Potek dezinstitucionalizacije v Sloveniji

V Sloveniji se je proces dezinstitucionalizacije začel zgodaj, vendar se je počasi razvijal. Za začetek dezinstitucionalizacije lahko štejemo eksperiment v Logatcu (Skalar, 1968; Vodopivec, 1974; Vodopivec in sodelavci, 1973, 1974).[i] Med zgodnje poskuse dezinstitucionalizacije lahko štejemo akcijsko-raziskovalne projekte na področju dela z otroki in mladostniki in uvajanjem prostovoljnega dela[ii] (Mikuš-Kos, 1979; Mesec in Stritih, 1981; Stritih in Mesec, 1977, 1979; Stritih, 1979a, 1979b, 1981; Stritih in sodelavci, 1980; Šuštaršič, Stritih in Dekleva, 1977), pa tudi poskuse demokratizacije zaporov (Mlinarič, Petrovec).

Prvo resnično dezinstitucionalizacijo – preoblikovanje vzgojnih zavodov in mladinskih domov – smo doživeli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Skalar, 1982, 1986; Skalar in Šelih, 1984). Po začetnih poskusih s stanovanjski i skupinami (Imperl, Benedik v letu 1981) in razgradnji zavoda v Framu je prišlo do sistematične zastavitve preoblikovanja vseh zavodov.

Ta prva (še socialistična) dezinstitucionalizacija je bila, glede na čas in okoliščine, izredno uspešna. Hkrati pa je nismo izpeljali do konca in dosledno, kar nam še zdaj povzroča preglavice in probleme. Da je bila uspešna, lahko trdimo, saj so se trije zavodi (Fram, Preddvor, Jarše) v celoti preoblikovali v stanovanjske skupine, več zavodov je ustanovilo stanovanjske skupine – večkrat je šlo za premik iz ruralnega področja v urbano okolje (Dekleva in sodelavci, 1993). Da je v Sloveniji razmeroma malo otrok v zavodih, pa je tudi posledica koordiniranega dela in sodelovanja vseh sektorjev in služb. Bistveno pa so prispevali k dezinstitucionalizaciji tudi strokovni razvoj rejništva, v veliki meri pa tudi razvoj skupnostnih služb in skupnostnega dela na področju mladih, sprva predvsem v okvirih prostovoljstva in novih oblik dela centrov za socialno delo.

Pomanjkljivosti dezinstitucionalizacije vzgojnih zavodov:

·         Ostalo je trdo jedro institucij (Radeče, Planina), ki določa obravnavo in oskrbo tudi v skupnosti.

·         Z dvotirnim sistemom institucionalnega in skupnostnega varstva se je vzpostavil visok prag stanovanjskih skupin.[iii]

·         Niso se razvile intenzivne in proaktivne oblike individualne oskrbe in obravnave v skupnosti, enkratni osebni projekti(načrti) in koordiniranih paketih storitev.

·         Koordinacija in sodelovanje služb na tem področju, ki je bilo značilno za prejšnja obdobja, sta se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nehala.

·         Integracija, vključevanje v šolski sistem preveč papirnata in premalo polemična do segregiranih rešitev (posebnih šol in zavodov).

Ideja dezinstitucionalizacije se je na koncu osemdesetih in začetku devetdesetih razširila tudi na področja duševnega zdravja in posebnih zavodov (Odbora za družbeno zaščito norosti; Flaker in Urek, 1988) in ljudi z ovirami (YHD, Sonček). Prve skupnostne službe na teh področjih – stanovanjske skupine, dnevni centri, klubi, skupine za samopomoč, zagovorništvo in združenje uporabnikov in svojcev, pa tudi osebno načrtovanje in neposredno financiranje – smo uvedli v devetdesetih letih v nevladnem sektorju (Flaker in Leskošek, 1995), a so ustanove ostale nedotaknjene, razcvet skupnostnih služb ni imel posledic za delovanje zavodov (stanovanjske skupine niso povzročile upada števila stanovalcev v zavodih; Flaker in sodelavci, 1998; Videmšek, 2012, 2013).

Resničen proces dezinstitucionalizacije se je začel v prvem desetletju tega stoletja s preselitvami stanovalcev Hrastovca (Flaker in Žakelj, 2004), temu zgledu pa so sledili tudi drugi zavodi (Cizelj in sodelavci, 2004).

Izkušnja v Hrastovcu[iv]

Tabore v Hrastovcu lahko štejemo kot prolog v dogodke prejšnjega desetletja – vzpostavil je zavedanje o problemu totalnih ustanov, pokazal na možne alternative in možnost delovanja – tako v samem  zavodu kot tudi zunaj.

Resničen proces dezinstitucionalizacije se je začel z novim vodstvom leta 2001. V prvi fazi ni bilo selitev, pač pa je vodstvo uvedlo več simboličnih sprememb: osebje je sleklo uniforme, stanovalci so jedli v isti jedilnici kot osebje, strokovni delavci so prenesli svoje delo iz pisarn na oddelke, izdelalo vizijo sprememb in ustrezno organizacijsko shemo in se začel povezovati z zunanjimi viri.

V drugi fazi je prišlo do stvarnih premikov – preselitev. Od leta 2002 do 2007 se je iz Hrastovca preselila dobra tretjina stanovalcev (230) na več kot dvajset različnih lokacij od Slovenske Bistrice do Gornje Radgone. To je bilo možno le z razvojem metod dela, ki so potrebne za premik v skupnost. V tistem času je Hrastovec bil eden izmed pomembnih in živahnih centrov dogajanja ne samo v slovenskem socialnem varstvu temveč je bil tudi v špici mednarodnih dogajanj.

Ko bi morali stopiti v tretjo fazo (povsem individualni načini oskrbe, tesnejša povezava s skupnostnimi službami, nov način vodenja in poslovanja) in ko bi morala dezinstitucionalizacija postati vodilno načelo celotnega sistema, je proces zastal. Deloma zaradi pomanjkanja politične volje in jasno zastavljenega cilja (npr. določenega datuma izpraznitve zavoda) deloma premajhnega vložka v proces (celotni proces se je izvršil brez centa svežega denarja) in posledičnega izgorevanja akterjev, deloma zaradi pravnih ovir in neustreznega načina financiranja sprememb in skupnostnih služb. Ovira je bila tudi pomanjkanje novih virov in sredstev, zlasti stanovanj, pa tudi prevladujoča kultura skrbništva, ki je v osnovi ločevalna.

Slovenija ima torej bogato zgodovino eksperimentiranja in razvijanja oblik in metod oskrbe v skupnosti. Dolga zgodovina nam hkrati lahko vliva optimizem, saj imamo veliko znanja in izkušenj, na katerih utemeljiti dezinstitucionalizacijo, hkrati pa je dolgoletno eksperimentiranje prineslo tudi  veliko razočaranj in nezadovoljstva pri akterjih dezinstitucionalizacije. Ne povsem dokončana dezinstitucionalizacija mladinskih zavodov, nedokončan proces dezinstitucionalizacije posebnih zavodov sta nedvomno pokazala, da je treba, če hočemo doseči dobre rezultate proces zastaviti odločno. V obeh primerih se namreč zgodilo to, da preostanek institucionalnega sistema še vedno določa tudi skupnostne oblike oskrbe. Inovacije v devetdesetih so namreč imele duh sprememb, doživljali smo jih kot alternativo sistema, brez sočasnega zapiranja institucionalnih kapacitet, pa so postale dopolnilo institucij – tako po obsegu kot tudi v načinu delovanja – namesto, da bi spreminjale ustanove, so sčasoma institucije spremenile njih same.

Izkušnje, ki jih imamo, so pokazale, da je dezinstitucionalizacija možna, da je možno v skupnosti ljudem zagotoviti tako oskrbo, ki je boljša od institucionalne in, ki omogoča ljudem več povezanosti z okoljem, v katerem živijo. Težave in ovire ljudi, ki so inovacije uveljavljali, pa kažejo na to, da se je zdaj  nujno procesa lotiti tudi na nacionalni ravni. Najprej s pripravo dobre strategije in načrta dezinstitucionalizacije, nato pa s sistemskimi in zakonskimi spremembami, in seveda odločnim delovanjem na terenu.

---

[i] Eksperiment je pokazal, da se zavod lahko spremeni, da lahko z ljudmi delamo drugače, z metodami, ki temeljijo na demokratičnih odnosih in na temelju ideje o »permisivni vzgoji« (Skalar, 1973). Eksperiment v Logatcu lahko upravičeno štejemo kot temelj sodobnega socialnega dela in socialne pedagogike, saj je dvignil stroko na bistveno višjo raven, uvedel metodično utemeljeno skupinsko delo,^[i] pokazal na nujnost prepletanja raziskovalnega dela s praktičnim, v naš prostor je uvedel akcijsko raziskovanje in eksperiment, in pokazal, da je nujno za uspeh lokalnega eksperimenta povezati in dinamizirati celo mrežo raznih služb in strokovnjakov.^[i] Logatec je postal tudi šola in drevesnica strokovnjakov, ki so v nadaljevanju igrali pomembno vlogo pri uveljavljanju sprememb v drugih zavodih in tudi inovacij v socialnem delu in pedagogiki nasploh.

[ii] Anica Kos in Bernard Stritih sta začela z vrsto akcijskih raziskav, ki jim je bila rdeča nit prostovoljno delo. Najpomembnejši so bili poletni tabori za otroke, ki so vključevali otroke in mladino, in z raznimi nalepkami (»duševne, vedenjske motnje«, »motnje v razvoju« ipd.), v prostočasne skupnostne organizacije. Ti projekti so imeli močno antiavtoritarno noto, vključevali so stigmatizirane, pa tudi demokratizirali skupnosti s skupinskim in skupnostnim delom.

[iii] Čeprav so bile sprva stanovanjske skupine namenjene tudi otrokom v sporu z zakonom in pa tistim, ki imajo hude vedenjske težave in duševne stiske, takih v stanovanjske skupine ne sprejemajo več. Za njih, če ne morejo živeti doma ali v rejniški družini, ni druge možnosti kot, da gredo v zavod.

[iv] Vzporedno s procesom v Hrastovcu je podoben proces potekal tudi v Ponikvah pod vodstvom Bojana Stanteta, kjer so preselili tudi skoraj polovico stanovalcev. Tem zgledom so sledili tudi v drugih posebnih zavodih, ki jih je v sredi prejšnjega desetletja zapljusknil val preselitev. V istem času je potekal tudi eksperiment neposrednega financiranja (Flaker in sodelavke, 2007, 2012), ki pokazal tako na ovire vzpostavljanja individualizirane skupnostne oskrbe kakor tudi na možne rešitve na ravni osebnih storitev in tudi na sistemski ravni.

Citirana literatura:

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., Švab, V. (2004), Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

Dekleva, B., Bečaj, J., Brandon, D., Flaker, V., Kobolt, A., Kranjčan, M., Skalar, V. Škrlj, J., Tizmonar, B., Tolar, J., Zagorc, S., Žorga, S. (1993), Spremljanje uresničevanja in uspešnosti načrta prenove zavodskega obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti ter razvijanje sodobnejših oblik in vsebin dela v prenovljenih zavodih. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Flaker, V., Urek, M. (ur) (1988), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS.

Flaker, V. , Leskošek, V. (1995), The Impact of a Tempus Community Mental Health Training Programme on Slovenian Mental Health Social Work V:  Ramon, S. International Perspectives of Health Social Work in the 1990s. London: ATSWE, London (19– 29).

Flaker, V., Žakelj, M. (2004), Social care home Hrastovec, Trate: dislocated residential units. IUC Journal of social work 11. http://www.bemidjistate.edu/academics/publications/social_work_journal/issue11/articles/flaker.htm (25. 11. 2012). 

Mesec, B., Stritih, B. (1981), Družbena razslojenost in sodelovanje otrok in staršev v organizaciji prostega časa: projekt "Štepanjsko naselje II". Vestnik delavcev na področju socialnega dela. 20, 1: 4–35. 

Mikuš-Kos, A. (1979), Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo. 

Skalar, V.  (1968), Kaj ovira osebje v kazenskih poboljševalnih domovih pri vzgojnih nalogah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo. 19, 3: 121–124.

Skalar, V.  (1982), Koncept vzgojnih zavodov. Ptički brez gnezda, 7, 19: 1–10.

Skalar, V. (1986), Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986–1990.  Iskanja, 4, 5: 61–65.

Skalar, V., Šelih, A. (1984), Vzgojni zavodi – stanje in perspektive. Socialno delo. 23, 1: 17.

Stritih, B. (1979a), Štepanjsko naselje II. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. (1979b), Nepoklicno prostovoljno preventivno delo z mladino v krajevni skupnosti in OZD: 2.del. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. (ur.) (1981), Prostovoljno socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Mesec, B. (1977), Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna – akcijskoraziskovalna naloga: socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Šuštaršič, R., Stritih, B., Dekleva, B. (1977), Štepanjsko naselje I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.

Videmšek, P. (2012) Vloga uporabniških gibanj pri spreminjanju vpliva uporabnikov. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX,  250.

Videmšek, P. (2013) Iz institucij v skupnost: stanovanjske skupine nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 

Vodopivec, K. (ur.) (1974), Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation. Lexington, Mass: Saxon House.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B., Skalar, V. (1973), Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B., Skalar, V. (1974), Eksperiment u Logatcu: pokušaj uvođenja novih koncepcija u vaspitni zavod. Beograd: Savez društava defektologa Jugoslavije.