Institucionalizem v skupnosti

Še bolj pa je pomembno razlikovanje med institucionalnimi značilnosti pri službah, ki naj bi bile alternativa nameščanju v ustanove. Dnevni centri so, na primer, službe, ki naj bi preprečevale napotovanje v totalne ustanove oz. zagotovile prostor in dejavnosti za tiste, ki se iz ustanov vrnejo oz. preselijo. Značilnost, da človek v dnevnem centru preživi le del dneva, je značilnost, ki dnevne centre loči od totalnosti – izhodiščne značilnosti totalnih ustanov.  Pa vendar, ključne razlikovalne značilnosti, tisto, kar ene službe naredi institucije, druge pa resnične skupnostne službe, so ravno značilnosti, ki jih našteva definicija v Evropskih smernicah, pa tudi ali je dnevni center le prostor, kamor čez dan ljudi »parkiramo« in jih moramo nato krotiti, ali pa je prostor, v katerega ljudje prihajajo, da bi naredili kaj zase smiselnega in pomembnega oziroma da bi se srečevali in povezovali z drugimi ljudmi. Primerjava izkušenj s prakse na Švedskem in pri nas (Čorić, 2014)pokaže naslednje:

Tukaj so takšni centri organizirani kot odprta hiša, kjer ima vsak vstop, prisotnost pa se ne evidentira tako kot pri nas. S tem je vzdušje bolj sproščeno in tudi uporabniki se počutijo bolj varne in lahko bolj zaupajo socialnim delavcem, pa tudi sodelovanje je bolj produktivno. Sama sem bila lansko leto presenečena in pa šokirana, saj je [pri nas] večino mojega dela predstavljajo pisanje poročil, evidentiranje, kdo je prišel v center, koliko časa je ostal, zakaj je ostal.

Seveda so tukaj, v odprti hiši, za normalno delovanje prisotna pravila, vendar so le ta bolj bontonska in vzpostavljena za medsebojno spoštovanje (ne diskriminiraj, ne žali, ni nasilja…) in se jih vsi brez problema držijo in spoštujejo. Ko je prišlo do spora med dvema uporabnicama, so socialni delavci stali ob strani in počakali, da ga sami rešita, nato pa se z obema pogovorili. Kot so pokazali rezultati, so uporabniki pridobili tudi moč in znanje za samostojno reševanje sporov in tako lahko vzpostavljajo zaupen in enakovreden odnos.

V odprti hiši tedensko prirejajo koncerte in po navadi se jih udeleži kar lepo število ljudi. Hiša je ves teden odprta za vse ljudi do pete ure popoldne. Postrežejo si lahko s pecivi, sokovi, nameščeni so kavni avtomati, naročijo si lahko kosila, tako da se uporabniki polno udejstvujejo pri pripravi in pomoči, poleg tega pa ljudje raje prihajajo, se družijo in spijejo kavo. Dopoldan poteka po principu prijetne kavarne, v popoldanskem času pa so organizirane razne skupine, kot na primer skupina za samopomoč in podobno.

Uporabniki se odločajo sami zase, nihče jih ne sili v delavnice, kot je to praksa pri nas, nihče jih ne sili, da sploh pridejo. … Odnos med zaposlenimi in uporabniki je prijateljski, pisarne niso za zaprtimi vrati, zaposleni se večino časa družijo in klepetajo z uporabniki. … uporabnikom so na voljo ves čas, ne samo fiktivno, ko končajo z administrativnimi deli, ampak imajo uporabniki vedno prednost.

Zadeve, ki se tičejo uporabnikov rešujejo in diskutirajo skupaj in ne brez njihovega vedenja. Pri nas se pogosto dogaja, da socialne delavke v pisarni izven delovnih nalog diskutirajo o uporabniku in njegovih problemih, njemu pa kasneje tega ne omenijo ali želijo celo prikriti.

Zaposleni so tudi sproščeni in pokažejo lastne napake, saj se je motiti človeško in vsakomur kdaj spodleti. Mislim, da je to tudi dober način sodelovanja, saj je na nekakšen način bolj enakovreden, kot pri nas, ko je pogosto prisotno strahospoštovanje in je odnos zaposlenih podoben pomanjšani instituciji.

Zgornji opis dobro ponazarja razliko med dvema službama z istim namenom in splošnim okvirjem delovanja – ena upošteva skupnostno logiko in kulturo vsakdanjega življenja, druga prenos institucionalnih vzorcev in logike v skupnost. 

Vir: ĆORIĆ, T. (2014), Proces dezinstitucionalizacije: primer Švedske. diplomska naloga, Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana. Dostopno tudi na: http://www.nbn.si/URN:NBN:SI:FSD:DOC-BDI118.