Republika Slovenija je
podpisala in ratificirala mednarodne dokumente, ki zapovedujejo prehod od
institucionalnega varstva k skupnostni oskrbi. Z vzdrževanjem institucionalnega
sistema kršimo določbe dokumentov, ki nalagajo Sloveniji opuščanje
institucionalne ureditve in razvoj takih služb, ki bodo učinkovito omogočale
uresničevanje njihovih pravic in živeti z drugimi. Najbolj pomembna je seveda
Konvencija o pravicah invalidov. Slovenija je podpisnica tudi izbirnega
protokola, ki jo k ukrepom, ki jih konvencija narekuje še bolj obvezuje in je
lahko neizpolnjevanje obveznosti predmet mednarodne pritožbe in tožbe.[i]
Pri uresničevanju konvencije je poleg 19. člena treba upoštevati tudi druge.
12. člen
Konvencije priznava ljudem z ovirami pravico do enakosti pred zakonom – tudi
poslovno sposobnost na vseh področjih življenja, države podpisnice pa morajo
zagotoviti ljudem pomoč pri uveljavljanju svoje opravilne sposobnosti. Številne
države (Češka, Latvija in Irska) so reformirale področje skrbniška tako, da so
ga ukinile in uvedle podporno odločanje in druge alternative skrbništvu. V
Sloveniji se je vzporedno z dezinstitucionalizacijo treba lotiti tudi tega
vprašanja (in problema podaljšane roditeljske pravice). Na nujne spremembe na
tem področju je pokazalo ustavno sodišče s suspenzom prav tistih členov Zakona
o duševnem zdravju »dovoljujejo« zlorabo skrbi za dobro druge za nameščanje v
ustanove (Ur. l. RS št. 46/15).
Mednarodni dokumenti odločno prepovedujejo vse oblike ločevanja ljudi na sposobne in nesposobne.
Šolanje otrok v šolah s prilagojenim programom in v
centrih za usposabljanje, varstvo in delo, krši 28. in 29. člen konvencije o
pravicah otrok in pravice do polnega razvoja. Segregirano šolstvo krši tudi
Salamanško deklaracijo Življenje v zavodu bržkone krši tudi 37. člen deklaracije, ki govori o tem, da otrokom
ne sme biti odvzeta prostost. Isti člen tudi pravi, da otroci, ko so zaprti, ne
smejo biti skupaj z odraslimi. To današnja ureditev CUDV-jev krši, če razumemo
nameščanje v ustanove kot zapiranje. To določilo moramo razumeti v duhu člena
in zelo dobesedno (zapiranje je treba meriti v urah in ne v letih), ne pa ga
razumeti, tako, da potrebujemo nove posebne ustanove zapiranja za otroke (kot
so, na primer, razumeli predlagatelji ustanovitve posebnega zaprtega
pedopsihiatričnega oddelka (Rafaelič in sodelavci 2012).
Dezinstitucionalizacija temelji tudi na osnovnih členih slovenske ustave, ki svojim državljanom priznava vse pravice in svoboščine, o katerih govorijo splošni mednarodni dokumenti. Osnovno pravico svobodnega gibanja, po ustavi sme omejiti zakon. Na področju, o katerem pišemo, to ureja Zakon o duševnem zdravju.
Vendar pa ustava v 32. členu določa: »Vsakdo ima
pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se
vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je
to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo
širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo
interesi obrambe države.« Zato bi lahko trdili, da je odvzem prostosti ljudem,
ki živijo v zavodih, ustavno sporen, saj ne gre za nič od naštetega, razen v
redkih primerih varovanje javnega reda. Pri ljudeh, ki jih zapiramo na »oddelke
s posebnim nadzorom« v psihiatričnih bolnišnicah in na »varovane oddelke«
socialnovarstvenih zavodov, je razlog največkrat, da so nevarni predvsem sebi,
včasih pa tudi drugim. Pri omejevanju njihove svobode oz. zapiranju pa imamo
vsaj dva problema – kako definirati zapiranje oz. omejevanje gibanja in kakšni
so instrumenti za zmanjševanje takega ravnanja, ki ni v skladu s pojmovanjem
človeka kot svobodnega bitja.
Varuh človekovih pravic je namreč že večkrat opozoril (Varuh človekovih pravic, 2011), da zavodi in podobne ustanove, ne omejujejo gibanja ljudi samo z zaklepanjem na zaprte oddelke, temveč tudi na številne druge načine (osebje nadzira njihovo gibanje, omejuje z ograjami, dovolilnicami itn.), biti v zavodu pa pomeni, seveda, tudi, da ne morejo izbirati prebivališče. Res je, da je večina ljudi formalno v zavodu prostovoljno in so si formalno sami izbrali tam bivališče. Dejansko pa je to edina izbira, ki so jo imeli – ali zavod ali, da ostanejo brez pomoči in podpore. V procesu prehoda iz ustanov v skupnost je treba storiti dvoje: uveljaviti popolno svobodo gibanja, predvsem pa omogočiti, da ljudje res lahko izbirajo, kje bodo živeli in da bodo tam tudi res deležni pomoči in podpore.
V državi, zasnovani na
človeških pravicah in svoboščinah, je mogoče reševati problem zapiranja na dva
načina:
1)
da vzpostavimo pravne varovalke v postopkih
omejevanja ljudi, in tako omogočimo varovanje njihovih pravic,
2)
drugi pa je, da prav z reformami oskrbnih
sistemov odpravimo potrebo po zapiranju ali kakšnem drugem omejevanju svobode.
Če so izkušnje iz nekaterih
dezinstitucionaliziranih okolij pokazale, da je mogoče poskrbeti za varnost
ljudi tudi bolj dialoškimi, manj omejujočimi okrepi, potem je treba sistem
oskrbe spremeniti tako, da ljudi ne zapiral. Skratka, če odstranimo možnosti
zapiranja, potem je tudi pravno varstvo pred zapiranjem odveč ali pa vsaj manj
potrebno.
[i] Shtukaturov v. Russia: http://mdac.info/sites/mdac.info/files/English_Shtukaturov_V_Russia.pdf, Kiss v. Hungary, Application No. 38832/06,
Judgment 20 May 2010, Stanev
v. Bulgaria,
Application No. 36760/06, Judgment of the Grand Chamber of the European Court
of Human Rights 17 January 2012.
Ni komentarjev:
Objavite komentar