Število stanovalcev v neki ustanovi je na eni strani način,
kako lahko smiselno ustanove in sploh namestitvene strukture razvrstimo, je pa
tudi ena izmed značilnosti, ki določa, ali je neka struktura totalna ustanova
ali ne oz. koliko so navzoče njene lastnosti.
Evropska ekspertna skupina in smernice namenoma ne
vključujejo v definicijo števila stanovalcev oziroma uporabnikov neke
strukture, prav tako ne zgradb oz. drugih arhitektonskih in prostorskih
značilnosti. Te so sicer pomembne in veliko prispevajo k temu, ali je neka
struktura totalna ustanova ali pa ni, a sicer majhne strukture in prostorsko
integrirane strukture vseeno lahko imajo zgoraj opisane ključne razlikovalne
značilnosti – v neki stanovanjski skupini so lahko stanovalci še vedno ločeni
od skupnosti, predvsem pa prisiljeni živeti skupaj, osebje odloča o njihovem
življenju in življenje v taki skupini lahko uravnavajo pravila, predvsem pa
osebje lahko (kar se pogosto dogaja) prezre in ne upošteva potreb in želja
stanovalcev. Ker se to prevečkrat dogaja in ker skupnostne strukture, ki naj bi
nadomestile totalne ustanove, pogosto prevzamejo veliko značilnosti
institucionalne kulture, so snovalci smernic poudarili pri definiranju ustanov
prav te razlikovalne značilnosti, ki so neodvisne od lokacije, prostorske
ureditve in števila. Trditev, da »število
ni pomembno«, moramo torej razumeti, da tudi če so oskrbne strukture majhne, se
v njih pojavijo značilnosti institucionalnega življenja. Manj je to trditev
možno razumeti tako, da bi si mislili, da bi lahko velike strukture delovale
kot strukture samostojnega življenja v skupnosti. Veliko število ljudi na enem
mestu, vedno terja vzpostavljanje pravil in regimentacijo skupine, ki skupaj živi
(Goffman, 1961), in posledično tudi izgubo zasebnosti in možnosti samostojnega
odločanja. [1]
Za raziskovalne, načrtovalne, pa tudi regulativne namene je
število dober kazalec institucionaliziranosti oziroma vodilo za ustvarjanje
novih služb. Mansell in sodelavci (2007)so, na primer, postavili mejo med
institucionalnimi in skupnostnimi službami pri tridesetih stanovalcih. Huber in
sodelavci (2009) so uvrstili Slovenijo na drugo mesto po
institucionaliziranosti dolgotrajne oskrbe, na prvem je bila Islandija. Vendar
gre na Islandiji za majhne enote, pretežno tipa stanovanjskih skupin, v
Sloveniji pa pretežno za velike zavode, s sto ali več stanovalci. Identično
mejo tridesetih stanovalcev, tokrat v regulativne namene, so postavili že v
osemdesetih na Danskem, ko so prepovedali novogradnje s kapacitetami nad 30
stanovalcev (Evropske smernice: 35). Na Švedskem pa so omejili število
individualnih stanovanjskih enot v eni stavbi, ki pa mora biti navadna
stanovanjska hiša ali blok, na šest (Evropske smernice: 25). Tudi same smernice
postavljajo standard, da v neki enoti ni več kot šest ljudi.
Za kriterij ali je neka struktura totalna ustanova lahko
postavimo število šestdesetih stanovalcev. To je sociometrični kriterij[2],
saj je to približno maksimum (optimalno število bi lahko postavili med 30 in
50), ki še omogoča, da imajo člani take skupnosti dnevne pomembne stike. Seveda
pa so tako številčne strukture, kljub realnim možnostim za notranjo
integracijo, prevelike za zunanjo integracijo, tako število je še vedno
število, ki ustvarja mejo med njimi in nami, pa tudi zmanjšuje možnosti za
samodeterminacijo pod mero, ki je standard zahodnih družb. To so še vedno
majhne ustanove ali v najboljšem primeru – glede na način delovanja – majhne
skupnosti. [3]
Evropske smernice postavijo vodilo, da naj bi oblike
kolektivne namestitve ali nastanitve ne presegajo števila šestih stanovalcev.
To je število, ki omogoča ob notranji integraciji tudi zunanjo in pa tudi
skupno življenje ob upoštevanju individualnih potreb in želja. To je tudi
standard naše civilizacije, saj večinoma skupine ljudi, ki skupaj živijo ne
presegajo takega števila (družine, pa tudi stanovanjske skupnosti študentov,
samskih ljudi, ki skupaj najamejo stanovanje).
Vmes med povsem majhnimi skupinami ljudi, ki živijo skupaj
in med majhnimi ustanovami ali skupnostmi obstaja interval, vmesna stopnja – s
6–20 stanovalci. Za tako številčne strukture lahko trdimo, da imajo več
možnosti domačnosti in individualizacije kot majhne institucije, hkrati pa manj
kot zaželene strukture in večje možnosti, da osebje začne ravnati gospodovalno,
da se postavijo pravila, ki so stanovalcem odtujena in da pride do vzorcev
skupnega življenja, ki so značilni za institucije.
Na drugem polu kot institucije se nahajajo oblike
samostojnega življenja, kjer ljudje živijo sami ali v paru (oskrbovana
stanovanja) ali v drugi družini. To seveda niso več institucije, čeprav bližina
ustanove, odvisnostni položaj stanovalcev, ki se krepi, če je izvajalec oskrbe
in stanodajalec ista organizacija, tudi dejavniki, ki lahko vpeljejo
institucionalne obrazce.
|
Število stanovalcev
|
Tip strukture
|
|
Nad 60
|
Zavod, institucija
|
|
20–60
|
Oskrbni, varovani dom, majna institucija ali skupnost
|
|
6–20
|
Bivalne enote, vmesne strukture
|
|
4–6
|
Stanovanjske skupine
|
|
1–3
|
Oskrbovana stanovanja, namestitev v drugi družini
|
Ko razpravljamo o dezinstitucionalizaciji, nam lahko ta
delitev pomaga pri postavljanju prioritet. V prvih fazah
dezinstitucionalizacije se bomo lotili razgradnje institucij, torej struktur, v
katerih živi več kot 60 stanovalcev.[4]
Pomembno pa je, da damo za preselitev ljudi iz zavodov ne uporabimo struktur,
ki so vmes, temveč da uporabimo strukture, ki dosegajo standarde samostojnosti
in integracije v skupnost – torej da institucij ne nadomeščamo z majhnimi
domovi ali pa bivalnimi enotami (kot smo to počeli pred desetimi leti.
Citirana literatura
Boissevain, J. in Mitchell J. C. (eds.) (1973), Network Analysis. Hague-Paris: Mouton.
European Expert Group on the Transition
from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to
Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained
transition from institutional care to family-based and community-based
alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental
health problems and older persons in Europe). Brussels. [Na spletu]
Dosegljivo na:
deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf
Goffman, E. (1961)
Asylums, Doubleday, New York (Pelican
edition 1968).
Gottlieb, B.H. (ed.) (1981), Social Networks and Social Support. Beverly Hills, Sage.
Huber,
M., Rodrigues, R., Hoffmann, F., Marin, B., Gasior, K. (2009), Fact and Figures on Long – Term Care: Europe
and North America. Vienna; European Centre.
Mansell J., Knapp M.,
Beadle-Brown J., and Beecham J. (2007) Deinstitutionalisation and community
living – outcomes and costs: report of a European Study. Volume 2: Main
Report. Canterbury: Tizard Centre,University of Kent.
[1] Hotel je
npr. taka struktura, v kateri živi veliko ljudi, pa je stopnja institucionalne
kulture, kot smo jo zgoraj opisali, precej majhna – odnos osebja je bistveno
drugačen, ljudje imajo veliko moč in možnost odločanja o svojem življenju,
želje gostov so pomembnejše od interesov ustanove (vsaj na prvi pogled). Pa
vendar, ko sem v neki diskusiji na Hrvaškem dopuščal, da bi lahko obstajale
ustanove, ki bi delovale kot hoteli, je ena od udeleženk temu nasprotovala,
navajajoč izkušnje z begunci in pregnanci med vojno na Hrvaškem. Rekla je,
namreč, da so jih naselili v hotele na jadranski obali. Sprav so bili zelo
zadovoljni, saj je bila kvaliteta namestitve vrhunska. Že po dveh ali treh
tednih so se začeli pritoževati, da nimajo dovolj zasebnosti, da nimajo kje
skuhati kave, kaj šele kaj drugega.
[2] Toliko
je namreč v povprečni človekovi mreži prijateljev in dobrih znancev (Boissevain
in Mitchell, 1973; Gottlieb, 1981).
[3] To
število pa je primerno za začasne skupnosti, kot so tabori ali kolonije, ali pa
za delovno in prostočasne skupine, saj je pogosto smisel dnevnih dejavnosti ali
delovnih struktur srečevanje večjega števila ljudi, delovni procesi pa tudi
pogosto zahtevajo večje število ljudi.
[4]
Vprašanja, ali se je na začetku smiselno lotiti prav največjih ali je morda
pametneje začeti z majhnimi, ki jih bomo lahko na hitro preoblikovali, se bomo
še lotili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar