Ko se lotevamo dezinstitucionalizacije oziroma prehoda od
institucionalnega varstva k skupnostni oskrbi, moramo vedeti, kaj so
institucije, saj moramo vedeti, kaj je tisto, kar moramo spremeniti, vedeti pa
moramo tudi to, česa se moramo izogibati pri ustvarjanju novih struktur v
skupnosti, da ne bodo spremembe jalove in da ne bomo ustvarjali le še več
istega.
Evropske smernice (str. 10, 25) ustanovo definirajo kot namestitveno oskrbo, v
kateri:
·
so
stanovalci izolirani od širše skupnosti in/ali prisiljeni živeti skupaj;
·
stanovalci
nimajo zadostnega nadzora nad svojim življenjem in nad odločitvami, ki vplivajo
nanje; in
·
zahteve
in interesi organizacije imajo navadno prednost pred posameznimi potrebami
stanovalcev.
S tako, kratko definicijo, smernice dajo kriterij, po
katerem lahko neko strukturo imamo za institucijo totalnega tipa. Vrlina te
definicije je, da je jedrnata, pa vseeno zajame najbolj bistvene značilnosti.
Sicer je za ustanove značilno tudi, da so v velikih stavbah (kasarniškega tipa)
in da v njih živi večje število ljudi, vendar smernice poudarjajo, da je
najbolj bistven razlikovalni kriterij, ki loči totalne ustanove prav institucionalna kultura[1],
ki jo te tri točke najbolj na kratko in jedrnato povzemajo.
Definicija smernic postavlja kriterije z vidika človekovih pravic in dostojanstva uporabnikov, njihove kakovosti življenja in zdravja, samostojnosti
in socialne vključenosti (Ekspertna
skupina, 2009: 9). Ekspertna skupina (2009: 9 po King, Raynes, in Tizard, 1971)
povzame značilnosti institucionalne kulture:
… institucionalna oskrba ločuje uporabnike, pri čemer so
zanjo značilni razčlovečenje (odvzem osebne lastnine, znakov in simbolov
individualnosti in človečnosti), stroga rutina (ustaljeni urniki za
bujenje, hranjenje in dejavnost ne glede na osebne želje ali potrebe), skupinska
obravnava (obravnava ljudi po skupinah brez zasebnosti ali individualnosti)
in socialna razdalja (simbol različnega statusa osebja in oskrbovancev).
Hkrati pa opozori še na »pasivno („institucionalizirano»)
vedenje« stanovalcev in, sklicujoč se na Goffmana, tudi na
institucionaliziranost osebja. Poudari pokroviteljsko (namesto dialoške) etike
oskrbe in opozori na pomen in, v nekaterih ustanovah prevlado, »zdravstvenega
(medicinskega[2])
modela«, ki »vzdržuje socialno razdaljo« in »omejuje človeka na njegovo
diagnozo«.
Definicija Evropskih smernic zadošča kot razlikovalna
definicija, ne zajema pa vseh značilnosti in determinant, ki jih moramo poznati
za raziskovanje, še bolj pa za spreminjanje totalnih ustanov oziroma za
izogibanje ustvarjanja novih struktur, ki bi spet uvajale institucionalno
kulturo. Te bomo na kratko našteli in opisali v nadaljevanju.
Citirana literatura
Directorate-General for Employment, Social Affairs and Equal
Opportunities (2009) Report of the Ad Hoc Expert Group on the
Transition from Institutional to Community-based Care, European Commission,
Brussels. [On line] Available at:
ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=4017&langId=en
European Expert Group on the Transition
from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to
Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained
transition from institutional care to family-based and community-based
alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental
health problems and older persons in Europe). Brussels. [Na spletu] Dosegljivo
na:
deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf
Ni komentarjev:
Objavite komentar