Najbolj eksplicitna podlaga za prehod v skupnosti je
Nacionalni program socialnega varstva (2013–2020).[i]
Že uvodoma se nacionalni program sklicuje na pravico do življenja v skupnosti
(str. 4668, poudarek avtorjev poročila):
Država in lokalne skupnosti so v
okviru politik socialnega varstva dolžne zagotavljati pogoje, v katerih
posamezniki lahko, v povezavi z drugimi osebami v družinskem, delovnem in
bivalnem okolju, ustvarjalno sodelujejo in uresničujejo svoje razvojne
možnosti ter s svojo dejavnostjo dosegajo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva
z ravnijo kakovosti življenja drugih prebivalcev Republike Slovenije in
ustreza merilom človeškega dostojanstva.
Med načeli »izvajanja sistema socialnega varstva v Republiki Sloveniji« izrecno omenja zagotavljanje človekovega dostojanstva, opolnomočenje posameznikov in skupin z namenom preprečevanja in blaženja socialnih stisk, prosto izbiro in individualizirano obravnavo.
Med vodili,
ki ji tudi uvodoma našteje (4669), proces dezinstitucionalizacije utemeljujejo
še posebej: – razpoložljivost (širok
nabor socialnih programov in storitev, ki ustrezajo različnim potrebam
uporabnikov in nudijo možnost izbire), dostopnost;
usmerjenost k povezovanju skupnosti in
prilagojenost potrebam uporabnika (upoštevanje potreb posameznika …); celovitost (integriran pristop, ki
odraža mnogovrstne potrebe, zmožnosti in izbire uporabnikov oziroma njihovih
družin in skrbnikov); spoštovanje pravic in
dostojanstva uporabnikov ter usmerjenost v destigmatizacijo uporabnikov; sodelovanje
z uporabniki, njihova vključenost v odločanje o izvajanju programov in
storitev ter krepitev moči uporabnikov, inovativnost (razvijanje novih modelov
storitev in programov, razvoj kadrov, organiziranost, prenos novih spoznanj
ipd.).
Med cilji, ki jih program zastavi, drugi cilj neposredno uvaja nujo dezinstitucionalizacije (4670):
2. izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter
zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev in programov;
Za prehod od institucij v skupnost pa stav prav tako
važna druga dva cilja, in sicer: zmanjševanje
tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti socialno ogroženih in
ranljivih skupin prebivalstva in izboljševanje kakovosti storitev in programov (kjer omenjajo tudi
»zagotavljanje večjega vpliva uporabnikov in predstavnikov uporabnikov na
načrtovanje in izvajanje storitev«). Revščina je namreč eden od vzrokov, pa
tudi posledic institucionalizacije, prehod v novo paradigmo oskrbe in varstva
pa mora ne samo zagotavljati kakovost storitev temveč tudi okrepiti moč
odločanja in sodelovanja pri izvajanju služb in storitev.
Program sicer ne uporabi besedo »dezinstitucionalizacija«, vseeno pa eksplicitno govori o tem procesu in sicer, da je stopnjo institucionaliziranosti treba pomembno zmanjšati (str. 4670):
»Trenutno znaša razmerje
med uporabniki skupnostnih oblik in uporabniki institucionalnih oblik
socialnega varstva približno 1: 2, kar pomeni, da na enega uporabnika
skupnostnih oblik socialnega varstva prideta dva uporabnika institucionalnih
oblik socialnega varstva. Do leta 2020 želimo bistveno okrepiti skupnostne oblike
socialnega varstva in povečati število njihovih uporabnikov … Ciljno razmerje med uporabniki skupnostnih oblik
socialnega varstva in uporabniki institucionalnih oblik socialnega varstva do
leta 2020 je približno 1:1, kar pomeni, da bi (bo) na enega uporabnika
skupnostnih oblik prišel en uporabnik institucionalnih oblik socialnega
varstva«.
Med strategije za uresničevanja drugega cilja »izboljšanja razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev in programov nacionalni program med drugimi uvrsti tudi (4670– 4671): zagotavljanje regionalne razpoložljivosti in dostopnosti storitev in programov; zagotavljanje dostopnosti določenih storitev in programov za uporabnike (predvsem tistih, ki so vezani na dolgotrajno oskrbo) ne glede na kraj bivanja; skupno načrtovanje mreže v skupnosti, uvedbo enovitega sistema dolgotrajne oskrbe, predvsem pa:
prednostno spodbujanje razvoja storitev, ki potekajo v domačem okolju ali
na domu uporabnikov; in
uvajanje novih oblik bivanja v skupnosti, s poudarkom na posebnih skupinah
(na primer osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe z dolgotrajnimi težavami
v duševnem zdravju, mladostniki, ki so bili nameščeni v rejniške družine,
ipd.);
Med strategijami, ki naj bi zagotavljale večjo kakovost pa posebej izpostavi » spodbujanje individualizacije obravnave uporabnikov storitev in programov socialnega varstva«, kot tudi »izboljšanje medresorskega usklajevanja celostne obravnave uporabnikov (šolstvo, vzgoja, sociala, zdravje, zaposlovanje, pravosodje, policija) ob učinkovitem partnerstvu s civilno družbo.
Za prehod v
skupnost je pomembna tudi strategija »spodbujanja procesa inovativnosti in
stalnega uvajanja izboljšav v programih in storitvah socialnega varstva« kot
tudi »spodbujanja ocenjevanja koristnosti vključenosti v programe in storitve
za uporabnike – naravnanost na rezultate/koristi za uporabnike«. Poudarja tudi
pomen angažiranja lokalnih struktur in razvoja lokalnih programov. Za
dezinstitucionalizacijo je pomembna tudi strategija »ustvarjanja možnosti, da
uporabniki in predstavniki uporabnikov sami definirajo svoje potrebe (ob
ustrezni podpori) in sodelujejo pri razvoju programov in storitev ter
načrtovanju in izvajanju storitev in programov« in povečanje vpliva uporabnikov
in predstavnikov uporabnikov na izbor storitev in programov ter spodbujanje
razvoja zastopništva, zagovorništva in samozagovorništva. Pri tem zagotavlja
spodbujanje novih odgovorov in inovativnosti nasploh.
Čeprav program predvidi posebne izvedbene načrte za krajša obdobja, postavi dovolj konkretne cilje za posamezne vrste storitev in programov (4672–4677). Da bi dosegli zastavljene cilje, program predvideva veliko povečanje pomoči na domu tako za stare kakor tudi za odrasle in otroke, veliko povečanje števila mest v dnevnem varstvu in dnevnih centrih, večje število družinskih pomočnikov. Pri sedanjih oblikah institucionalnega varstva, ki jih program ustrezno preimenuje v »nastanitev z oskrbo«, pa določa razmerja med stanovalci, ki bodo še živeli v zavodih in tistimi, ki bodo živeli skupnostnih oblikah nastanitve.
CUDV
(odrasli)
|
50%,
|
VDC
|
60%,
|
ljudje
s poškodbo glave
|
50%,
|
ljudje
z duševno motnjo
|
60%,
|
ljudje
s telesnimi in senzornimi ovirami
|
80%,
|
Program predvideva
tudi »storitve podpore in pomoči za socialno vključevanje in samostojno
življenje v skupnosti«, ki naj bi jih ob CSD izvajali tudi VDC, domovi za
stare, posebni socialni zavodi, zavodi za oskrbo na domu in zasebniki
koncesionarji. Kolikšen naj bi bil obseg teh storitev, program ne določa,
opozarja pa: »Ker storitve podpore in pomoči za socialno vključevanje in
samostojno življenje v skupnosti še niso razvite v zadostni meri, se bodo do leta
2020 pospešeno razvijale in dopolnjevale z novimi oblikami.«( 4672– 4673)
Program predvideva
tudi povečanje kapacitet »programov socialnega varstva«. Za proces
dezinstitucionalizacije je pomembno, da predvideva več kapacitet v
stanovanjskih skupinah v nevladnem sektorju oz. v programih za ljudi z
duševnimi stiskami (v nasprotju z nastanitvami kot storitvijo) in sicer: za 31
skupin več in 255 več stanovalcev, štiri nove dnevne centre in štiri nove
svetovalnice (4677). V mreži programov
za ljudi z oznako invalidov pa predvideva »ohranitev obstoječega števila
programov in spodbujanje razvoja programov za samostojno življenje in enake
možnosti invalidov ter programov za vzdrževanje socialne vključenosti starejših
invalidnih oseb«, med njimi tudi programov »koordinacije, podpore ter izvajanja
podpore in samopodpore,« pa tudi »nastanitvene programe«. [2]
Glede na zastavljene cilje po kazalnikih (priloga programa) Nacionalni
program predvideva masovno povečanje
uporabnikov v temu segmentu sistema socialnega varstva (z 32.000 na 57.000)
in ima namen to povečanje akomodirati predvsem s storitvami v skupnosti. Predvsem računa na povečanje števila starih
uporabnikov – zaradi demografskih sprememb, pa tudi uvajanja dolgotrajne oskrbe.
Načrtuje skoraj trikratni porast storitev
pomoči na domu za stare in kar desetkratno povečanje dnevnega varstva
starih[3].
Za stare predvidi tudi povečanje nastanitvenih
kapacitet v skupnosti (pri tem pa v
nasprotju s podobnimi storitvami ne določi, koliko naj bi bilo nastanitev v
skupnosti in koliko v zavodih).
Na področju odraslih je tudi predvideno povečanje
števila uporabnikov pomoči na domu
(416), dnevnega varstva za starejše
od 55 let 500, povečanje dnevnih
obiskovalcev VDC, bistveno zvečanje nastanitvenih
kapacitet v skupnosti in zmanjševanje
institucionalnih kapacitet. Zelo malo sprememb pa predvideva na področju
oskrbe otrok.
Tak program lahko
označimo za program prehoda v skupnost oz. za dezinstitucionalizacijski, saj
narekuje velike premike. Vsekakor pa program, splošen kot je, pušča več odprtih
vprašanj in dopušča nekatere nedoslednosti. Morda je preveč vezan na reformo
dolgotrajne oskrbe, ki jo je treba v tem obdobju izvesti in je zato premalo
usmerjen v spreminjanje obstoječih struktur. Pa vendar tudi pri teh obeta
veliko sprememb.
Program sicer taksativno našteje storitve in programe, ki naj bi bili skupnosti. Zaradi zastarele taksonomije, pa so možne zelo različne razlage, kaj oskrba v skupnosti pomeni. Med skupnostne oblike oskrbe prišteva tudi dnevno varstvo VDC, ki pa jih, take kot so, lahko štejemo med tiste vmesne strukture, ki so po marsičem bližje institucijam, ne zgolj po številu, temveč tudi po logiki delovanja. Da bi VDC-ji postali res skupnostna oblika vodenja in dela pod posebnimi pogoji, bi morali razviti oblike vključevanja v resnični svet dela, seveda na prilagojen način s podporo. To in podobna vprašanja bomo v nadaljevanju podrobneje analizirali, saj je eden izmed namenov te študije izostriti dileme in nejasnosti, ki se pojavljajo in odgovoriti na vprašanja, kako se tako velikih sprememb lotiti.
[1] Za stare pa tega razmerja ne vzpostavi,
oskrbovana stanovanja pa všteje v pomoč na domu.
[2] Naštete elemente nacionalnega programa ponazori
s številčnimi kazalniki (povzemamo v spodnji tabeli).
[3] Tolikšno
povečanje je verjetno nerealno, pa tudi prav smiselno ne. Potrebno je povečanje
kapacitet teh struktur, a še bolj povečanje struktur oskrbe na domu.
[i] Dezinstitucionalizacijo je
pri nas narekoval že Nacionalni program
socialnega varstva do leta 2005, ki je izpostavljal potrebo po postopnem
razvijanju sistema individualiziranega financiranja in mehanizmov, ki bodo
zagotavljali večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev. Resolucija nacionalnega programa 2006 – 2010
je to še dodatno eksplicirala s ciljem izboljšanje dostopa do storitev in
programov. Strategije za doseganje tega cilja naj bi bile spremeniti sistem
financiranja in sredstva za plačljive storitve zagotavljati neposredno
uporabnikom, uvesti enovit sistem dolgotrajne oskrbe s povezanimi zdravstvenimi
in socialnimi storitvami za vse starostne skupine, ki potrebujejo dolgotrajno
oskrbo in prenos izvajalske funkcije na področju socialnovarstvenih zavodov z
države na druge subjekte (večja stopnja partnerstva države in lokalnih
skupnosti ter civilne družbe in zasebnega sektorja). Slovenija cilje resolucije
do leta 2013 ni dosegla. Po zaključku projekta neposrednega in individualiziranega
financiranja na koncu leta 2009, ni nikakršnega sistema financiranja, ki bi
posameznikom zagotavljal neposredno plačevanje storitev in posredno življenje v
skupnosti. Prav tako še vedno nimamo enovitega sistema dolgotrajne oskrbe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar