Ker se značilnosti totalne ustanove pojavljajo tudi v skupnostnih
oblikah, je pomembno, da pojmujemo totalno ustanovo kot idealni tip, kot
abstraktno shemo. Goffman (1968: 17) ugotavlja, da je totalna ustanova idealni
tip in da imajo totalne ustanove skupne značilnosti, a »nobena ni značilna samo
zanje in nobene ne bomo našli v čisto vseh«. Totalna ustanova pa ni le
sociološka abstrakcija, idealni tip le kot pojem, lahko jo dejansko občutimo,
kako deluje na nas, ko vanjo vstopimo.[1]
Čeprav je abstraktna, je zelo resnična, totalna ustanova je otipljivo družbeno
dejstvo (Castel, 1989).
Totalne ustanove lahko označimo s pojmom Deleuzea in Guattarija (1980) kot abstrakten
stroj, ki se pojavlja v različnih oblikah v različnih zgodovinskih obdobjih in
različnih družbenih okoljih. Zgodovina konkretnih totalnih ustanov je zgodovina
ponovnega uresničevanja načrta, abstraktne sheme, sestavljanja stroja iz raznih
zgodovinskih materialov (moči) in sestavljanje raznih izrazov človeških usod.
Kot sestavek (assemblage) in stroj ima svoje dele ali komponente,
atribute ali učinke, pa tudi funkcijo in produkte (Flaker, 1998). Sestavljen je
iz: zaprtih prostorov, kolektivnega življenja, enotne reduktivne ideologije,
razcepa med osebjem in stanovalci, skrbniške in pazniške oblasti, procesiranja
ljudi in osrednjega načrta delovanja. Deluje tako, da totalizira, uničuje
gospodinjstva, homogenizira svojo snov, ustvarja umetne situacije in ureditve,
je neverbalna in kaznovalna in intenzivira izkušnjo. Njena funkcija in produkt
sta – na ravni gradiva, materij – zajem prebivalstva; na ravni izraza –
vzpostavitev para strokovnjakov in deviantov in moč izrekanja deviantnih
karier.
Z zapiranjem prostora
ustanove zajamejo ljudi popolnoma – totalno, življenje zajamejo v celoti, za vse
poskrbijo drugi. Prostor, ki ga ustvarimo na podlagi ene same ideje in s
kolektivnim življenjem, je homogen –
ustvarimo maso uniformiranih posameznikov, označenih z eno prevladujočo
značilnostjo (duševne bolezni, kaznivega dejanja). Formalna pravila in osrednji
načrt naredita prostor popolnoma protigospodinjski
– ni domačnosti, celo gospodinjstvo je delo posebnih služb. Odnosi so umetni in neizogibni – ljudje niso tam
zaradi prijateljstva, sorodstva, skupnih interesov. Čeprav je ideologija
pomemben del totalnih ustanov, pa življenje v njih urejajo predvsem neverbalna znamenja in pravila (prostor,
postopki, pogledi, sedežni red, oddelki, zdravila itd.). Doživljamo jih kot kaznovalne – življenje v njih temelji na
sistemu nagrad in kazni – dajanju ali odvzemanju privilegijev. Sama izkušnja
totalne ustanove pa je izrazita,
intenzivna – čeprav so za varovance »izguba časa«, se te izkušnje
spominjajo kot izrazite, intenzivne in pomembne.
Kot take opravljajo tri pomembne družbene funkcije. Njihova
funkcija je predvsem zajemati ljudi – ne samo kot skladišče rezervne delovne
sile (Scull, 1993), ampak tudi kot orodje ponovne prizemljitve,
reteritorializacije; preprečujejo ljudem, da bi se preprosto potikali okoli. So
osrednji del mreže nadzornega aparata, najbolj fizični instrument mikrofizike
oblasti. So nadvse instrumentalne v proizvodnji
(in razglašanju) deviantnih karier, so materialna podlaga izrekanja oblasti
– razsodba, diagnoza sta brez realne podlage, če ni prostora, kamor lahko
nekoga pošljemo (če še niste bili v norišnici, potem niste pravi norec).
Totalne ustanove so tudi podlaga za ustvarjanje strokovne oblasti – »če se ne bova dogovorila, vas pa pošljemo
not'« – ustvarijo dodaten primanjkljaj moči že tako nemočnih in pa lokalni,
takojšnji presežek oblasti skrbnikov.
Citirana literatura
Castel, R. (1989) ‘Institutions
totales et configurations ponctuelles’ V : Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph. Paris : Minuit.
Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux.
Paris: Minuit.
Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti:
Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: *cf.
Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday, New York (Pelican
edition 1968).
Scull, A. (1993) The Most Solitary
of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700–1900. New Haven: Yale
University Press.
[1] Njen
učinek občutimo povsem telesno: ne samo z zapovedano držo in gibanjem, začutimo
tudi njen vonj, duh ali celo smrad, ki je mešanica vonja urina, kuhinjskih
vonjav, močnih razkužil in znoja prežetega z vonjem zdravil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar