Glede na prostovoljnost vstopa
Eno od možnih razvrščanj ustanov bi lahko bila po tem, ali
so ljudje v njih prostovoljno ali pa prisilno. Z vidika človekovih pravic in
svobode, človekove proste volje bi lahko imeli tako razlikovanje za pomembno.
In tudi je. Hkrati pa ni tako enostavno, kot bi lahko na prvi pogled sklepali.
Po formalni plati so zadeve precej jasne in obstaja dihotomija med tistimi, ki
se vsaj formalno prostovoljno odločijo živeti v totalni ustanovi in med
tistimi, ki so tam proti svoji volji oz. se je nekdo formalno odločil namesto
njih. Tako bi med prisilne ustanove lahko šteli zapore, koncentracijska
taborišča, ustanove za tujce, zaprte oddelke psihiatričnih bolnišnic in pa
socialnovarstvenih zavodov.
Glede na to, da za namestitev v neko ustanovo uporabljajo
poleg povsem jasnih institutov zapiranja, še druge formalne in neformalne
vzvode prisile in odločanja zoper voljo posameznika, bomo naleteli pri velikem
številu, če ne že pri večini, stanovalcev ustanov, na elemente prisile in
odločanja proti volji stanovalca. Tak vzvod je, na primer, odvzem poslovne
sposobnosti, ki je zadnja leta postal v Sloveniji en od pogostih načinov, kako
nekoga, ki noče v ustanovo, vanjo spraviti.
Še bolj nejasna situacija je v primerih, ko človeka
okoliščine prisilijo, da gre v dom oziroma celo zaprosi za sprejem v nek zavod.
Te okoliščine so navadno, prav pomanjkanje storitev v skupnosti, ki bi
omogočile, ljudem, ki potrebujejo tujo pomoč, da ostanejo doma, ali vsaj v
svojem domačem okolju. Tudi v samostanih, ki jih dandanes imamo za ustanove prostovoljnega
umika, lahko najdemo ljudi, ki so jih prisilile okoliščine, da so oblekli
meniško kuto (še bolj pa je nemogoče govoriti o povsem prosti volji samostan
zapustiti).
Tudi pri otrocih je situacija odločanja zapletena, saj
nimajo opravilne sposobnosti in lahko nekdo odloči namesto njih. Torej je kriterij prostovoljnega vstopa v
ustanovo zelo pomemben z vidika človekovih pravic, a zelo težko določljiv.
Govorili bi lahko kvečjemu o večji ali manjši stopnji prostovoljnosti ali celo
soglasnosti z namestitvijo v neko ustanovo. Pri tem je treba opozoriti še na
to, da prosta volja ni lastnost ustanov (jih torej ne moremo po njej
razvrščati), temveč ljudi, ki vanjo vstopajo ali se temu upirajo in možnosti,
ki mu za uresničevanje svoje volje zagotavlja neposredno okolje in ureditve
sistema. Ko je človek že v ustanovi, je njegova prosta volja, pa defaultu
okrnjena.[1]
Prostovoljnost torej ni atribut ustanove, temveč okoliščin vstopa vanjo in
težko same ustanove po tej značilnosti razvrščamo.
Glede na trajanje bivanja v ustanovi
Dolžina bivanja v neki ustanovi je gotovo ena od bistvenih
značilnosti – tako glede na učinek in posledice, ki jih ima na človeka, kakor
tudi na trdnost in trdost ustanove in potrebo po tem, da jih odpravimo.
Nekatere ustanove imajo lahko namreč veliko, močno izraženih značilnosti
totalnih ustanov, pa niso toliko usodne za ljudi, ki vanje vstopijo, saj jih
tudi kmalu zapustijo. To velja za veliko zdravstvenih ustanov, v katerih imajo
precej stroga pravila, jasno delitev na osebje in bolnike, enotno ideologijo
itn., a jih bolniki po nekaj dneh zapustijo.[2]
Na drugi strani pa imamo lahko relativno majhne enote za namestitev, denimo
stanovanjske skupine, v katerih pa ravno zaradi dolžine bivanja in posledično
podaljšane odvisnosti od strokovnjakov pride do upada avtonomije v celotnem
življenjskem svetu. Zato je trajanje lahko en izmed pomembnih indikatorjev
institucionaliziranosti posameznih struktur, oziroma vsaj opozorilo glede
grožnje institucionalizma.
Po trajanju bi lahko torej ločili med ustanovami za začasne
ali kratko trajne namestitve, prehodne in dolgotrajne namestitve. Prve naj bi
merili v dnevih ali tednih, druge v mesecih (v nekaterih primerih lahko tudi v
letu ali dveh), tretje pa v letih ali celo desetletjih. Pa vendar je lahko čas,
tudi v tem primeru, relativen. Za otroke in mlade ljudi je namestitev v neko
ustanovo praviloma vedno prehodna[3],
za stare ljudi manj – tudi če je čas bivanja v enih in drugih ustanovah
povprečno skorajda enak, pa so je za ene to prehod do drugih možnosti, za druge
pa končna postaja v življenju.[4]
V zdravstvu so kratke hospitalizacije namenjene zdravstvenim
posegom, v pravosodju (pridržanje in pripor) za namene preiskav, v socialnem
varstvu pa umiku iz nemogočih razmer, oddih (poznamo krizne namestitve, ki
praviloma ne potekajo v velikih ustanovah, v večjih zavodih pa začasne
namestitve, ki so največkrat namenjene predahu svojcev). Prehodne namestitve so
v zdravstvu večinoma v negovalnih bolnišnicah, v pravosodju poznamo prehodne
namestitve po odpustu iz zapora in so namenjene, da si bivši obsojenec
organizira novo življenje, v socialnem varstvu pa so prehodne namestitve
(navadno v manjših strukturah) namenjene ponovnem vzpostavljanju samostojnega
življenja, tudi preselitvam iz zavodov, v samih zavodih pa je takih namestitev
manj, pa vendar so možne, ko je potrebno neko prehodno obdobje za
rehabilitacijo, ponovno ustvarjanje socialnega okolja ali vzpostavljanje novih
življenjskih stilov (terapevtske skupnosti). V zdravstvu smo v zadnjih
desetletji, ne samo v psihiatriji, bili priča radikalnemu zmanjševanju trajanja
hospitalizacij. Za socialno varstvo pa to, vsaj za zdaj, ne velja. Socialne
ustanove so praviloma ustanove za dolgotrajno bivanje – medtem ko v zdravstvu
trajanje merimo v dnevih, na psihiatriji v tednih, pa v socialnih ustanovah v
letih. Ljudje seveda imajo včasih potrebo po umiku ali po predahu, pa tudi po
podaljšani rehabilitaciji ali nekaj daljšem času, da si uredijo življenje, a je
to potrebo moč zadovoljiti brez namestitve v institucijo, temveč – na eni
strani s kratkotrajnimi namestitvami v krizne centre (za žrtve nasilja, krizne
centre za otroke, sprejemališča, …) ali prehodne enote, ki pa morajo biti
integrirane v skupnost, da ne bi prišlo do institucionalizma in tudi zaradi
bolj učinkovitega ukvarjanja s krizno situacijo. Dolgotrajne namestitve ali
preselitve pa bi morale vedno biti take, da si človek lahko ustvari svoj dom.
Torej, ko govorimo o tipologiji ustanov v okviru razprave o
dezinstitucionalizaciji, morajo biti namestitve vedno skupnostnega značaja,
kratkotrajne ali pa morajo imeti potencial, da si človek ustvari nov dom.
Trajanje namestitev v totalnih ustanovah je lahko kriterij prioritet pri
preobrazbi ustanov v skupnostne službe.
[1] Spomnimo
se začudenja McMurphyja v Letu nad
kukavičjim gnezdom, ko zve, da je večina njegovih sotrpinov na oddelku tam
»prostovoljno«.
[2]
Povprečno trajanje hospitalizacije je bilo v Sloveniji leta 2012 8,04 dni
(NIJZ). V duševnih bolnišnicah pa je bilo v letu 2006 39,76 dni, kar nam govori
o tem, da so duševne bolnišnice glede trajanja namestitve bistveno različne od
drugih bolnišnic, lahko bi rekli, da je to pokazatelj, da so še vedno v večji
meri totalne ustanove, kot pa druge.
[3] Večina
stanovalcev mladinskih ustanov, se v ustanove ne vrne, nekateri pa »nadaljujejo
kariero« v ustanovah za odrasle. Izjema so nekateri zavodi za ljudi z nalepko
motnje v duševnem razvoju, ki so sicer bili ustanovljeni za otroke, potem pa so
podaljšali dobo bivanja tudi v odraslo dobo.
[4] Ta sicer
morda mine hitro, vsaj subjektivno, a ni prehodna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar