Miti in pasti dezinstitucionalizacije

O dezinstitucionalizaciji obstaja več mitov. Najpogostejše navajamo in komentiramo.

Mit	Komentar
Kjer so dezinstitucionalizacijo izvedli, večinoma ni uspela.	Študije (DECLOC) kažejo nasprotno, težave izhajajo iz nedoslednega izvajanja in dvotirnih ureditev.
Vodi do opuščanja skrbi in brezdomstva.	Kjer so dezinstitucionalizacijo izpeljali, se število brezdomcev ni povečalo (TAPS)
Je neo-liberalni izum, ki mu je edini namen zmanjševanje stroškov.	Motivacija za DI so predvsem človeške pravice, ljudje dobijo boljše storitve, DI ne zmanjša izdatkov, a poveča stroškovno učinkovitost. Spodbuja razvoj skupnosti.
Nekateri stanovalci bodo vedno potrebovali institucionalno varstvo.	Izkušnje so pokazale, da lahko v skupnosti zagotovimo oskrbo ljudem z najintenzivnejšimi potrebami.
Skupnostne storitve bodo institucije samodejno odpravile.	Institucionalne kapacitete se niso nikjer zmanjšale, dokler se niso načrtno lotili zapiranja velikih ustanov.
Najprej je treba ozavestiti skupnost in šele nato preseliti ljudi iz institucij.	Skupnost postane ozaveščena šele po preselitvi ljudi vanjo.
Da bi zapustili ustanovo morajo stanovalci biti sposobni živeti neodvisno (brez pomoči).	Življenje v skupnosti ne more biti pogojeno s sposobnostjo, ampak je človekova pravica. Samostojno življenje pomeni tudi podporo drugih zanj.
Življenje zunaj ustanov je tvegano za stanovalce, nevarni pa so tudi drugim.	Tam, kjer so jo izvedli, se ni povečalo število incidentov. Življenje v ustanovah je bolj tvegano kot zunaj.

Ti miti so navadno temeljijo na prepričanju, ki ga imajo mnogi strokovnjaki, da so ljudje z ovirami inferiorna skupina in da bo taka vedno ostala. Če teh prepričanj ne bomo spremenili, bomo priča vedno novemu porajanju institucionalnih obrazcev in ureditev, četudi se bo to dogajalo »v skupnosti«. Reinstitucionalizacije je verjetno tudi ena od glavnih pasti, v katero se lahko ujamemo.

Dezinstitucionalizacija ni napad na socialno državo. Pa tudi za ohranitev socialne države ne bomo zapirali ljudi.

V prehodu v skupnost pa moramo posvetiti pozornost vztrajanju etiketiranja, razvrednotenih družbenih vlog (Estroff, 1981) in ustvarjati ureditve in okoliščine čim bolj podobne navadnemu življenju (Brandon, 1991; O'Brien in Tyne, 1981; Ramon, 1991; Towel, 1988; Wolfensberger, 1983, 1985). Individualizacija storitev je en od glavnih zastavkov in dosežkov dezinstitucionalizacije, a moramo pri ustvarjanju novih odgovorov paziti na  pasti osamljenosti (Christie, 1989; Flaker in sodelavci, 2008; Forrester-Jones in sodelavci, 2012) in metode dela dopolniti s skupnostnimi in paziti, da tudi te ne bodo ločevalne (segregativne). 

Citirana literatura: 

Brandon, D. (1991), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services. Manchester: Salford University College

Christie, N. (1989), Beyond Loneliness and Institutions: Communes for Extraordinary People. Oslo: Norwegian University Press.

Estroff, S.E. (1981), Making It Crazy. Berkley: University of California Press.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Forrester-Jones, R., Carpenter, J., Coolen-Schirijner, P., Cambridge, P., Tate, A., Hallam, A., Beecham, J., Knapp, M. in Wooff, D. (2012), Good friends are hard to find? The social networks of people with mental illness 12 years after deinstitutionalisation. Journal of mental health. 21,1: 4 – 14.

O'Brien, J., Tyne, A. (1981), The Principle of Normalisation. London: Values into Action

Ramon, S. (ur.) (1991), Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work. London: Macmillan.

Towel, D. (ur.) (1988), An Ordinary Life in Practice. London: King Edward's Hospital Fund.

Wolfensberger, W. (1983), PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals. Downsview: National Institute on Mental Retardation.

Wolfensberger, W. (1985), Social Role Valorisation: A New Insight and a New Term for Normalisation. Australian Association for Mentally Retarded Journal, 9, 1: 4–11.