Vabilo na literatni večer "Superjunakinje izza zidov" Vstajniških socialnih delavk

"Pa šta ja tu radim?!"

Letos poleti nam je uspelo zbrati nekaj zgodb superjunakinj, ki so jih zaradi takšnih in drugačnih super moči zaprli v gradove in za njimi zaklenili vrata. Strokovnjaki pravijo, da so nevarne nam in same sebi in da morajo biti zato zaprte za štirimi stenami. Me pa smo slišale drugače. So odštekane, polne dragocenih izkušenj, uporabnih taktik preživetja, norih idej in vsakdanjih želja. Njihove zgodbe so neverjetne, kot zgodba vsake super ženske.Ženske v zavodih so dvojno spregledane: najprej, ker so za zidovi totalnih institucij in jim je s tem povsem onemogočen dostop do javnega prostora in vidnosti, slišnosti v njem in drugič, ker so ženske, venomer Druge brez statusa subjekta, ki bi lahko spregovorile o sebi in svojem položaju. Kritično je, da se ženske iz zavodov nikdar ne pojavljajo kot subjekti s svojo voljo, željami, načrti, pogumom in iznajdljivostjo. Če so, so statistika ali žrtve, ki jih je potrebno pomilovati, nikoli pa hrabre, inteligentne, duhovite, polne domišljije in znanja. To želimo spremeniti in jim zato na straneh knjižice dajemo glas, da spregovorijo o sebi na načine kot to same želijo, z lastnimi besedami, poudarki in analizami lastnega položaja. So naše junakinje, ki si zaslužijo spomenike za vso moč, ki je potrebna, da vzdržijo desetletja v zavodih in ohranijo igrivost, sanje in pogum. Zato bodo one zvezde dogodka in same spregovorile o svojih izkušnjah. Pomembno je, da jim prisluhnemo in podpremo ženske v njihovem boju za svobodo.

Preden se bomo spustile v svet norosti, pa si bomo pogledale nov (zdaj že tretji!!!) DIY dokumentarni filmček o razvratu Vstajniških socialnih delavk. Malo o nas, veliko o patrairhalnem kontekstu v katerem živimo – malo vsebine, veliko spontanih akcij in še več feministične propagande.

Vabimo vas, da z nami pogledate filmček, se nam pridružite ob branju knjižice zbranih zgodb žensk iz socialno varstvenih zavodov Superjunakinje izza zidov in mogoče dodate še kakšno svojo. Branju zgodb bo sledilo skupinsko pisanje feminističnega manifesta, v katerem bomo vsem totalnim institucijam povedale, da nam dol visijo za njihove diagnoze, pravila in pokroviteljstvo! Dovolj je zapiranja in nasilja, izborile si bomo svoj prostor v skupnosti!

Dobimo se v soboto, 5. septembra ob 19h v Pekarni Magdalenske mreže (Ob železnici 8) v Mariboru.

Pridite kaj okrog! In razkričite novico vsem, ki bi jih to znalo zanimati!

Samesvoje,

Vstajniške Socialne Delavke

NOROST NA PROSTOST!

SUPERŽENSKE NAZAJ NA ULICE!

https://www.facebook.com/events/521118921374042/

http://www.pekarna.org/web/index.php?page=dogodki&subpage=dogodek&id=1645

Temeljna načela dezinstitucionalizacije - 2. del

Vpliv in izbira.

Dezinstitucionalizacija mora temeljiti na prenosu moči iz strokovnjakov k uporabnikom. To lahko naredimo z različnimi izobraževanji, krepitvijo moči, oskrbo po meri človeka, uporabniško perspektivo in drugimi metodami socialnega dela. A kot pravi Ferguson (2007), to ni dovolj, saj so stanovalci zavodov v neenakopravnem položaju in tako prikrajšani na različnih ravneh življenja in je torej treba uporabnikom zagotoviti tudi več glasu. Eden on načinov, kako to narediti, je spodbujanje uporabniških iniciativ in gibanj, ki bodo lahko dale večjo moč uporabnikom in jim zagotovili, da bodo lahko bili edini, ki odločajo o svoji oskrbi in enakovredni partnerji pri načrtovanju politik in služb v skupnosti.

Vpliv morajo uporabniki zares dobiti na vseh ravneh in ne sme biti zgolj navidezen (Evropske smernice 83). Pogosto se zgodi, da so mehanizmi, ki naj bi omogočali uporabnikom vpliv in sprejemanje odločitev o svoji oskrbi, zgolj papirnatega ali lepotnega tipa, manjši popravki, ki v resnici ne spremenijo pozicije nemoči uporabnika in pozicije moči strokovnjakov in politike (Weinstein 2010: 151 – 152).

Institucije delujejo po logiki »en odgovor za vse«, skupnostne službe pa morajo delovati ravno nasprotno. Za to, da bodo uporabniki zares lahko izbirali med storitvami moramo vzpostaviti na lokalni ravni paleto različnih storitev, na ravni posameznika pa vedno znova oblikovati idiosinkratične odgovore za vsakega človeka posebej.

Oskrba po osebni meri.

Oskrba, ki nadomešča institucije, ni zgolj namenjena posameznemu človeku, ampak je tudi njemu lastna, prilagojena, prikrojena in jo vsak posameznik zase ustvarja.  Temeljna metoda, na kateri temelji proces preoblikovanja neke ustanove, je osebno načrtovanje in izvajanje oskrbe. Storitve, tako v zavodu kot izven njega, moramo prilagoditi človeku tako, da bo ta dobil natančno  tisto, kar potrebuje. Z oskrbo po meri človeka bomo zagotavljali kvalitetnejše in učinkovitejše storitve, ki bodo temeljile na željah, nujah, potrebah in ciljih človeka (Evropske smernice 83).

Oskrba v skupnosti mora biti koordinirana, kontinuirana in prilagojena posamezniku tako, da obsega podporo v celotnem življenju in zagotavlja dostop do storitev različnih izvajalcev. Skupnostna oskrba mora biti zagotovljena v vseh življenjskih obdobjih od zgodnje obravnave naprej in upoštevati življenjski potek.

Brez zapiranja in prisile.

Institucije in psihiatrija kot znanost, ki njihov obstoj omogoča, imajo dolgo zgodovino zapiranja, prisile, poskusov, mučenja in drugih načinov obravnave ljudi, ki kratijo človekove pravice.  Seveda obstaja tudi bogata zgodovina kritike institucij. Kritika institucij je pogosto povezana tudi s kritiko psihiatrije kot aparata represije in zapiranja ljudi v imenu nadzora deviantnosti (Miller in Rose 1986: 1-42).

Načini prisile, ki so si jih psihiatrija in ustanove, ki naj bi bile namenjene skrbi za ljudi, izmislile, so zelo različni – od najbolj enostavnih, kot je vezanje, do najkompleksnejših, kot je operacija možganov (Basaglia 1967, Toresini 2014). Vse oblike prisile institucije uporabljajo v imenu zdravljenja in zagotavljanja varnosti ljudem, ki v njih živijo. V resnici pa degradirajo in kaznujejo človeka, na njem pustijo številne škodljive posledice in negativno vplivajo na duševno in telesno zdravje človeka (Toresini 2014, Rose 1986).

Novi sistem dolgotrajne oskrbe ljudi, ki zdaj živijo v ustanovah, mora povsem odpraviti kakršnekoli oblike zapiranja ali prisile (Evropske smernice 78 – 79). Ne samo zato, ker jemljejo človeku dostojanstvo in so v korenitem nasprotju z osnovnim etičnim imperativom svobode, ampak tudi ker so nepotrebne, škodljive in onemogočajo resnično strokovno delo.

Brez snemanja smetane.

»Snemanje smetane« (skimming) je izraz, ki opisuje pogosto past dezinstitucionalizacije, ko namreč najprej preselijo stanovalce, ki so bolj sposobni sami skrbeti zase. Tisti stanovalci, ki potrebujejo največ oskrbe oziroma ki jih označijo za najzahtevnejše, pa ostanejo zadnji na sezamu preselitev. Kot kažejo raziskave (Parlalis 2011) ima snemanje smetane dva učinka; prvič oteži preselitve zadnjih stanovalcev in drugič ohranja in utrjuje moč strokovnjakov, da se odločajo o usodi ljudi.

Z najsposobnejšimi stanovalci gre običajno ven navadno tudi najsposobnejši kader in tisti, ki so najbolj angažirani za dezinstitucionalizacijo. Hkrati ne razvijamo tehnologije, kako zagotavljati intenzivno podporo v skupnosti, ampak bolj terenske službe, ki občasno pridejo na obisk na domu, ali pa v slabših primerih take, ki z nepomembnimi opravki in opravili komplicirajo življenja uporabnikov. V takem scenariju na koncu pristanemo v situaciji, ko moramo preseliti ljudi, ki potrebujejo veliko oskrbe z osebjem, ki ima najmanj interesa za spremembe ali pa se jim celo upira. Obenem pa nam primanjkuje znanja in tehnologije, kako to narediti, saj je nismo razvili že na začetku procesa (Leff in Treiman, 2000; Martin in Ashworth, 2010).

Kot smo že napisali, pa tak način dela tudi ohranja moč strokovnjakov, ki so tisti, ki potem lahko odločajo o tem, kdo bo kdaj šel kam živeti. Pri snemanju smetane ni več ključno vprašanje, kako organizirati oskrbo za človeka, da bo lahko živel v skupnosti, ampak kdo je tisti, ki je sposoben (oz. si zasluži) živeti v skupnosti. Tak način delovanja vodi tudi v ponovno nameščanje v institucijo, ko se »stanje« uporabnika »poslabša« in postane disciplinski ukrep.

Dezinstitucionalizacije se je torej treba lotiti z drugega konca. Bodisi preseliti najprej tiste stanovalce, ki potrebujejo največ oskrbe ali pa sočasno preseljevati ljudi z različnimi intenzitetami potreb  glede na teritorij, od koder prihajajo oziroma kamor se bodo preselili.[1] Načela, ki smo jih zgoraj opisali, bi lahko razdelili na dva sklopa, na tiste, ki so bolj postulati in imperativi procesa oziroma cilji, ki naj bi jih proces dosegel. Zadnja dva pa predvsem opozorila pred pastmi, ki procesa, ki ga lahko upočasnijo ali celo zaustavijo. Za uspešen proces dezinstitucionalizacije potrebujemo oboje. Potrebujemo smernice o tem, kam želimo priti, kaj so naši cilji, hkrati pa moramo vedeti česar ne smemo narediti oziroma česar se moramo izogniti.

Bistvo temeljnih načel dezinstitucionalizacije je, da zagotavljajo enakopravni položaj vseh uporabnikov. Dezinstitucionalizacija temelji na prepričanju o pomembnosti vsakega človeka posebej, torej, da ima vsakdo pravico do življenja v skupnosti in osebnega dostojanstva, da lahko izbira med raznimi storitvami in da sam odloča o tem, kakšne naj bodo storitve, ki jih prejema.

Za proces dezinstitucionalizacije je pomembno, da zagotovi pozitivno diskriminacijo tistim uporabnikom, ki so navadno bolj prikrajšani – večinoma gre tu za uporabnike, ki potrebujejo največ oskrbe ali pa, taki ki imajo najbolj kompleksne potrebe. Da bi zares spoštovali pravico do življenja v skupnosti in je ne razumeli kot privilegij peščice uporabnikov, morajo ti biti vseskozi v ospredju procesa. Da bi dezinstitucionalizacija res zagotovila dostojanstvo vsem uporabnikom, mora temeljiti na preprečevanju nečloveškega ravnanja in mučenja, zato je tudi nujno, da ukinja razne oblike prisile in zapiranja.

Seveda temeljna načela dezinstitucionalizacije postavijo v ospredje uporabnika in njegovo oskrbo, a da bi to zares lahko zagotovili v vsakdanji praksi, moramo vlagati v kadre in njihov razvoj. Namreč, če ljudje, ki organizirajo in zagotavljajo oskrbo, nimajo dovolj znanja, potem težje tudi kakovostno zagotavljajo oskrbo, prenašajo moč k uporabnikom in zagotovijo take storitve, nad katerimi bodo imeli uporabniki popoln vpliv.

Dezinstitucionalizacija ni proces, odtujen ljudem in skupnosti, ni last strokovnjakov, ampak je skupno prizadevanje uporabnikov, njihovih sorodnikov in strokovnjakov za premik v skupnost, kjer vsakdo prispeva svoj delež. Zato je tudi pomembno da je proces vpleten in tesno povezan s skupnostjo.

Literatura:

Basaglia, F. (1967) (ur.) Che cos’e la psichiatria ? Amministrazione provinciale di Parma, Parma.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dosegljivo na: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

Leff, J. in Trieman, N. (2000) Long-stay patients discharges from psychiatric hospitals: Social and clinical outcomes after five years in the community, The TAPS project 46. British journal of psychiatry. 176, 217 – 222.

Martin, L. in Ashworth, M. (2010) Deinstitutionalization in Ontario, Canada: understanding who moved when. Journal of policy and practice in intellectual disabilities. 7, 167–176.

Miller, P. in Rose, N. (1986) The power of psychiatry. Polity Press, Cambridge.

Parlalis, S.K. (2011) De-institutionalisation, organisational changes and professional roles. LAP LAMBERT Academic Publishing GmbH & Co. KG, Saarbrücken.

Rose, N. (1986) Psyciatry: the discipline of mental health. V: The power of psychiatry. Polity Press, Cambridge.

Weinstein, J. (2010), Mental Health, Service User Involvement and Recovery. London: Jessica Kingsley Publishers.

---

[1] Kjer se dezinstitucionalizacije lotevajo prvič in nimajo tako bogate zgodovine z poskusi preselitev in znanji, kot jih imamo pri nas, je pomembno, da ima osebje dobro prvo izkušnjo preselitev, da je to zgodba o uspehu. Zato je morda včasih smiselno, da v prvi bivalni enoti, kjer ljudje živijo so taki, ki bodo zagotovili osebju več zadovoljstva pri delu. Vendar se je smiselno držati pravila, da gre tu le za prvo enoto ali stanovanjsko skupino, da pa so že takoj naslednje namenjene bodisi mešani skupini, kjer so ljudje, ki potrebujejo veliko in malo oskrbe, ali skupini, ki potrebuje veliko oskrbe. Tudi tu najdemo v razpravah o dezinstitucionalizaciji različna stališča. Nekateri pionirji dezinstitucionalizacije pravijo, da je stroškovno in strokovno neučinkovito, da živijo skupaj ljudje z različnimi intenzitetami potreb, saj potem potrebuješ v stanovanjski skupini, kjer živijo trije stanovalci, ki potrebujejo marginalno podporo in eden, ki potrebuje intenzivno stalno prisotnost osebja. Drugi pa zavzemajo stališče, da je smiselno ljudi z različnimi intenzitetami ali oviranosti preseliti skupaj, saj lahko to povzroči sinergične učinke. Ne samo, da lahko drug drugemu pomagajo med sabo, ampak tudi ustvarijo bolj vključujoče okolje.

Temeljna načela dezinstitucionalizacije - 1. del

Evropske smernice za premik iz institucionalnih k skupnostnim oblikam oskrbe predlagajo, da ob zagonu dezinstitucionalizacije zastavimo temeljna načela, na katera se bomo med procesom opirali. Načela nam med procesom pomagajo, da se držimo vizije, ki jo oblikujemo za bodoče službe v skupnosti. Načela dezinstitucionalizacije morajo temeljiti na mednarodno ratificiranih deklaracijah in dokumentih.

V Sloveniji še nimamo temeljnega dokumenta oziroma strategije, ki bi narekoval in določal temeljna načela dezinstitucionalizacije. Nacionalni program socialnega varstva sicer navaja nekaj načel za razvoj socialnega varstva in storitev v skupnosti, a so ta preširoka in niso dovolj natančna. Zato bi kazalo, ne samo sprejeti posebne strategije za dezinstitucionalizacijo, ampak tudi zelo natančno definirati načela, ki bodo vodila proces.

Razumevanje stanovalcev kot polnopravnih državljanov.

Stanovalce in uporabnike storitev dolgotrajne oskrbe moramo videti kot ljudi s svojimi življenjskimi zgodbami (Flaker in sodelavci 2011, Flaker in sodelavci 2013, Brandon in Brandon 1994). Kot vsi drugi ljudje morajo imeti zagotovljene vse državljanske pravice (Evropske smernice: 10) kot so: pravica do prostosti,  osebnega dostojanstva, zasebnosti,  izobraževanja, zaposlitve, dela in enakega plačila za delo, zdravstva,družinskega življenja, zato da lahko te pravice uveljavljajo, pa potrebujejo ustrezno pomoč in podporo (Basaglia 1967, Basaglia 1968, Basaglia 2005, Davis in sodelavci 2004, Evropske smernice 31 - 46)[1].

Če si želimo zares dosledno spoštovati to načelo, mora sočasno z dezinstitucionalizacijo potekati tudi proces vračanja opravilne sposobnosti in nadomeščanja skrbništva s skupnim ali podpornim odločanjem. Skrbništvo je institut, ki na praktični ravni pomeni nadomestno odločanje. Se pravi nekdo drugi namesto posameznika odloča o njegovem življenju. Podporno ali skupno odločanje pa pomeni, da posameznik ohrani opravilno sposobnost in lahko sam s podporo ljudi, ki jim zaupa(Mental Disability Advocacy Center 2013, Evropske smernice 77 – 78).

Sodelovanje in vključevanje uporabnikov v proces.

Dezinstitucionalizacija mora uporabnikom zagotoviti vključevanje in moč odločanja na vseh ravneh procesa (Evropske smernice 140 – 141). V prvi vrsti morajo biti prav oni ključni in edini načrtovalci svoje usode in oskrbe. Uporabniki morajo biti tisti, ki bodo odločali o tem, katero osebje bo z njim delalo in kakšne kompetence naj osebje ima (Beresford 2014b, Flaker in sodelavci 2011, Flaker in sodelavci 2013, Škerjanc 2006, 2009, Brandon in Brandon 1994).

Hkrati pa je treba uporabnikom zagotoviti podporo in pomoč pri tem, da bodo odločali in načrtovali tudi večje spremembe kot so prestrukturiranje in reorganizacija ustanov, načrtovanje sistema oskrbe v skupnosti, spremembe zakonodaje in uvajanje inovacij. Da to dosežemo ni potrebno usposobiti zgolj strokovnjake,da bodo vedeli, kako podpreti uporabnike, ampak z izobraževanjem in organizacijo dela okrepiti njihovo moč do te mere, da bodo enakopravni sogovorniki pri zapiranju ustanov in vzpostavljanju oskrbe v skupnosti.

Zagotavljanje varne zaposlitve obstoječemu kadru.

Eden izmed bolj pogostih strahov osebja v zavodu je, da bodo ob dezinstitucionalizaciji izgubili službo. To je tudi argument, ki ga uporabljajo direktorji in drugi, ki želijo ohraniti institucije. »Več bivalnih enot, pomeni manj zaposlenih.« V resnici pa je ravno obratno, zaposleni so ključni pri uresničevanju vizije transformacije ustanov. Dober program dezinstitucionalizacije predvideva tudi številne ukrepe, ki bodo zagotovili, da bodo zaposleni lahko pridobili nova znanja in spretnosti in imeli dovolj podpore za spremembe v razmišljanju in ideologiji. Ključna stvar za zaposlene bo, da spremenijo pogled na uporabnike kot predmete popravljanja in jih vidijo kot sodelavce (Mulheir in Browne 2007, Evropske smernice 149 - 156).

Tudi osebje, predvsem najnižje kadre, je treba okrepiti tako kakor uporabnike. Tako za preoblikovanje odnosov v ustanovi kakor za delo v skupnosti, bodo namreč ljudje potrebovali dovolj moči, da se bodo lahko samostojno sprejemali odločali (Basaglia 1968). Decentralizirana oskrba v skupnosti zahteva usposobljen in okrepljen kader, ki bo lahko zagotovil ustrezne in kakovostne storitve na domu uporabnika, na njegovem delovnem mest, v šolah in drugod v skupnosti. Pri delu v skupnosti se spremeni tudi vloga strokovnjakov, ki so tradicionalno v institucijah naučeni izvrševati navodila nadrejenih, v domačem okolju pa je potrebno timsko delo, kjer bodo različni profili skupaj iskali rešitve in odgovore na potrebe uporabnikov. Osebje v skupnosti dobi več avtonomije in samostojno sprejemajo odločitve (Mansell in Ericsson 1996).

Pravica do samostojnega življenja v skupnosti.

Samostojno življenje je filozofija, ki so jo razvila uporabniška gibanja. Samostojno življenje pomeni, da imajo uporabniki dovolj podpore in dostopa do splošnih storitev, ki jim omogočajo, da živijo enakovredno in enakopravno življenje kot ljudje, ki ne doživljajo stisk ali so brez ovir. Uporabniki morajo imeti vpliv nad svojim življenjem, ne le, da lahko odločajo o svoji oskrbi, ampak tudi, da so popolnoma vključeni v vsakdanje življenje in da imajo dostop do splošnih storitev[2] (Beresford 2014, Oliver in Barnes 1998, Evropske smernice 28 – 29).  

Strokovnjaki so pogosto prepričani, da samostojnega življenja ljudje, ki potrebujejo intenzivno oskrbo, ne zmorejo – celo, da jim je nevarno, saj naj bi jih bodisi izpostavilo nevarnim situacijam ali še bolj izoliralo. A tako mnenje kaže na napačno pojmovanje samostojnega življenja. Samostojno življenje ne pomeni, da posameznik naredi vse sam, ampak pomeni, da se ljudje sami odločajo o tem, kako, kje, s kom bodo živeli in kako si bodo organizirali dan (ENIL 2014). Tudi ljudje, ki potrebujejo največ oskrbe in se težko odločajo, lahko živijo samostojno.

Končni cilj dezinstitucionalizacije je torej samostojno življenje, v svojem stanovanju oz. v okolju, kjer je človek povsem suveren. Stanovanjske skupine lahko uporabimo kot prehodne oblike, a, ne smejo biti večje od 4 – 6 ljudi. Tudi te storitve morajo stremeti k samostojnemu življenju, v njih morajo uporabniki imeti dovolj vpliva, da si lahko življenje organizirajo tako, kakor si želijo sami.

Povezovanje in sodelovanje s skupnostjo.

V proces dezinstitucionalizacije je treba vključiti tako okolico zavodov, kakor tudi  skupnosti, kamor se bodo stanovalci preselili (Evropske smernice 83). Prvi korak prestrukturiranja zavoda je odpiranje zavoda navzven, sprejeti obiskovalce v zavod in organizirati razne dogodke v zavodu. Hkrati pa morajo zagotoviti stanovalcem dovolj priložnosti za izhode,  da se začno s skupnostjo povezovati, spoznavati nove ljudi, itd. (Basaglia 1967, Cizelj in sodelavci 2004, Flaker 2012).

Da bi presegli zgolj selitve v bivalne enote, s katerimi imamo v Sloveniji dovolj izkušenj,  se morajo službe povezati med sabo. Za samostojno življenje ni dovolj, da se zavodi prestrukturirajo in do-usposobijo osebje, ampak se morajo povezati tudi s posebnimi strokovnimi kot tudi splošnimi službami v skupnosti (Rafaelič 2012, Flaker 2012). Pri tem je ključnega pomena, da se ustanove, ki se bodo prestrukturirale, povežejo s skupnostjo in službami v njej, obenem pa poskusijo povezati tudi ostale službe med seboj, da bodo lahko delovale integrirano. Pomembno je, da odnose med službami temelji na partnerstvu in ne vodenju ene izmed ustanov ali služb (Kodner 2009).

Ne navsezadnje mora dezinstitucionalizacija postati družbena zaveza in proces, ki ga mora celotna družba prepoznati kot pomembnega zanjo. Proces dezinstitucionalizacije mora potekati javno in transparentno. Nujno je, da se akterji dezinstitucionalizacije in zavodi povežejo z ljudmi v skupnosti in gibanji, ki v njih delujejo.

Literatura:

Basaglia, F. (1967) (ur.) Che cos’e la psichiatria ? Amministrazione provinciale di Parma, Parma.

Bagalia, F. (1967) Che cos'e la psichiatria? V: Che cos'e la psichiatria? Amministrazione provinciale di Parma, Parma, pp. 17- 27.

Basaglia, F. (ur)  (1968) L’istituzione negata. Rapporto da un ospedale psichiatrico, Giulio Einaudi editore, Torino.

Basaglia, F. (2005), L`utopia della realta.Torino: Giulio Einaudi editore s.p.a.

Beresford, P. (2014a) Personalisation. Policy Press, Chicago.

Brandon, D., Brandon, A. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi, Visoka šola za socialno delo, Ljubljana.

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., Švab, V. (2004), Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

Davis, A., Harris, V., Mccabe, A., Škerjanc, J. (2004) Izbira, moč, akcija, mreže. Usposabljanje trenerjev v partnerstvu z organizacijami hendikepiranih ljudi v Sloveniji 1992-2002. Neobljavljeno.

European Network on Independent Living (2014) Myth Buster, Indipendent living. Ireland.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dosegljivo na: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

Flaker, V. (2012a) ‘Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije v Sloveniji’, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, vol. XXXIX, no. 250, pp. 13 - 30.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Mansell, J. in Ericsson, K. (1996) (ur.) Deinstitutionalisation and community living: Intellectual disability services in Britain, Scandinavia and the USA, Chapman & Hall, London.

Mental Disability Advocacy Center, (2013): Legal Capacity in Europe. A Call to Action to Governments and to the EU, Budapest.

Mulheir, G. & Browne, K. (2007) De-Institutionalising and Transforming Children’s Services: A Guide to Good Practice. University of Birmingham Press, Birmingham.

Oliver, M. in Barnes, C. (1998) Disabled People and Social Policy: from exclusion to inclusion. Longman, London.

Rafaelič, A. (2012) Sedemsto kilometrov je veliko, a ne dovolj, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX,  250.

Škerjanc, J. (2004), Individualizacija socialno varstvenih storitev in njen vpliv na kakovost življenja uporabnikov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede (magistrsko delo).

Škerjanc, J. (2006), Individualno načrtovanje z udejanjanjem ciljev. Pomen uporabniškega vpliva pri zagotavljanju socialno-varstvene storitve. Ljubljana: Center za poklicno izobraževanje in usposabljanje.

---

[1] Evropske smernice naštejejo naslednje Evropske in druge mednarodne pravice, ki ljudem priznavajo omenjene pravice: Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah, Evropska strategija do let 2020, Evropska strategija za invalide 2010 – 2020, Listina Evropske Unije o pravicah in dolžnostih starih ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, Evropska socialna listina, Akcijski načrt sveta Evrope za invalide 2006 – 2015, Resolucija o dostopu do pravnega varstva ljudi z ovirami in njihovem polnem in aktivnem sodelovanju v družbi, Priporočila odbora ministrstev z dezinstitucionalizacijo in skupnostno oskrbo otrok z ovirami, Priporočila odbora ministrstev o pravicah otrok, ki živijo v institucijah, Priporočila odbora ministrstev o otrokovih pravicah in otroku in družini prijaznih socialnih storitvah, Konvencija o pravicah ljudi z ovirami, Načela za varstvo ljudi s težavami v duševnem zdravju in razvoj oskrbe na področju duševnega zdravja, Priporočila mednarodne zdravstvene organizacije, Konvencija o otrokovih pravicah, Smernice za alternativno oskrbo otrok, Priporočil aodbora za otrokove pravice, Evropska deklaracija o zdravju otrok in mladine z intelektualnimi ovirami in njihovih družin, Priporočila o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Madridska deklaracija, Priporočila za stare ženske in varovanje njihovih pravic,

[2] Angleški termin za splošne storitve je mainstream services, ki je bolj natančno pojasni, kakšne storitve mislimo. Gre za storitve v skupnosti, ki so namenjene splošnemu prebivalstvu, ki pa so pogosto ljudem z ovirami bodisi zaradi arhitektonskih ovir, pomanjkanja znanja strokovnjakov, ki v njih delajo ali drugih mehanizmov izključevanja ljudem z nalepkami nedostopna.

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

Razlogi za dezinstitucionalizacijo so številni in se pogosto prekrivajo. Verjetno bi ob vsakem poskusu razlaganja, zakaj je do dezinstitucionalizacije prišlo, preveč poenostavili proces. Lahko pa navedemo nekaj dogodkov, ki so spodbudili dezinstitucionalizacijo ali ustvarili pogoje, da je bila ta možna. Hester (2012) opisuje tako dogajanje kot popolno nevihto. Za dezinstitucionalizacijo v različnih okoljih lahko rečemo, da je skupek različnih dejavnikov v nekem trenutku, ki pripeljejo do nekega rezultata.  Tako moramo tudi razumeti razloge za dezinstitucionalizacijo, ki jih spodaj navajamo.

Že prva svetovna vojna je nekoliko spremenila razumevanje duševnega zdravja in zapiranja v azile. Vojaki, ki so se vračali domov z posttravmatskim sindromom so psihiatriji pokazali na zmote evgenike. Težko so namreč vsem vojakom, ki so se vračali z bojišč in so doživljali duševno stisko, pripisali napake v genetski zasnovi (Lester in Glasby 2010, Flaker 1998). Prave začetke dezinstitucionalizacije lahko opazimo že takoj po drugi svetovni vojni. Izkušnje koncentracijskih taborišč so pokazale na podobnost drugih totalnih ustanov z njimi in na njihovo etično škodljivost. Povojna država blaginje je bila ogorčena nad razmerami v taboriščih in prepričana, da ne smemo več dovoliti, da pride do takih razmer ali dogodkov. Premestitve iz bolnišnic, zaradi prezasedenosti, pa so pokazale, da je možno zagotoviti oskrbo tudi na druge načine (Flaker 2015).

Najpomembnejši razlog za začetek dezinstitucionalizacije je razvoj države blaginje. Ustanove z razvojem države blaginje izgubijo funkcijo korektiva revščine. Namesto ustanov države korigirajo revščino z raznimi nadomestili in prejemki. Kljub obstoju države blaginje, so do sredine šestdesetih ustanove še vedno ostale kot disciplinski korektiv za tiste, ki kršijo javni red in mir in ne delajo ali pa motijo druge pri delu. Polna zaposlenost v petdesetih in zgodnjih šestdesetih vpelje idejo o rehabilitaciji in vključevanju ljudi z ovirami v družbo (Flaker 1998, Ramon in Giannichedda 1988).

Socialno psihiatrijo, ki je takrat nastala, zanimajo učinki socialnih okoliščin na vedenje in odnos med duševnimi stiskami in socialnim okoljem. Najbolj znan med socialnimi psihiatri je Maxwell Jones (xx) in njegova ideja terapevtskih skupnosti. Terapevtske skupnosti so temeljile na politiki odprtih vrat, ob tem pa so se ponekod razvile tudi prehodne stanovanjske skupine. Socialna psihiatrija se sicer ni prvenstveno zavzemala za premik v skupnosti, njen glavni zastavek je bil premik od bio-medicinskega razumevanja duševnih stisk (Mangen 1985). So pa ideje socialne psihiatrije, predvsem politika odprtih vrat in terapevtske skupnost, bile temelj poznejše poskusov dezinstitucionalizacije[1]. Hkrati pa moramo s socialno psihiatrijo razumeti tudi v luči povojne keynezijanske ekonomije in polne zaposlenosti po drugi svetovni vojni. Industrija je v povojnem času potrebovala delovno silo, ki jo je takrat primanjkovalo, zato je pojem rehabilitacije postajal vse bolj pomemben. Da bi bilo na razpolago več delovne sile, je bilo potrebno ljudi rehabilitirati, da bi bili ponovno zmožni za delo in se vključili v proizvodnjo.

Zdravila medicinska stroka pogosto navaja kot najpomembnejši razlog za premik iz institucij v skupnost. Zdravila naj bi v sredini petdesetih prejšnjega stoletja omogočila zdravljenje nekaterih bolezenskih stanj. Z uporabo zdravil naj bi se ljudje z duševnimi stiskami usposobili, postali manj nevarni in bili tako zmožni življenja v skupnosti (Brill in Patton 1959, Jones 1988).

Za našo diskusijo o razlogih za dezinstitucionalizacijo učinki zdravil in njihov komercializacija preko farmacevtske industrije nista tako pomembni[2]. Lahko pa trdimo, da ni nobene študije, ki bi kazala na zdravila kot orodje, ki bi spodbudila preselitve v skupnosti (Scull 1985, Goodwin 1989). Podatki za Francijo in Španijo kažejo celo na to, da je število ljudi v ustanovah od iznajdbe zdravil skokovito narastlo (Goodwin 1997). Prvi poskusi premika v skupnost pa so se dogajali že pred iznajdbo zdravil zgolj s socialnimi pristopi. Ramon (1985 v Flaker 1998) pokaže, da so se trendi dezinstitucionalizacije začeli že pred izumom zdravil. V Angliji so začeli z zmanjševanjem števila bolnikov in bolj dinamičnemu sprejemanju in odpuščanju bolnikov iz psihiatričnih bolnišnic že pred izumom cloroproramzina.

Konec petdesetih in v začetku šestdesetih so totalne ustanove postale predmet znanstvenega proučevanja v sociologiji, socialni psihologiji in psihoanalizi. Čeprav Goffman ni nikoli govoril o dezinstitucionalizaciji ali bi njen zagovornik, je z Azili (1961) formuliral pojem totalne ustanove, dokumentiral življenje v njej in s sprožil vrsto drugih kritik totalnih ustanov. Ob istem času je nastala tudi Foucaulteva Zgodovina norosti v klasicizmu, ki je zares zgodovinska dekonstrukcija totalne ustanova (Foucault 1961).

Že pred Goffmanovimi Azili je Barton (1959) razvil idejo o institucionalni nervozi, ki jo razvijejo ljudje, ki v ustanovi bivajoi. Barton je definiral institucionalno nervozo kot posebno vrsto bolezni, za katero je značilna apatičnost, pomanjkanje iniciative in izguba interesov, ki so posledica rigidnih in nehumanih razmer v psihiatričnih bolnišnicah. Sociološka kritika totalnih ustanov sama po sebi morda ni sprožila političnih sprememb in zapiranja ustanove, je pa pokazala, v prvi vrsti na dejanske razmere v institucijah.

Antipsihiatrično gibanje (Laing in Esterson  1964, Cooper 1980, Szasz 1961, Scheff 1966) v šestdesetih letih je kritiziralo razmere in obstoj totalnih ustanov, prevpraševalo obstoj duševne bolezni in zahtevalo spremembe v psihiatriji in ustanovah zaprtega tipa. Antipsihiatrična gibanja so poudarjala, da so »duševne bolezni« produkt razmer v družbi oziroma da so socialnega izvora. Gibanje postavilo azile in življenje v njih na dnevni red socialne politike in zahtevalo in spodbudilo vzpostavitev odgovorov v skupnosti.

Antipsihiatrično gibanje moramo razumeti v okviru drugih družbenih gibanj poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja: za človekove pravice,  študentskih gibanjih in drugih. V Italiji so, na primer, sočasno s prizadevanji Demokratične psihiatrije (Psichiatrie democratice) za reformo psihiatrije delovala tudi gibanja za pravice žensk (do splava in ločitve), legalizacijo in dekriminalizacijo manjše posesti drog.

V šestdesetih naj bi postala tudi skupnost tolerantnejša in naj bi, tudi zaradi razvoja in vere v medicino in farmacijo, lažje sprejemala povratnike iz zavodov. Mediji (Ramon in Giannichedda 1988) so in vedno imajo velik vpliv na zaznavanje ljudi z dolgotrajnimi stiskami. Kjer mediji poročajo o ljudeh z dolgotrajnimi stiskami, pozitivno, so uporabniki tudi bolj sprejeti vanjo, in obratno, kjer je medijska podoba duševnega bolnika slaba, ga definira kot nevarnega, je tudi skupnost manj tolerantna.

Same spremembe v družbi in novi pogledi na svet (npr. hipiji) same po sebi verjetno niso sprožili dezinstitucionalizacijo, so pa gotovo dezinstitucionalizacija in vrnitve ljudi iz zavodov v domače okolje, naredile skupnost tolerantnejšo.

Drugi val gibanj, ki so se borila za dezinstitucionalizacijo, so gotovo uporabniška gibanja v osemdesetih v Veliki Britaniji in drugod po svetu. Uporabniki, ki so bili večinoma ljudje z telesnimi ovirami in so imeli za seboj izkušnjo institucije, so zahtevali enake pravice kot ostali in ukrepe proti diskriminaciji (Morris 1993).

Tako antipsihiatrična gibanja iz šestdesetih kakor uporabniška gibanja od osemdesetih naprej so spodbujala dezinstitucionalizacijo, pritiskala na politike in zahtevali sistemske in zakonodajne spremembe. Hkrati pa so oboji preskušali z dezinstitucionalizacijo in vzpostavljanjem oskrbe v skupnosti in s tem pokazali, da je dezinstitucionalizacija možna in da ima dobre učinke na kakovost življenja ljudi, ki so pred tem več let živeli v institucijah.

Pogoste so tudi špekulacije, da naj bi bila oskrba v skupnosti cenejša od institucionalne in, da naj bi se politika odločila za transformacijo ustanov, da bi zmanjšala javne izdatke. Poleg tega so revne povojne razmere zahtevale cenejše javne storitve. Politika je bila v tistem času prepričana, da bi lahko bile storitve v skupnosti cenejše (več neformalne pomoči, več neplačanega dela žensk) (Scull 1977, 1984). Na sploh so študije pokazale, da so stroški oskrbe v skupnosti nižji od institucionalne oskrbe. Je pa za nekatere uporabnike, ki potrebujejo veliko oskrbe vedno oskrba v skupnosti dražja kot institucionalna (Goldberg 1991). Dobre in kakovostne storitve v skupnosti najverjetneje niso cenejše od institucionalnih, ampak prenesejo celotna sredstva, ki so namenjena institucijam v skupnost (Thornicroft in Bebbington 1989). Ramon (1985 v Flaker 1998: 175) trdi, da se politika ni odločila ali spodbudila dezinstitucionalizacijo, zaradi zmanjšanja stroškov, ampak je zaradi različnih pritiskov sprejela dezinstitucionalizacijo.

V zadnjem desetletju lahko med razloge za dezinstitucionalizacijo v Evropi prištejemo tudi pritisk Evropske unije na države članice ali pristopnice, da spoštujejo konvencijo in zaženejo dezinstitucionalizacijo. Evropska unija kot podpisnica konvencije o pravicah invalidov namreč ne sofinancira izgradnjo ali prenovo ustanov, hkrati pa tudi državam članicam in pristopnicam priporoča in nameni sredstva za dezinstitucionalizacijo. Nove države članice oziroma pristopnice kot so na primer Češka in Srbija, so zaradi tega tudi zagnale dezinstitucionalizacijo (MoLSA, 2009, Evropske smernice). Podobno namero je pokazala tudi Slovenija, ki je v svoj operativni program za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov, umestila dezinstitucionalizacijo (Operativni program za izvajanje Evropske kohezijske politike 2014-2020).

Na zagon stroja dezinstitucionalizacije so torej skozi zgodovino vplivali številni dejavniki. Država blaginje je po drugi svetovni vojni zagotovila drugačne načine korigiranja revščine. To je omogočilo tudi stroki, da začne razvijati nove poglede na duševno stisko in preizkuša tudi z bolj socialnimi načini zdravljenja. Sočasno z razvojem socialne psihiatrije, ki se je deloma premaknila iz bio-medicinskega pogleda na duševno stisko, so tudi ekonomske razmere polne zaposlenosti, zahtevale rehabilitacijo delovne sile. Socialna psihiatrija, politika odprtih vrat in rehabilitacija nekaterih ljudi z dolgotrajnimi stiskami so pokazali, da je možno delati z ljudmi z dolgotrajnimi stiskami tudi na drugačen način, izven zidov institucij.

Nekoliko spremenjen pogled na ljudi z dolgotrajnimi stiskami je zahteval tudi prevpraševanje ustreznosti bivalnih pogojev ljudi, ki so v njih živeli. Ustanove so bile v petdesetih večinoma v zelo slabih razmerah. Ne samo iz etičnih, ampak tudi ekonomskih vzvodov, so se v nekaterih državah odločili za razvoj oskrbe v skupnosti. Slabi pogoji v azilih so v šestdesetih sprožili tudi tako sociološko kot praktično kritiko totalnih ustanov. Takrat so se začela prva gibanja (antipsihiatrija, demokratična psihiatrija), ki so zahtevala in preizkušala z dezinstitucionalizacijo.

V osemdesetih je postal glas uporabnikov z kolektivnimi gibanji močnejši. Z razvojem teorije družbenega onesposabljanja so zahtevali popolnoma spremenjen pogled na uporabnike. Uporabniki so zahtevali drugačen pristop in drugačne metode dela z ljudmi z duševnimi stiskami, hkrati pa opozorili na neustreznost institucionalne oskrbe.

Vse bolj glasni uporabniki in njihove zahteve po enakih pravicah kot ostali ljudje, so privedli med drugim do sprejema Konvencije o pravicah ljudi z ovirami, ki je v zadnjih letih postala ena izmed ključnih platform Evropske unije pri spodbujanju razvoja oskrbe za ljudi s dolgotrajnimi stiskami.

Četudi ekonomičnost, ni bila nikoli glavni razlog za dezinstitucionalizacijo, so bili visoki stroški institucionalne oskrbe, tudi eden izmed povodov, da je politika začela o njej razmišljati. Prvič ob potrebah po prenovi azilov ob koncu petdesetih, pozneje pa tudi v sedemdesetih, ko je tudi socialna politika resneje začela razmišljati o oskrbi v skupnosti.

Razlogi za dezinstitucionalizacijo so torej etične, ekonomske, znanstvene in strokovne narave (Flaker 1998). Z etičnega vidika totalne ustanove niso primerne za dostojno življenje ljudi in robustno kršijo njihove pravice. Poleg znanstvenih in strokovnih dokazov, ki so pokazali na njihovo neustreznost, zapiranje ustanov zaprtega tipa narekujejo tudi mednarodnih dokumenti, ki govorijo o pravicah ljudi do osebnega dostojanstva in pravicah do samostojnega življenja v skupnosti.

Raziskovanje totalnih institucij je pokazal na njihovo neučinkovitost in škodljivost. Stroke in znanosti so pokazale, da institucije niso mehanizmi zdravljenja in rehabilitacije, ampak imajo večinoma ravno nasproten učinek na ljudi, ki v njih živijo. Stroka je s poskusi odpiranja vrat in skupnostne oskrbe pokazala na učinkovitost zunaj institucionalnih oblik oskrbe. Številni poskusi premika v skupnost so pokazali, da je možno zagotoviti boljšo oskrbo ljudem v skupnosti.

Institucije so se izkazale tudi za stroškovno neučinkovite. V prvi vrsti zahtevajo velike investicije v infrastrukturo, hkrati pa zato, ker ne zagotavljajo vključevanje in okrevanje ljudi, ohranjajo ljudi v odnosih odvisnosti zgolj od denarnih izdatkov države blaginje.

---

[1] Prvi italijanski poskus dezinstitucionalizacije v Gorici je temeljil ravno na ideji terapevtske skupnosti Maxwella Jonesa. Potem, ko so nekaj časa dosledno uveljavili načelo demokratičnega odločanja terapevtske skupnosti, je sama skupnost ta model presegla, saj so si stanovalci bolnišnice želeli preseliti se ven iz bolnišnice, nazaj med ljudi v skupnost.

[2] Psihotropna zdravila prinašajo velike dobičke farmacevtskim industrijam, ob tem da ni povsem jasno, kako ta delujejo in ali sploh imajo zdravilne učinke (Flaker 2012: 232 - 236,  Slatnar 2012, Read 2009). Uporabniki se pogosto pritožujejo nad negativnimi učinki zdravil in jih doživljajo kot podaljšek institucije v skupnosti (Lamovec 2007).   

Razlogi za kritiko totalnih ustanov

Totalne ustanove so doživele vrsto kritik – nekatere so etičnega značaja, druge pa so povsem praktične. Etična neustreznost totalnih ustanov se kaže v kršenju formalnih pravic, še bolj pa so značilnosti in delovanje totalnih ustanov v nasprotju s splošnimi etičnimi imperativi – bodisi glede ravnanja z ljudmi bodisi učinkov, ki jih imajo na družbeno telo. Praktične učinke so kritizirali na ravni posledic za varovance oz. stanovalce ustanov, na ravni škode, ki jo povzročijo pri strokovnem delu, še posebej pri spoznavanju ljudi in fenomenov, več kritik pa je bilo na račun ekonomskih učinkov institucij. 

Slika 1 Razlogi za kritiko totalnih ustanov

Totalne ustanove kršijo številne temeljne človekove pravice – predvsem pravico do svobode, do osebnega dostojanstva, zasebnosti in svobode gibanja (členi 3, 5, 9, 12 in 13 Splošne deklaracije o človekovih pravicah) (Generalna skupščina združenih narodov, 1948). Predvsem pa kršijo pravico do življenja v skupnosti, z in med drugimi ljudmi. Prav tako okrnijo možnosti majhnih vsakdanjih odločitev, kaj hočemo delati ali s kom si želimo biti. Ustanove vzpostavljajo prevlado enih ljudi nad drugimi in krepijo odvisnost uporabnikov od osebja, z velikim številom stanovalcev povečajo stigmo, ločevanje (segregacija) in izključevanje pa jih naredi tuje in deviantne za tiste zunaj. Vpeljejo pa tudi mehanizme, ki v današnji družbi niso sprejemljivi in jemljejo človeku dostojanstvo, to so mehanizmi: ločevanja, zapiranje, discipliniranje, poniževanje in omrtvičenja, v ekstremnih primerih, a ne redko, vpeljujejo tudi elemente mučenja.

Življenje v ustanovah je tudi nevarno in škodljivo – varovance socialno omrtvičijo, jim dajo deviantno identiteto, varovanci postanejo predmet mehanskih postopkov razčlovečenja, izključijo jih iz družine, socialnih in ekonomskih odnosov in vezi, prikrajšajo jih želja, upanja in prihodnosti. Pasivnost, pretrgane vezi, letargično okolje, pretirana uporaba zdravil in pomanjkanje življenjskih ciljev povzročijo institucionalno nevrozo – apatičnost, pomanjkanje pobude, izguba zanimanja za zunanji svet, podložnost (Barton, 1959) – kar lahko kulminira v radikalnem umiku, katatoniji.

Pravzaprav ustanove sprevržejo svoje deklarativne cilje zdravljenja, oskrbe, prevzgoje ali rehabilitacije. Duševne bolnišnice ne zdravijo, zapori ne prevzgajajo, domovi za stare ne ustvarjajo podpore za boljšo starost – ustanove dosežejo ravno nasprotno: ljudi onemogočajo, jih onesposobijo, v bolnišnicah ljudje pogosto še bolj zbolijo, v zaporih se naučijo obrti zločina, večinoma ustanove delujejo kot skladišča ljudi. Zapiranje in izolacija nista odgovor na človeške potrebe, sta družbena mehanizma izključevanja ljudi, ki motijo javni red in mir (Basaglia in Basaglia Ongaro, 1975; Flaker in Rafaelič, 2012). Še več, onemogočajo strokovnjakom, da bi zares pomagali ljudem – onemogočajo jim, da bi ljudi zares spoznali, da bi zvedeli, kako živijo v vsakdanjem okolju, saj jih iz njega odstranijo; onemogočajo, da bi stanovalce okrepili, da bi lahko obvladovali vsakdanje težave, institucionalno okolje pa je tudi gojišče raznih lažnih teorij o bolezni, prestopništvu, starosti ipd.; zdravila in psihoterapijo pogosto uporabljajo za pomirjanje in discipliniranje uporabnikov. Uporabniki se naučijo spretnosti, ki so potrebne v institucijah in so disfunkcionalne v resničnem življenju, pozabijo celo koristne spretnosti, ki so se jih naučili, preden so stopili v zavod.

Neuspeh deluje na osebje nespodbudno, segregacija in socialna izolacija spodbujata zanemarjanje in zlorabo. Sorodniki, sosedje, prijatelji, prostovoljci in drugi strokovnjaki skorajda nimajo dostopa do tega samozadostnega vesolja.

Ekonomsko so totalne ustanove kritizirali zaradi njihove potratnosti in pa možnosti za nepregledno poslovanje, nezadostno uporabo razpoložljivih sredstev za blaginjo uporabnikov, ali pa celo za povečane možnosti korupcije. V primerjavi z institucionalnim varstvo pa kaže, da je alternativna oskrba v skupnostni lahko bolj ekonomsko bolj učinkovita, najbrž ne zmanjša stroškov, gotovo pa izboljša kakovost storitev (Beecham et al., 2004; Knapp et al., 2011). Struktura stroškov se spremeni iz inertnih investicij, vzdrževanja nepremičnin in kapitalskih stroškov v stroške intenzivnega dela in naložb v socialno infrastrukturo skupnosti.

Citirana literatura

Barton, W.R. (1959) Institutional Neurosis. Bristol: John Wright & Sons.

Basaglia, F. in Basaglia Ongaro, F. (1975) Crimini di pace. V: Basaglia, F. in Basaglia Ongaro, F. (ur) Crimini di pace: Ricerche sugli intellettuali e sui tecnici come addetti all’oppressione. Milano: Baldini Castoldi Dalai.

Beecham, J., Hallam, A., Knapp, M., Carpenter, J., Cambridge, P., Forrester-Jones, R., Tate, A., Wooff, D. in Coolen-Schrijner, P. (2004) ‘Twelve years on: Service use and costs for people with mental health problems who left psychiatric hospital’.  Journal of Mental Health, 13 (4), 363–377.

Flaker, V. in Rafaelič, A. (2012) Walkout.  Dialogue in Praxis. 1–2 (1–2), 119–131, [Na spletu] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=19

Knapp, M., Beecham, J., McDaid, D., Matosevic, T., Smith, M. (2011) Review: The economic consequences of deinstitutionalisation of mental health services: lessons from a systematic review of European experience. Health & Social Care in the Community. 19 (2) 113–125.