje, kar je nekaterim prineslo začasno olajšanje, dolgoročno pa brez ustreznih storitev v skupnosti dodatne obremenitve.

Dejavniki, ki zavirajo preselitve

Brezposelnost poraja več skrbi  osebja, da bi izgubilo službo, pa tudi zmanjšuje možnosti prezaposlovanja tistih, ki si ne želijo delati na nov način.

Na kulturni ravni je gotovo ovira imperativ sam poskrbeti zase, obrazci institucionalizirane (posredne) solidarnosti. Za večje število ljudi je ovira, da je večina pravic in možnosti zapisanih v slovenščini.

Za namestitve v nekatere ustanove obstajajo tudi finančne spodbude (prihranki). Ovira so tudi pomanjkljivo definirane oblike neposrednega financiranja in osebne asistence; stanovanjskih skupin NVO. Ovira je tudi neizvajanje možnih načinov financiranja osebnih paketov in osebne asistence (92. člen ZDZdr). Še vedno prevladujejo metode in postopki, ki ljudi obravnavajo iz perspektive njihovih napak in ne vrlin. Oviran je dostop do storitev.

Dejavniki, ki omogočajo preselitve

Kriza poleg slabih učinkov povzroča, da je več ljudi na voljo za neformalno oskrbo, ponekod se zaradi krize ponovno vzpostavljajo vrednote solidarnosti in pomoči. Ko se npr. stari vrnejo domov, družina živi od njihove pokojnine, hkrati pa tudi išče nove možnosti oskrbe.

Elementi ureditve dopuščajo ali vsaj napovedujejo neposredno financiranje, osebno asistenco, bolj intenzivno oskrbo na domu. Preselitve bi pospešila proračunsko namenjena sredstva za preselitve in osebne oblike storitev. Priložnost je tudi v iskanju lokalnih in mednarodnih virov.

---

[1] Ocena je hitra in nepopolna in jo je treba dopolniti v nadaljevanju.

Potek dezinstitucionalizacije v Sloveniji

V Sloveniji se je proces dezinstitucionalizacije začel zgodaj, vendar se je počasi razvijal. Za začetek dezinstitucionalizacije lahko štejemo eksperiment v Logatcu (Skalar, 1968; Vodopivec, 1974; Vodopivec in sodelavci, 1973, 1974).[i] Med zgodnje poskuse dezinstitucionalizacije lahko štejemo akcijsko-raziskovalne projekte na področju dela z otroki in mladostniki in uvajanjem prostovoljnega dela[ii] (Mikuš-Kos, 1979; Mesec in Stritih, 1981; Stritih in Mesec, 1977, 1979; Stritih, 1979a, 1979b, 1981; Stritih in sodelavci, 1980; Šuštaršič, Stritih in Dekleva, 1977), pa tudi poskuse demokratizacije zaporov (Mlinarič, Petrovec).

Prvo resnično dezinstitucionalizacijo – preoblikovanje vzgojnih zavodov in mladinskih domov – smo doživeli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Skalar, 1982, 1986; Skalar in Šelih, 1984). Po začetnih poskusih s stanovanjski i skupinami (Imperl, Benedik v letu 1981) in razgradnji zavoda v Framu je prišlo do sistematične zastavitve preoblikovanja vseh zavodov.

Ta prva (še socialistična) dezinstitucionalizacija je bila, glede na čas in okoliščine, izredno uspešna. Hkrati pa je nismo izpeljali do konca in dosledno, kar nam še zdaj povzroča preglavice in probleme. Da je bila uspešna, lahko trdimo, saj so se trije zavodi (Fram, Preddvor, Jarše) v celoti preoblikovali v stanovanjske skupine, več zavodov je ustanovilo stanovanjske skupine – večkrat je šlo za premik iz ruralnega področja v urbano okolje (Dekleva in sodelavci, 1993). Da je v Sloveniji razmeroma malo otrok v zavodih, pa je tudi posledica koordiniranega dela in sodelovanja vseh sektorjev in služb. Bistveno pa so prispevali k dezinstitucionalizaciji tudi strokovni razvoj rejništva, v veliki meri pa tudi razvoj skupnostnih služb in skupnostnega dela na področju mladih, sprva predvsem v okvirih prostovoljstva in novih oblik dela centrov za socialno delo.

Pomanjkljivosti dezinstitucionalizacije vzgojnih zavodov:

·         Ostalo je trdo jedro institucij (Radeče, Planina), ki določa obravnavo in oskrbo tudi v skupnosti.

·         Z dvotirnim sistemom institucionalnega in skupnostnega varstva se je vzpostavil visok prag stanovanjskih skupin.[iii]

·         Niso se razvile intenzivne in proaktivne oblike individualne oskrbe in obravnave v skupnosti, enkratni osebni projekti(načrti) in koordiniranih paketih storitev.

·         Koordinacija in sodelovanje služb na tem področju, ki je bilo značilno za prejšnja obdobja, sta se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nehala.

·         Integracija, vključevanje v šolski sistem preveč papirnata in premalo polemična do segregiranih rešitev (posebnih šol in zavodov).

Ideja dezinstitucionalizacije se je na koncu osemdesetih in začetku devetdesetih razširila tudi na področja duševnega zdravja in posebnih zavodov (Odbora za družbeno zaščito norosti; Flaker in Urek, 1988) in ljudi z ovirami (YHD, Sonček). Prve skupnostne službe na teh področjih – stanovanjske skupine, dnevni centri, klubi, skupine za samopomoč, zagovorništvo in združenje uporabnikov in svojcev, pa tudi osebno načrtovanje in neposredno financiranje – smo uvedli v devetdesetih letih v nevladnem sektorju (Flaker in Leskošek, 1995), a so ustanove ostale nedotaknjene, razcvet skupnostnih služb ni imel posledic za delovanje zavodov (stanovanjske skupine niso povzročile upada števila stanovalcev v zavodih; Flaker in sodelavci, 1998; Videmšek, 2012, 2013).

Resničen proces dezinstitucionalizacije se je začel v prvem desetletju tega stoletja s preselitvami stanovalcev Hrastovca (Flaker in Žakelj, 2004), temu zgledu pa so sledili tudi drugi zavodi (Cizelj in sodelavci, 2004).

Izkušnja v Hrastovcu[iv]

Tabore v Hrastovcu lahko štejemo kot prolog v dogodke prejšnjega desetletja – vzpostavil je zavedanje o problemu totalnih ustanov, pokazal na možne alternative in možnost delovanja – tako v samem  zavodu kot tudi zunaj.

Resničen proces dezinstitucionalizacije se je začel z novim vodstvom leta 2001. V prvi fazi ni bilo selitev, pač pa je vodstvo uvedlo več simboličnih sprememb: osebje je sleklo uniforme, stanovalci so jedli v isti jedilnici kot osebje, strokovni delavci so prenesli svoje delo iz pisarn na oddelke, izdelalo vizijo sprememb in ustrezno organizacijsko shemo in se začel povezovati z zunanjimi viri.

V drugi fazi je prišlo do stvarnih premikov – preselitev. Od leta 2002 do 2007 se je iz Hrastovca preselila dobra tretjina stanovalcev (230) na več kot dvajset različnih lokacij od Slovenske Bistrice do Gornje Radgone. To je bilo možno le z razvojem metod dela, ki so potrebne za premik v skupnost. V tistem času je Hrastovec bil eden izmed pomembnih in živahnih centrov dogajanja ne samo v slovenskem socialnem varstvu temveč je bil tudi v špici mednarodnih dogajanj.

Ko bi morali stopiti v tretjo fazo (povsem individualni načini oskrbe, tesnejša povezava s skupnostnimi službami, nov način vodenja in poslovanja) in ko bi morala dezinstitucionalizacija postati vodilno načelo celotnega sistema, je proces zastal. Deloma zaradi pomanjkanja politične volje in jasno zastavljenega cilja (npr. določenega datuma izpraznitve zavoda) deloma premajhnega vložka v proces (celotni proces se je izvršil brez centa svežega denarja) in posledičnega izgorevanja akterjev, deloma zaradi pravnih ovir in neustreznega načina financiranja sprememb in skupnostnih služb. Ovira je bila tudi pomanjkanje novih virov in sredstev, zlasti stanovanj, pa tudi prevladujoča kultura skrbništva, ki je v osnovi ločevalna.

Slovenija ima torej bogato zgodovino eksperimentiranja in razvijanja oblik in metod oskrbe v skupnosti. Dolga zgodovina nam hkrati lahko vliva optimizem, saj imamo veliko znanja in izkušenj, na katerih utemeljiti dezinstitucionalizacijo, hkrati pa je dolgoletno eksperimentiranje prineslo tudi  veliko razočaranj in nezadovoljstva pri akterjih dezinstitucionalizacije. Ne povsem dokončana dezinstitucionalizacija mladinskih zavodov, nedokončan proces dezinstitucionalizacije posebnih zavodov sta nedvomno pokazala, da je treba, če hočemo doseči dobre rezultate proces zastaviti odločno. V obeh primerih se namreč zgodilo to, da preostanek institucionalnega sistema še vedno določa tudi skupnostne oblike oskrbe. Inovacije v devetdesetih so namreč imele duh sprememb, doživljali smo jih kot alternativo sistema, brez sočasnega zapiranja institucionalnih kapacitet, pa so postale dopolnilo institucij – tako po obsegu kot tudi v načinu delovanja – namesto, da bi spreminjale ustanove, so sčasoma institucije spremenile njih same.

Izkušnje, ki jih imamo, so pokazale, da je dezinstitucionalizacija možna, da je možno v skupnosti ljudem zagotoviti tako oskrbo, ki je boljša od institucionalne in, ki omogoča ljudem več povezanosti z okoljem, v katerem živijo. Težave in ovire ljudi, ki so inovacije uveljavljali, pa kažejo na to, da se je zdaj  nujno procesa lotiti tudi na nacionalni ravni. Najprej s pripravo dobre strategije in načrta dezinstitucionalizacije, nato pa s sistemskimi in zakonskimi spremembami, in seveda odločnim delovanjem na terenu.

---

[i] Eksperiment je pokazal, da se zavod lahko spremeni, da lahko z ljudmi delamo drugače, z metodami, ki temeljijo na demokratičnih odnosih in na temelju ideje o »permisivni vzgoji« (Skalar, 1973). Eksperiment v Logatcu lahko upravičeno štejemo kot temelj sodobnega socialnega dela in socialne pedagogike, saj je dvignil stroko na bistveno višjo raven, uvedel metodično utemeljeno skupinsko delo,^[i] pokazal na nujnost prepletanja raziskovalnega dela s praktičnim, v naš prostor je uvedel akcijsko raziskovanje in eksperiment, in pokazal, da je nujno za uspeh lokalnega eksperimenta povezati in dinamizirati celo mrežo raznih služb in strokovnjakov.^[i] Logatec je postal tudi šola in drevesnica strokovnjakov, ki so v nadaljevanju igrali pomembno vlogo pri uveljavljanju sprememb v drugih zavodih in tudi inovacij v socialnem delu in pedagogiki nasploh.

[ii] Anica Kos in Bernard Stritih sta začela z vrsto akcijskih raziskav, ki jim je bila rdeča nit prostovoljno delo. Najpomembnejši so bili poletni tabori za otroke, ki so vključevali otroke in mladino, in z raznimi nalepkami (»duševne, vedenjske motnje«, »motnje v razvoju« ipd.), v prostočasne skupnostne organizacije. Ti projekti so imeli močno antiavtoritarno noto, vključevali so stigmatizirane, pa tudi demokratizirali skupnosti s skupinskim in skupnostnim delom.

[iii] Čeprav so bile sprva stanovanjske skupine namenjene tudi otrokom v sporu z zakonom in pa tistim, ki imajo hude vedenjske težave in duševne stiske, takih v stanovanjske skupine ne sprejemajo več. Za njih, če ne morejo živeti doma ali v rejniški družini, ni druge možnosti kot, da gredo v zavod.

[iv] Vzporedno s procesom v Hrastovcu je podoben proces potekal tudi v Ponikvah pod vodstvom Bojana Stanteta, kjer so preselili tudi skoraj polovico stanovalcev. Tem zgledom so sledili tudi v drugih posebnih zavodih, ki jih je v sredi prejšnjega desetletja zapljusknil val preselitev. V istem času je potekal tudi eksperiment neposrednega financiranja (Flaker in sodelavke, 2007, 2012), ki pokazal tako na ovire vzpostavljanja individualizirane skupnostne oskrbe kakor tudi na možne rešitve na ravni osebnih storitev in tudi na sistemski ravni.

Citirana literatura:

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., Švab, V. (2004), Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

Dekleva, B., Bečaj, J., Brandon, D., Flaker, V., Kobolt, A., Kranjčan, M., Skalar, V. Škrlj, J., Tizmonar, B., Tolar, J., Zagorc, S., Žorga, S. (1993), Spremljanje uresničevanja in uspešnosti načrta prenove zavodskega obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti ter razvijanje sodobnejših oblik in vsebin dela v prenovljenih zavodih. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Flaker, V., Urek, M. (ur) (1988), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS.

Flaker, V. , Leskošek, V. (1995), The Impact of a Tempus Community Mental Health Training Programme on Slovenian Mental Health Social Work V:  Ramon, S. International Perspectives of Health Social Work in the 1990s. London: ATSWE, London (19– 29).

Flaker, V., Žakelj, M. (2004), Social care home Hrastovec, Trate: dislocated residential units. IUC Journal of social work 11. http://www.bemidjistate.edu/academics/publications/social_work_journal/issue11/articles/flaker.htm (25. 11. 2012). 

Mesec, B., Stritih, B. (1981), Družbena razslojenost in sodelovanje otrok in staršev v organizaciji prostega časa: projekt "Štepanjsko naselje II". Vestnik delavcev na področju socialnega dela. 20, 1: 4–35. 

Mikuš-Kos, A. (1979), Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo. 

Skalar, V.  (1968), Kaj ovira osebje v kazenskih poboljševalnih domovih pri vzgojnih nalogah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo. 19, 3: 121–124.

Skalar, V.  (1982), Koncept vzgojnih zavodov. Ptički brez gnezda, 7, 19: 1–10.

Skalar, V. (1986), Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986–1990.  Iskanja, 4, 5: 61–65.

Skalar, V., Šelih, A. (1984), Vzgojni zavodi – stanje in perspektive. Socialno delo. 23, 1: 17.

Stritih, B. (1979a), Štepanjsko naselje II. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. (1979b), Nepoklicno prostovoljno preventivno delo z mladino v krajevni skupnosti in OZD: 2.del. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. (ur.) (1981), Prostovoljno socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Mesec, B. (1977), Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna – akcijskoraziskovalna naloga: socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Šuštaršič, R., Stritih, B., Dekleva, B. (1977), Štepanjsko naselje I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Videmšek, P. (2012) Vloga uporabniških gibanj pri spreminjanju vpliva uporabnikov. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX,  250.

Videmšek, P. (2013) Iz institucij v skupnost: stanovanjske skupine nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 

Vodopivec, K. (ur.) (1974), Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation. Lexington, Mass: Saxon House.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B., Skalar, V. (1973), Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B., Skalar, V. (1974), Eksperiment u Logatcu: pokušaj uvođenja novih koncepcija u vaspitni zavod. Beograd: Savez društava defektologa Jugoslavije.