Hitra ocen kulturnih, političnih, ekonomskih, organizacijskih, zakonskih ovir in priložnosti za dezinstitucionalizacijo

Načrtovanje dezinstitucionalizacije, moramo načrtovati v družbenem kontekstu v Sloveniji, zato moramo povzeti ključne dejavnike, ki bi utegnili zavirati ali pospešiti dezinstitucionalizacijo.

·         Slovenija je majna država, zato dezinstitucionalizacijo lahko v Sloveniji izpeljemo hitro, saj je absolutno število stanovalcev v ustanovah majhno.

·         Zaradi starostne strukture in poseljenosti perifernih območij, so potrebe po razvoju skupnostnih služb visoke. Z naraščanjem starega prebivalstva narašča tudi razpoložljivost neformalne pomoči.

·         Stopnja brezposelnosti je v Sloveniji visoka in ves čas ekonomske krize narašča. Dezinstitucionalizacija lahko pomeni večjo stopnjo zaposlenosti prebivalstva.

·         V Sloveniji imamo na razpolago veliko praznih stanovanj. Več cenejših stanovanj je  na podeželju, kar lahko preusmeri preselitve na podeželje kljub temu, da je večina stanovalcev ustanov iz urbanih področij.

·         Dezinstitucionalizacija ni spolitiziran proces, kar je dobro, hkrati pa pomeni, da je treba politiko in druge akterje ozaveščati o dezinstitucionalizaciji in jih aktivirati.

·         Slovenske občine so prerazdrobljene, da bi lahko bile nosilec dezinstitucionalizacije. Najbolj uporabne za dezinstitucionalizacijo bi bile pokrajine, vendar jih nimamo. Je pa dezinstitucionalizacija priložnost, da se socialno varstvo na sploh decentralizira.

·         V ustreznih službah socialnega deluje okoli 15.000 ljudi, kar je 2 % aktivnega prebivalstva, ki oskrbujejo nekaj več kot 24.000 ljudi (22.900 v SVZ in VDC) v ustanovah in 6.583 na domu, skupaj okoli 30.000 ljudi ali skoraj 1,5 % (brez nevladnih organizacij). Gre za velik del aktivnega prebivalstva. V Sloveniji je vseeno število zaposlenih v socialnem varstvu pod evropskim povprečjem, zato bi bilo smiselno ob dezinstitucionalizaciji in črpanju Evropskih sredstev investirati v nova zaposlovanja v socialnem varstvu. Ovira za preselitve je tudi geografsko neenakomerna razporejenost ustanov.

Vpliv družbenega konteksta dezinstitucionalizacijo

V hitri oceni[1] družbenih dejavnikov, ki porajajo in lajšajo dolgotrajne stiske in ki zavirajo in omogočajo preselitve smo prišli do naslednjih ugotovitev.

Dejavniki, ki porajajo stiske:

Na splošni ravni dolgotrajne stiske porajajo demografske spremembe, pa tudi brezposelnost (mladi, dolgotrajno brezposelni) in prekarnost zaposlitev. Kriza povzroča naraščanje deložacij (Trbanc in sodelavke 2015: 57), nizke dohodke, visoke življenjske stroške in plačilno nedisciplino (ibid: 54). Brezposelnost povzroča več duševnih stisk in manj sredstev za njihovo lajšanje. Stiske stopnjujejo na ravni kulturnih reprezentacij potrošniška in individualistična miselnost.

Na ravni socialne politike stiske stopnjujejo prenizki prejemki (ibid: 58), pa tudi neugodna stanovanjska politika. Nova socialna zakonodaja  je prizadela predvsem skupine, ki jih obravnavamo stare, deloma pa tudi ljudi, ki živijo sami, imajo nizke pokojnine, so prejemniki državnih pokojnin). Stisko prinašajo tudi omejitve pri dedovanju (ibid: 57), kar povzroča odpovedovanje varstvenemu dodatku in državni pokojnini in poglablja stiske. Nasploh so se prihodki ogroženih skupin znižali (nizke pokojnine), deloma tudi zaradi neizplačevanja plač.

Na ravni življenjskega sveta ti procesi ustvarjajo osamljenost. Odpovedovanje pravicam iz socialne zakonodaje stare ljudi potiska v odvisnost od srednje in mlade generacije, zmanjšuje možnosti za samostojno življenje v starosti. Povečuje se tudi odpovedovanje osnovnim življenjskim potrebam, denimo po hrani, obleki, toplem stanovanju, stikom z drugimi ljudmi. Odpuščanje starih ljudi iz domov za stare postaja čedalje večja grožnja, s tem pa odvisnost starih ljudi od svojcev vse bolj realna posledica (večje tveganje za nasilje in zlorabe starih ljudi).

Dejavniki, ki lajšajo dolgotrajne stiske

Demografske spremembe spodbujajo pomoč neformalne mreže in razvoj formalne pomoči (medgeneracijsko pomoč v obe smeri). Ekonomska kriza, vsaj ponekod spodbuja iskanje novih odgovorov (skupnost, zadruge, samooskrba, časovne banke). Nekatere subkulture pa so dovolj rezistentne do prevladujoče individualizacije.

Ukrepi proti revščini na socialnopolitični ravni lahko blažijo stiske ljudi. Nova socialna zakonodaja je pomagala klasičnim uporabnikom služb (več prejemnikov, VD, ibid; 52), popravljena zakonodaja pa tudi deloma starim, a bržkone ne dovolj (IDSP za stare z varstvenih dodatkom).

Na življenjski ravni smo priča novim oblikam povezovanja z drugimi in iskanju nadomestnih sredstev za preživetje (npr. pridelava hrane doma namesto nakupovanja v trgovini). Nekateri ukrepi pa so spodbudili odhode iz institucije v domače okolje, kar je nekaterim prineslo začasno olajšanje, dolgoročno pa brez ustreznih storitev v skupnosti dodatne obremenitve.

Dejavniki, ki zavirajo preselitve

Brezposelnost poraja več skrbi  osebja, da bi izgubilo službo, pa tudi zmanjšuje možnosti prezaposlovanja tistih, ki si ne želijo delati na nov način.

Na kulturni ravni je gotovo ovira imperativ sam poskrbeti zase, obrazci institucionalizirane (posredne) solidarnosti. Za večje število ljudi je ovira, da je večina pravic in možnosti zapisanih v slovenščini.

Za namestitve v nekatere ustanove obstajajo tudi finančne spodbude (prihranki). Ovira so tudi pomanjkljivo definirane oblike neposrednega financiranja in osebne asistence; stanovanjskih skupin NVO. Ovira je tudi neizvajanje možnih načinov financiranja osebnih paketov in osebne asistence (92. člen ZDZdr). Še vedno prevladujejo metode in postopki, ki ljudi obravnavajo iz perspektive njihovih napak in ne vrlin. Oviran je dostop do storitev.

Dejavniki, ki omogočajo preselitve

Kriza poleg slabih učinkov povzroča, da je več ljudi na voljo za neformalno oskrbo, ponekod se zaradi krize ponovno vzpostavljajo vrednote solidarnosti in pomoči. Ko se npr. stari vrnejo domov, družina živi od njihove pokojnine, hkrati pa tudi išče nove možnosti oskrbe.

Elementi ureditve dopuščajo ali vsaj napovedujejo neposredno financiranje, osebno asistenco, bolj intenzivno oskrbo na domu. Preselitve bi pospešila proračunsko namenjena sredstva za preselitve in osebne oblike storitev. Priložnost je tudi v iskanju lokalnih in mednarodnih virov.

---

[1] Ocena je hitra in nepopolna in jo je treba dopolniti v nadaljevanju.