Razlogi za kritiko totalnih ustanov

Totalne ustanove so doživele vrsto kritik – nekatere so etičnega značaja, druge pa so povsem praktične. Etična neustreznost totalnih ustanov se kaže v kršenju formalnih pravic, še bolj pa so značilnosti in delovanje totalnih ustanov v nasprotju s splošnimi etičnimi imperativi – bodisi glede ravnanja z ljudmi bodisi učinkov, ki jih imajo na družbeno telo. Praktične učinke so kritizirali na ravni posledic za varovance oz. stanovalce ustanov, na ravni škode, ki jo povzročijo pri strokovnem delu, še posebej pri spoznavanju ljudi in fenomenov, več kritik pa je bilo na račun ekonomskih učinkov institucij. 

Slika 1 Razlogi za kritiko totalnih ustanov

Totalne ustanove kršijo številne temeljne človekove pravice – predvsem pravico do svobode, do osebnega dostojanstva, zasebnosti in svobode gibanja (členi 3, 5, 9, 12 in 13 Splošne deklaracije o človekovih pravicah) (Generalna skupščina združenih narodov, 1948). Predvsem pa kršijo pravico do življenja v skupnosti, z in med drugimi ljudmi. Prav tako okrnijo možnosti majhnih vsakdanjih odločitev, kaj hočemo delati ali s kom si želimo biti. Ustanove vzpostavljajo prevlado enih ljudi nad drugimi in krepijo odvisnost uporabnikov od osebja, z velikim številom stanovalcev povečajo stigmo, ločevanje (segregacija) in izključevanje pa jih naredi tuje in deviantne za tiste zunaj. Vpeljejo pa tudi mehanizme, ki v današnji družbi niso sprejemljivi in jemljejo človeku dostojanstvo, to so mehanizmi: ločevanja, zapiranje, discipliniranje, poniževanje in omrtvičenja, v ekstremnih primerih, a ne redko, vpeljujejo tudi elemente mučenja.

Življenje v ustanovah je tudi nevarno in škodljivo – varovance socialno omrtvičijo, jim dajo deviantno identiteto, varovanci postanejo predmet mehanskih postopkov razčlovečenja, izključijo jih iz družine, socialnih in ekonomskih odnosov in vezi, prikrajšajo jih želja, upanja in prihodnosti. Pasivnost, pretrgane vezi, letargično okolje, pretirana uporaba zdravil in pomanjkanje življenjskih ciljev povzročijo institucionalno nevrozo – apatičnost, pomanjkanje pobude, izguba zanimanja za zunanji svet, podložnost (Barton, 1959) – kar lahko kulminira v radikalnem umiku, katatoniji.

Pravzaprav ustanove sprevržejo svoje deklarativne cilje zdravljenja, oskrbe, prevzgoje ali rehabilitacije. Duševne bolnišnice ne zdravijo, zapori ne prevzgajajo, domovi za stare ne ustvarjajo podpore za boljšo starost – ustanove dosežejo ravno nasprotno: ljudi onemogočajo, jih onesposobijo, v bolnišnicah ljudje pogosto še bolj zbolijo, v zaporih se naučijo obrti zločina, večinoma ustanove delujejo kot skladišča ljudi. Zapiranje in izolacija nista odgovor na človeške potrebe, sta družbena mehanizma izključevanja ljudi, ki motijo javni red in mir (Basaglia in Basaglia Ongaro, 1975; Flaker in Rafaelič, 2012). Še več, onemogočajo strokovnjakom, da bi zares pomagali ljudem – onemogočajo jim, da bi ljudi zares spoznali, da bi zvedeli, kako živijo v vsakdanjem okolju, saj jih iz njega odstranijo; onemogočajo, da bi stanovalce okrepili, da bi lahko obvladovali vsakdanje težave, institucionalno okolje pa je tudi gojišče raznih lažnih teorij o bolezni, prestopništvu, starosti ipd.; zdravila in psihoterapijo pogosto uporabljajo za pomirjanje in discipliniranje uporabnikov. Uporabniki se naučijo spretnosti, ki so potrebne v institucijah in so disfunkcionalne v resničnem življenju, pozabijo celo koristne spretnosti, ki so se jih naučili, preden so stopili v zavod.

Neuspeh deluje na osebje nespodbudno, segregacija in socialna izolacija spodbujata zanemarjanje in zlorabo. Sorodniki, sosedje, prijatelji, prostovoljci in drugi strokovnjaki skorajda nimajo dostopa do tega samozadostnega vesolja.

Ekonomsko so totalne ustanove kritizirali zaradi njihove potratnosti in pa možnosti za nepregledno poslovanje, nezadostno uporabo razpoložljivih sredstev za blaginjo uporabnikov, ali pa celo za povečane možnosti korupcije. V primerjavi z institucionalnim varstvo pa kaže, da je alternativna oskrba v skupnostni lahko bolj ekonomsko bolj učinkovita, najbrž ne zmanjša stroškov, gotovo pa izboljša kakovost storitev (Beecham et al., 2004; Knapp et al., 2011). Struktura stroškov se spremeni iz inertnih investicij, vzdrževanja nepremičnin in kapitalskih stroškov v stroške intenzivnega dela in naložb v socialno infrastrukturo skupnosti.

Citirana literatura

Barton, W.R. (1959) Institutional Neurosis. Bristol: John Wright & Sons.

Basaglia, F. in Basaglia Ongaro, F. (1975) Crimini di pace. V: Basaglia, F. in Basaglia Ongaro, F. (ur) Crimini di pace: Ricerche sugli intellettuali e sui tecnici come addetti all’oppressione. Milano: Baldini Castoldi Dalai.

Beecham, J., Hallam, A., Knapp, M., Carpenter, J., Cambridge, P., Forrester-Jones, R., Tate, A., Wooff, D. in Coolen-Schrijner, P. (2004) ‘Twelve years on: Service use and costs for people with mental health problems who left psychiatric hospital’.  Journal of Mental Health, 13 (4), 363–377.

Flaker, V. in Rafaelič, A. (2012) Walkout.  Dialogue in Praxis. 1–2 (1–2), 119–131, [Na spletu] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=19

Knapp, M., Beecham, J., McDaid, D., Matosevic, T., Smith, M. (2011) Review: The economic consequences of deinstitutionalisation of mental health services: lessons from a systematic review of European experience. Health & Social Care in the Community. 19 (2) 113–125.