Totalne ustanove lahko razvrstimo na številne načine: po
njihovem namenu in funkciji, po deklarirani dejavnosti, ki jo opravljajo, po kategorijah
skupin varovancev, ki v njih živijo, po dolžini trajanja bivanja v ustanovi, po
velikosti in po tem ali so ljudje v njih prostovoljno ali pač ne. Kot bomo
videli, nobena od teh klasifikacij ni povsem jasna, uporabnost raznih
razvrstitev pa je tudi različna.
Vrste ustanov glede na namen in funkcijo
Goffman (1968: 16) razvrsti ustanove po njihovem družbenem namenu in funkciji na pet tipov ustanov: ustanove za tiste, ki ne morejo skrbeti zase in niso nevarni (domovi za slepe, stare, sirote, ipd.); ustanove za tiste, ki ne morejo skrbeti zase pa so, čeprav nehote, nevarni za skupnost (bolnišnice za tuberkulozne, gobavišča, duševne bolnišnice); ustanove za zavarovanje skupnosti pred nevarnostmi (zapori, koncentracijska taborišča, taborišča za vojne ujetnike, itn.); ustanove za izvajanje delovnih nalog (ladje, vojašnice, šole internatskega tipa, velika posestva) in ustanove za verski umik (samostane). Ta tipologija je konceptualno zanimiva, saj govori o funkciji in namenu, a ne preveč uporabna, še posebej ne za naše namene.[1]
Zgornjo tipologijo bi lahko zvedli na dva glavna namena –
ene ustanove so odlagališča
(parkirišča, skladišča) nepotrebne delovne sile, druga pa so prostori koncentracije delovne sile in drugih
virov (znanja, moči). Lahko jih torej delimo na produktivne[2]
in anti-produktivne – kar ponazarjajo usode varovancev ljudi – šola je, na
primer, ustanova, ki omogoča napredovanje, medtem ko socialne ustanove večinoma
pomenijo nazadovanje (Castel, 1976). Pri tem pa ne gre za dihotomijo, ampak za
dialektično kontinuiteto. Šolske ustanove, so , na primer, hkrati prostor
izobraževanja[3] (torej
ustvarjanja nove delovne sile) ustanove varovanja oz. varstvene ustanove, saj
je njihova funkcija, da so otroci čez dan, ko starši delajo, nekje spravljeni.
Tudi pri tovarnah, ki so očitno namenjene proizvodnji, lahko opazimo
značilnosti totalnih ustanov, njihova funkcija pa je prav tako ponovna
prizemljitev delovne sile ali delavstva, imajo pa tudi več zgoraj naštetih
elementov in učinkov, ki so morda bolj izrazite v ustanovah, ki so v prvi vrsti
odlagališča. Tudi v visoko intenzivnih delovnih totalnih ustanovah, kot so, na
primer, naftne platforme, pride do zasičenja, naveličanja in znakov
institucionalizma, ki jih povzroči kolektivno življenje in prikrajšanost stikov
z vsakdanjim okoljem.[4]
Glede na dejavnost in sektorje
Če je torej težko ustanove razvrščati po nekih splošnih
namenih, bi jih morda lahko razvrstili po njihovih specifičnih namenih. Ti
nameni so seveda deklarativni in kot vemo, jih spremljajo še drugi nameni,
včasih nasprotni deklarativnim, pa tudi vemo, da pogosto ustanove svojih
namenov ne dosegajo. Razvrstili bi jih torej lahko na bolnišnice, zapore,
vojašnice, šole, tovarne, socialne ustanove (včasih ubožnice), itn.; ki
zdravijo, kaznujejo (in rehabilitirajo), branijo, učijo, proizvajajo ali
zagotavljajo oskrbo. Ta delitev je precej jasna in vsem razumljiva. Nam pa malo
pove o sami naravi ustanov, ki so med seboj lahko – tudi če nosijo isti naziv –
po delovanju precej različne (npr. bolnišnice med seboj, še zlasti duševne in
somatske se precej razlikujejo – po režimu, trajanju hospitalizacije, itn.).
Za namen dezinstitucionalizacije je bolj uporabna podobna
delitev, ki upošteva sektorje (državne uprave). Ta klasifikacija nam sicer tudi
ne pove, kaj dosti o tem, kakšen je posamezen tip ustanove, pove pa nam o
načinu financiranja, upravljanja – torej o institucionalnem okolju institucije.
Govorimo torej o zdravstvenih, izobraževalnih, proizvodnih, vojaških,
pravosodnih in socialnih ustanovah. Pri tem seveda moramo upoštevati ne le, da
imajo prenekatere ustanove tudi funkcije drugih sektorjev (vse imajo tudi
socialno), temveč tudi, da včasih (pri socialnih ustanovah je to pravilo)
financirajo iz virov raznih sektorjev (npr. socialnega varstva, izobraževanja
in zdravstva).[5] Vedeti
pa moramo, da so nekatere ustanove v nekem sektorju pogosto bolj zaradi
zgodovinskih naključij, kot pa zaradi skladnosti svojega dela (deklarativnega
ali dejanskega). Pri nas to velja za vzgojne zavode, ki so v izobraževalnem
sektorju, v nekaterih državah so v socialnem, nekatere pa bi lahko bile v
pravosodnem.
Glede na kategorije varovancev
Klasifikacija po dejavnosti se deloma veže na klasifikacijo
glede na družbene skupine, ki so jim namenjene ustanove. Ta klasifikacija je videti
smiselna prav na področjih, s katerimi se ukvarjamo – torej pri ustanovah, ki
so namenjene oskrbi ali delu z ljudmi, ki so v negotovem položaju oz. t. i.
ranljivimi skupinami. Evropske smernice ločijo med ustanovami, ki so namenjene
otrokom, odraslim in starim – torej po starostnem oz. razvojnem, življenjskem
obdobju. Ta razvrstitev je smiselna, saj imajo tako razvrščene skupine svoje
posebne značilnosti – tako glede formalnih statusov kakor tudi glede nekaterih
temeljnih življenjskih in družbenih okoliščin.[6]
Zadeve se pri tej klasifikaciji zapletejo, ko starostnim
razredom priključimo še nalepke oz. kategorije, ki izhajajo iz predvidenih
primanjkljajev ljudi oz. iz obravnavnih modelov, ki veljajo za te nalepke. Na
področju, ki se ga v tej študiji lotevamo, lahko ločimo med naslednjimi
dominantnimi nalepkami: težave z duševnim zdravjem, motnje v duševnem razvoju,
senzorno in gibalno ovirani. Zmeda nastane na dveh toriščih – poimenovanju
ljudi in tipu institucij, ki so jim namenjene. Obstajajo namreč take
institucije, ki so namenjene več kategorijam ljudi, in take, ki so namenjene le
eni. Velik del stanovalcev socialnih ustanov ima tudi več nalepk hkrati in
živijo v različno poimenovanih ustanovah. Naslednji problem oziroma zmeda se
pojavi glede sorodnosti kategorij. Na eni strani nekateri združujejo duševno
manj razvitost oz. intelektualne ovire s težavami v duševnem zdravju v enotno
kategorijo duševne onesposobljenosti (mental disability), na drugi pa ljudi z
intelektualnimi ovirami skupaj z ljudmi, ki imajo telesne (senzorne in gibalne)
ovire, mestoma pa vse združijo v kategorijo ovir ali onesposobljenosti
(disability). Tako tudi Evropske smernice, ki mestoma te tri skupine ločujejo
in združujejo na vse tri opisane načine. Ločevanje ljudi z nalepko težav v
duševnem zdravju je smiselno po institucionalni plati, saj za njih obstajajo
posebne psihiatrične ustanove, pa tudi njihove kariere potekajo na specifičen
način.
Imamo pa tudi skupine, ki so mejne – bodisi zadevajo več
kategorij ali pa so na robu katere od njih. Taka kategorija je npr. »ljudje s
poškodbami glave«, ki bi jih lahko uvrstili v vse tri zgoraj naštete
kategorije. Potem so ljudje, ki imajo težave povezane z uživanjem alkohola,
drog oz. zasvojenostjo, ki sicer sodijo v kategorijo ljudi s težavami v
duševnem zdravju, a ne povsem. Mejna kategorija so tudi kronični (somatski)
bolniki, ki na nek način sodijo med telesno ovirane, a jih navadno ne štejemo
mednje, saj gre za drugačno kariero kot pri slednjih.
Pri otrocih se te nalepke nekako preslikajo, kar pomeni, da
imamo ob navadnih izobraževalnih ustanovah razne tipe ustanov za otroke. Tudi
tukaj manjka logična in konceptualna doslednost, ki bi si jo morda želeli.
Imamo sicer ustanove, ki so namenjene samo otrokom z intelektualnimi ovirami,
potem pa snop ustanov za otroke z drugačnimi težavami. V slednjih živijo bodisi
otroci, ki so socialno prikrajšani (materialno, čustveno) oz. so doma neurejene
razmere ali pa doma sploh nimajo (včasih sirotišnice), bodisi otroci, ki so v
navzkrižju z zakonom (otroški ekvivalent kaznilnic), pa tudi otroci s težavami
v vedenju in čustvovanju. Za slednje obstajajo tudi otroške psihiatrične
bolnišnice.
Pri starih te preslikave ni. Obstajajo samo splošne ustanove
za stare, v nekaterih pa so posebni oddelki za ljudi z demenco. Stari ljudi z
nalepkami, če so jih dobili pred starostjo, ostanejo pač v ustanovah, kjer so
že bili, če pa jih dobijo na starost, pa je stvar okoliščin, skorajda
naključij, ali jih bodo namestili v posebno ustanovo ali pa bodo v ustanovi, ki
je namenjena starim. Za ene je starost ključna značilnost, za druge naključna.
Citirana literatura
Castel,
R. (1976) L'ordre psychiatrique,Minuit,
Paris.
Goffman, E. (1961)
Asylums, Doubleday, New York (Pelican
edition 1968).
Ilič, I. (1980), Dole
škole. Beograd: BIGZ.
[1] Prve tri
kategorije tipologije uvedejo namreč kombinacijo oskrbe in varnosti, preostali
dve pa kot namen zapiranja oz. izolacije postavita delo, produkcijo in kontemplacijo.
Seveda gre za klasifikacijo uradnih, deklarativnih namenov. Če pogledamo v
zakulisje, nam postane jasno, da gre npr. tudi pri ne nevarnih za odlaganje
ljudi, ki motijo produkcijo, torej ogrožajo vsaj vrednote, če ne delitev dela.
Tudi stari, na primer, povzročajo motnje v delovnem ritmu in onemogočajo
industrijsko delitev dela, jih je treba torej odstraniti, ne le ker so grdi in
nesposobni, ampak ker onemogočajo zdravim in sposobnim, da bi se v miru in
redno posvetili svojem delu.
[2]
Samostani, še zlasti v preteklosti, niso bili le prostori za verski umik,
temveč tudi naprave predkapitalistične akumulacije presežne vrednosti, znanja
in možnost za deteritorializacijo iz sorodstvenih fevdalnih razmerij.
[3] Ilič
(1980) problematizira tudi to deklarirano funkcijo šol, saj pokaže, da se v
njih učenci naučijo malo in da so pogosto tudi prav v tej funkciji
kontra-produktivne.
[4] Goffman
(1968) piše tudi, na primer, o »tankeritisu« kot o psihotični motnji, ki jo
doživljajo ljudje na tankerjih.
[5]
Značilnost totalnih ustanov je namreč, da spravijo vse po eno streho. To
pogosto povzroča zmedo tako pri financerjih kot pri uporabnikih in tudi
netrasparentnost porabe sredstev iz ene in druge blagajne. Proces
dezinstitucionalizacije lahko tu prispeva bistveno večjo preglednost, saj je
mogoče v večji meri organizirati zagotavljanje storitev tako, da posamezne
storitve izvaja ali financira en sektor, druge pa drug. Nastanitev oz.
stanovanjsko oskrbo bo lahko zagotavljal stanovanjski ali socialni sektor,
socialno oskrbo socialni, zdravstveno varstvo zdravstveni, izobraževanje pa
izobraževalne organizacije.
[6] Še bolj
pa se razlikujejo, predvidevamo, po potrebnih odgovorih v skupnosti in samem
poteku dezinstitucionalizacije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar