Nori na dezinstitucionalizacijo

Letos se je iztekel mandat direktorju Hrastovca - edini kandidat, ki je v svojem programu omenjal preobrazbo Hrastovca in dezinstitucionalizacijo, sploh ni prišel blizu tega položaja, saj njegovega programa niso podprli, ne svet zavoda, niti MDDSZ ("Kakšna dezinstitucionalizacija?!"). Pri nas tako sploh ni debate "dezinstitucionalizacija da ali ne", kaj šele o tem, kako bi proces zares izvedli. Namesto, da bi podprli pomembne spremembe v življenju več kot 20.000 ljudi, spodbujajo klientelizem. Namesto, da bi skrbeli za razvoj in spoštovanje človekovih pravic, skrbijo za porast stopnje korupcije v državi.

Poskusov začetka dezinstitucionalizacije v Sloveniji je bilo veliko - tabori v Hrastovcu, Odbor za družbeno zaščito norosti, Iz -hod, Meduza, Posvet o dezinstitucionalizaciji, ... Veliko je tudi posameznikov, ki si prizadevajo za boljše življenje ljudi z nalepkami. Poznam žensko, ki ji vsako leto ponudijo dve postelji v zavodu za njuna otroka in jih vsako leto znova zavrne. Kljub  temu, da je vedno tik pred tem, da pregori in  da ne dobi ustrezne podpore v skupnosti in kljub temu, da ni tega denarja za dezinstitucionalizacijo, ki ga ministrstvo obljublja že, od ne vem kdaj. Skrbijo jo, kaj bo z njima, ko umre, ali pa ko bo tako stara, da bodo tudi njo poslali v eno izmed hiralnic.

Večina zavodov v svojih letnih poročilih piše v  dolgoročnih ciljih o tem, da bodo usmerjali razvoj in skrb v skladu z Nacionalnim programom o socialnem varstvu za obdobje 2013 - 2020 – ta predvideva, da naj bi socialni zavodi do leta 2020 dve tretjini svojih kapacitet prestrukturirali v skupnostne službe. Ti isti zavodi prenavljajo zaprte oddelke in strehe, pleskajo stene ... Zgleda bolj, kot da se v tem roku 2013 - 2020 pripravljajo za tekmovanje "naj dom" in "najlepši stenski vzorec", o dezinstitucionalizaciji pa ni ne duha ne sluha.

In ravno, ko spet postajamo jezni, ker se v vseh teh letih ni nič spremenilo, je tu Posvet o dezinstitucionalizaciji, da pomiri naše živce. Medtem pa, ko mi prirejamo takšne in drugačne posvete ljudje ždijo na hodniku zaprtega oddelku – niso na naših posvetih. Niso pomembni. Pomemben je nek moški iz ministrstva, ki je ravno povedal par stavkov v mikrofon in mu ploskajo, zgolj zato, ker se je prikazal – kar je tudi res po svoje čudež in ploskanja vredno.

To, da edini program, ki je vseboval dezinstitucionalizacijo in preobrazbo Hrastovca, ni bil izbran, je kaplja čez rob. Tista kaplja, zaradi katere se vprašaš "Pa kje jaz živim?!"  in tista kaplja, ki ti pravi, da je zdaj čas, da res znorimo do konca. Skupaj in organizirano. Ker moramo postati nori, da lahko podremo zidove. Ker se nam mora popolnoma zmešati, da lahko nadaljujemo v boju za dezinstitucionalizacijo.

Najhujše kar se nam lahko zgodi je, da pristanemo na enem izmed zaprtih oddelkov – še dobro da so prenovljeni, nam ne bo tako hudo.

Katarina

Nam bodo poplave odnesle še to, kar imamo ali nanesle kaj novega?

Evropa govori o »domu za vse«. V Sloveniji, kljub številnim sklepom o dezinstitucionalizaciji, celo (za)obljubi o 250 ljudeh na leto manj v institucijah in več v skupnosti, govorimo o nujnosti izgradnje novih institucij. Kljub vse strožjim varčevalnim ukrepom. V zadnjih dneh lahko celo beremo o reinstitucionalizaciji.

Če je dom res tisti temeljni kamen za človekovo življenje, ki nam poteši tiste najbolj prvinske potrebe po varnosti in zaščiti, po osebnem prostoru in zasebnosti, pripadanju in vključevanju v skupnost…,  mu je vredno in nujno posvetiti več pozornosti države. Izvajalci socialnih idr. Storitev, v javnih službah ali zasebniki, se v večji ali manjši meri trudijo upoštevati te pravice. A koliko zares izhajajo iz posameznika, tistega, ki zares ve, kaj je tisto, kar najbolj potrebuje? Koliko lahko človek zares izbira med različnimi možnostmi  kje, s kom in kako bo živel?

Dom, pravica do samostojnega življenja, človekove pravice, spoštovanje posameznika in zagotavljanje njegovega dostojanstva, zasebnosti in intimnosti, posamezniku prilagojena storitev, dostopnost in oblikovanje storitev za vse… to so bile ključne besede nedavne mednarodne konference EASPD v Oslu. V Sloveniji pa…

V Evropi izvajalci socialnih storitev iščejo drug pogled na to, kako podpreti in aktivirati osebe z invalidnostjo; iščejo odgovore na vprašanje, kako v času ekonomske krize reševati (zadržati) sistem države blaginje in  v tem okviru operacionalizirati vladne programe , kako aktivirati avtoritete v posameznih državah na področju socialnega varstva. Seveda se vse bolj stopnjuje vpliv demografskih sprememb (staranja) in povečevanja ljudi pod pragom revščine (brezdomci…).

Zato  so pred vladami in izvajalci storitev novi izzivi, potrebe po novih strategijah, novih pristopih – kako delati drugače in ljudem omogočiti, da živijo tam, kjer hočejo živeti in tako, kot hočejo živeti.

V Sloveniji imamo novo Vlado in »staro« ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Si lahko obetamo novo politiko in nove pristope? Več denarja za nevladne organizacije, kakršna je tudi Zveza Sonček? Več razumevanja in posluha za koncesionarje, oz. večje razumevanje dejansko večjih stroškov zaradi težje oviranih uporabnikov v VDC-jih? Ali se ne bo nič spremenilo? Kaj potem? Kam bo šlo okoli 500 čakajočih na vključitev v VDC-je? Kaj bo z mladimi, ki kljub telesni oviranosti želijo in iščejo zaposlitev? Kaj bo z mladimi starši in njihovimi otroki, ki za spodbudnejši začetek življenja potrebujejo celovito zgodnjo obravnavo, pa že vrsto let čakamo na sistemsko rešitev – sprejem Zakona o zgodnji obravnavi? Kaj z odraslimi osebami s cerebralno paralizo, ki se jim mobilnost in zdravstveno stanje z leti vse bolj poslabšuje, storitve pa so jim vse težje dostopne? Zakonodaja na socialnem, zdravstvenem idr. področjih čaka… do kdaj?

Zaključujemo težko leto, polno težav, varčevalnih ukrepov, a kljub temu smo večino programov uspešno izpeljali.

Kako bo v prihodnjem letu – nam bodo poplave odplavile še to, kar imamo, ali nam bodo morda nanesle kaj več razumevanja in podpore države. Ali bomo morali, kot državljani na poplavnih območjih, večinoma poskrbeti sami zase?

Danijela Bratec

Stop Hrastovcu!

Sprevračanje številk kot tehnika reinstitucionalizacije

MDDSZ je v svojem odgovoru na očitke, da ustavlja dezinstitucionalizacijo, odgovorilo tudi s številkami: »Po njihovih podatkih je v okviru zagotavljanja institucionalnega varstva na področju duševnega zdravja zagotovljenih (in zasedenih) 2356 mest, v programe socialnega varstva, ki jih izvajajo nevladne organizacije, pa je bilo leta 2013 samo v stanovanjske skupine in dnevne centre vključenih 4581 uporabnikov.« Delo, 12. 11. 2014 (http://www.delo.si/arhiv/zapleti-pri-iskanju-direktorja-zavoda-hrastovec.html)

Nepoučeni lahko ploskajo in si lahko mislijo, da smo torej dezinstitucionalizacijo v dveh tretjinah že izvedli, poučeni pa se držijo za glavo ali pa se iz obupa smejejo. Vedo namreč, da je to daleč od resnice. V nevladnem sektorju je namreč okoli 250 mest v 54 stanovanjskih skupinah in 32 dnevnih centrov, ki jih dnevno obišče povprečno 278,2 uporabnikov, mesečno pa okoli 640 (podatki za 2012).

Od kod tak razkorak med dejanskimi števili in števili, ki jih navaja ministrstvo? Odgovor najdemo v naslednji tabeli, ki so jo nevladne organizacije predstavile pred kakšnim letom v Državnem svetu.[1]

Število 2012
Vseh uporabnikov	Uporabnikov pod 18 let	Uporabnikov na mesec (povprečno)	Uporab. Povpre/dan 2012 okt	Štev. ur vključenost i povprečno/  Mesec
STANOVANJSKE SKUPINE
330	0	240	226,8	1312,5
DNEVNI CENTRI
2671	0	640,8	278,2	765,5
SVETOVALNE PISARNE
1696	16	748,9	149,9	63,2
PROGRAMI TELEFONSKEGA SVETOVANJA
9399	938	2583	110,8	1,2
OSTALI PROGRAMI NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
371	0	149,7	10,8	42,3
SKUPAJ
5.068	16 +938	1.779	776,4	/

Število, ki ga MDDSZ navaja – 4581 uporabnikov za leto 2013, je sicer podobno številu, ki ga nevladne organizacije navajajo za leto 2012, uporabnikov, vseh služb, ki jih nevladne organizacije izvajajo.[2]  Torej ne gre le za stanovanjske skupine in dnevne centre. Tudi ne gre za kapacitete ampak za število opravljenih storitev na letni ravni. Tudi ne gre za celotno število ljudi, ki jih nevladne službe dosežejo, saj je veliko uporabnikov takih, ki uporablja vse storitve, ki jih naštejejo. 

Na podlagi zgornje tabele bi sicer lahko ugotavljali, da so kapacitete nevladnega sektorja take, kot smo jih zgoraj navedli. Lahko bi rekli, da so skupne kapacitete stanovanjskih skupin in dnevnih centrov nekje med 600 in 1000 uporabnikov. A je seštevati jabolka in hruške zelo nehvaležen posel.

Posameznih služb ne moremo obravnavati kot enakovredne (glej zadnji stolpec – povprečna vključenost) – to pa za zavodsko oskrbo velja še toliko bolj. Tu gre za več kot mešanje jabolk in hrušk. Primerjava, ki jo naredi ministrstvo, je bolj podobna primerjavi, ki bi jo lahko naredili med številom krav in piščancev in si mislili, da se nekdo, ki ima 50 krav in 100 piščancev, ukvarja predvsem s perutninarstvom.

Če bi ministrstvo, kaj takega objavilo 1. aprila, na dan norcev in prostovoljnega dela, bi rekli, da se norčuje. Tako pa gre za veliko dezinformacijo. Ali je to namenski »spin« (slov. potvarjanje) ali napaka neukega uradnika, ki ne pozna osnov statistike, pravzaprav ni pomembno. Ne glede na to, ali gre za sprevrženi PR ali za neznanje, je to slab znak, ne samo za dezinstitucionalizacijo, tudi za socialno varstvo in državo nasploh.

Lažno prikazovanje dejstev je problematično, saj uvaja neresničnost kot merilo stvarnosti in paranojo kot osnovni obrazec delovanja(glejblog Vlada strahu). Problematično pa je tudi v tem, da si lahko mislimo, da bo vlada porabila sredstva, ki so na voljo v evropskih skladih za vzdrževanje obstoječega in ne razvoj novega. Take intence so se namreč pokazale v razpravah o operacionalnemu programu porabe sredstev. Nevarnost je, da porabimo nova sredstva – ne za razvoj, temveč za financiranje programov, ki smo jih razvili v zadnjih 22 letih in ki ne zadoščajo in ki niso prispevali k temu, da bi bilo ljudi v ustanovah manj.

---

[1] Tanja Velkov, Ozara.

[2] Torej gre za zmanjševanje tovrstnih služb.

Jemanje svobode v odtenku lažne varnosti

»Vsak človek je zase svet.

Čuden , svetal in lep kot zvezde na nebu…« ( Tone Pavček).

Zgoraj napisane besede pesmi kličejo k razmisleku o dezinstitualizaciji, o pomenu življenja, izbire in zavedanja, da je vsak človek enovito, celovito bitje, vredno spoštovanja in ljubezni.

V današnjem svetu, ko je možnosti na tone, izbiramo na vsakem koraku in pri tem nemalokrat nerodno stopicamo skozi vsakdan. Sami odločamo o stvareh, ki so povsem preproste in nekaj, kar »pač je«.  Kaj bomo jedli in kdaj, kam bomo šli, kakšen dan si bomo ustvarili danes, itd.. Vsa ta vprašanja si postavljamo na vsakih par sekund, odgovore poiščemo sami  in potujemo naprej.  Samoumevno korakamo skozi dan.

Pa vendar….različni smo. Veliko ljudi ne more svoje želje, odgovore na zgornja vprašanja uresničiti. Zakaj? Ker živijo v institucijah, ki ne daje možnost takih izbir. Te vključujejo veliko vsega, a človškosti ne. Pod masko lažnive varnosti zagovarjajo človeško življenje. Svoboda se človeku, ki se znajde v takih institucijah grozovito zmanjša. Kot da bi ob vstopu pritisnil na gumb »minimiraj«, tako gre s to svobodo.  Sprašujem se, kako se človek počuti takrat. Ne predstavljam si, da bi se moja svoboda zmanjšala. Nenadoma. Ali postopoma. Vseeno je. Zmanjša se. Nekdo od »zgoraj« bi mi vneto govoril, da je to za moje dobro. Češ, že mora biti tako, saj sem v tu, kjer sem. V nekem zavodu. V meni bi goreče tlela želja, da sem aktivna, da sodelujem, prispevam, odločam o tem, kar sestavlja moje življenje. Le tako imam tisti občutek, da preprosto živim.

Nimam izkušenj z življenjem v taki instituciji. Kot študentka sem delala v posebnem zavodu Lukavci. Takrat sem spoznala ozadje takega doma, take institucije. Ljudje, ki so živeli v njej so le redko imeli možnost izbire. No, na delovni terapiji so lahko izbirali med  eno cigareto ali enim keksom. Moja naloga je bila, da sem jim po koncu dela na delovni terapiji razdelila tudi to dvoje. In bilo me je sram, ko so mi nadrejeni pojasnili pravila igre. Ena cigareta ali en keks. Zame je to bilo kot norčevanje. Seveda sem hitro porabila domske zaloge cigaret in keksov. Zakaj? Ker sem dala na mizo, da so si ljudje lahko vzeli tako cigareto kot tudi keks. Si predstavljate, da z vami tako ravnajo? Da imate možnost izbiranja med eni keksom ali eno cigareto.  Ampak šele takrat, ko končate z delom na delovni terapiji.  Kako banalno, bi morda dejali.  Vaša svoboda je strogo določena. In če ne boste poslušni, pridni in bi želeli narediti kaj »po svoje«, boste šli  v zaprto temno sobo, da se umirite. Da, takrat se je to dogajalo. Nekaj let nazaj je od tega. Vendar ta soba, ta prostor za »umiritev« še obstaja. Močno dvomim, da ga več ne uporabljajo. A vendar trdno upam, da se vse bolj zavedajo pomembnosti življenja stanovalcev, da krepijo njihovo moč pri izbiranju. Sem morda preveč naivna?

 Spoštujem slehernega človeka in vem, da ima vsak pravico do svojega življenja. Torej sem za dezinstitualizacijo. Podpiram tiste oblike, ki dajejo možnost ljudem, da odločajo o vsakdanjih stvareh, da se aktivno vključujejo v vse tisto, kar je del njihovega življenja. To je njihova pravica. Kdo smo, da si prilastimo vse tisto, kar nam ne pripada. Odločitve o življenju pripadajo vsakemu posamezniku (ne glede na diagnoze, ki jih tako radi postavljamo in nalepke, ki jih vneto lepimo, etiketiramo). Prosim, nehajmo slepiti drug drugega, da so taki domovi, zavodi namenjeni varnosti vsem tistim, ki so »drugačni«. Nehajmo uporabljati besedo varnost in raje priznajmo, kako močno institucije omejujejo svobodo, kako si prilastijo ljudi in manipulirajo v imenu »varnosti«. Naredimo korak k dezinstitualizaciji. Bodimo človeški.  Čas je. Zdaj. 

Posledice za prakso

V mesecu maju letos je MDDSZ s soorganizatorji organiziralo posvet o dezinstitucionalizaciji na katerega se sklicujete organizatorji tiskovne konference. Ta konferenca bi naj bila tudi podlaga in zaveza za sprožitev in podporo dezinstitucionalizaciji v Sloveniji.

Vsebinsko pa že konferenca ni odražala vsebine in nujno potrebnega razmisleka o dezinstitucionalizaciji. Kako delovati, kako razmišljati, kako sodelovati. Večina vabljenih gostov, ki so imeli svoje referate so predstavljali bolj zgodovino, postopke, ne pa razvoja, razmisleka o tem, kako različne službe, izvajalce, institucije, organizacije povezati in premakniti v dezinstitucionalizacijo. To pomeni, da v Sloveniji še vedno manjka dobra vsebinska podlaga, kaj sploh pomeni Dezinstitucionalizacija, kako skupaj sodelovati, kako delati v skupnosti.

Ko se pogovarjamo z različnimi izvajalci, si vsak različno predstavlja. Vsak posebni socialni zavod reče, da ima svojo strategijo in program dezinstitucionalizacije, ki so ga predstavili pristojnemu ministrstvu in ga je tudi potrdilo, torej gredo po pravi poti in delajo dezinstitucionalizacijo. Centri za socialno delo s koordinatorji obravnave v skupnosti prav tako vidijo svojo vlogo v procesu dezinstitucionalizacije pa na nevedni konferenci ni bilo razmisleka, kako konkretna naloga pomeni v procesu dezinstitucionalizacije, na zadnjem posvetu v mesecu oktobru, smo celo videli zaključke, ki govorijo o tem, da v določeni manjkajo psihiatri in da je potrebno urediti status psihoterapevtov. Niti ne o tem, da bi razvijali skupnostne službe, kjer bi vsi profili delali v skupnosti. Prav tako ni jasno, kako in kje se bodo študentje izobrazili, da bodo znali delati v skupnosti, kje bodo pridobili praktična znanja in praktične izkušnje, kje se bodo naučili uporabljati metode dela v skupnosti.

V vsej tej zgodbi pa je postala že prav utrjen praksa, da je vse manj pomembna vsebina, znanje, stroka, izkušnje, dobra praksa, dober program. V zadnjem času je mnogo bolj utrjena praksa, da je mnogo bolj pomembno, da je potrebno znanja, izkušnje, dober program izključiti, se v tem povezati, kako z različnimi dejavnostmi, manevri, povezovanjem doseči, da je potrebno podpreti ljudi, ki ne bodo kritični, ki bodo naredili čim manj sprememb. Poleg tega je v socialnem varstvu postala vse bolj utrjena praksa, da se direktorji javnih služb vedejo, kot da upravljajo s svojim lastnim podjetjem. Ko odhajajo, si namreč na svoje mesto postavljajo svoje naslednike, v zadnjem času delujejo tako, da pripravijo razmere in pogoje za to.

Če bomo hoteli zares speljati dezinstitucionalizacijo, se bomo najprej morali dogovoriti, da bomo začeli povsem drugače ravnati. Da se bomo vsakič odzvali in vzpostavili ničelno toleranco do izključevanj ljudi z znanjem, z dobrimi programi, s pogumom. Več se bomo morali začeti pogovarjati in razmišljati o skupni vsebini in ne parcialni razdrobljenosti, segmentiarnosti, izključevanju. Sprejeti bomo morali, da delo v skupnosti zahteva veliko dela, veliko strokovnega znanja, predvsem pa tudi drugačnih medčloveških odnosov. Manj izpodbijanja, obračanja stran, ampak več povezanosti, skupnega dela, razvijanja, bolj odprte komunikacije. Najbolj pomembno pa bo, da bomo predvsem morali bolj videli ljudi, ki živijo v institucijah, ki so zaprti, ki v sedanjem stanju ne vidijo možnosti, da se v prihodnosti v njihovem življenju lahko kaj spremeni, izboljša, da lahko načrtujejo, da bodo v prihodnosti lahko živeli tudi kje drugje, da bodo tudi v drugem okolju dobili pomoč in podporo, ki jo potrebujejo. Pri tem bomo pa morali narediti velik korak, ker se je v zadnjih letih dogajal ravno obraten razvoj, prevladovali so postopki, pravilno izpeljani, uradniška premoč, zapiranje v pisarne, prostore, ki so čim bolj stran od življenja ljudi.

Če bo vsebina dezinstitucionalizacije odraz posveta, ki je bil v maju letos, se bomo tukaj nekje ustavili, bo to le črka na papirju. Lepe besede, zgolj lepo zapisane na papirju in pospravljene v omarah.    

Netransparentnost poslovanja – značilnost totalnih ustanov

Korupcija in netransparentnost poslovanja sta notorni značilnosti totalnih ustanov. Ker delujejo kot zaprt sistem, v katerem se različne funkcije združujejo v eno delovanje – v totalnih ustanovah se mešajo funkcije stanovanja, prehranjevanje, higiene, oskrbe, osebne pomoči in podpore, gradnje, pranja, zdravstva, itn. – je njihovo delovanje nepregledno. Hkrati so močno vpete lokalno politično ekonomijo, pogosto kot molzne krave za krajevne veljake. Prebivalci takih ustanov pa nimajo dovolj družbene moči, da bi lahko glede zlorab in posledične prikrajšanost pri komerkoli protestirali.

Sedanji direktor Hrastovca je bil v začetku svojega delovanja izredno uspešen prav v boju proti tem pojavom in je upravičeno razglašal, da je dezinstitucionalizacija način, kako se zoperstaviti takim pojavom, predvsem pa kako usmeriti sredstva, ki so na voljo, za blagostanje uporabnikov in ne tistih, ki bi si želeli na njihov račun neupravičeno zaslužiti. Kot kaže, je tudi tukaj nastal obrat.

Kritike so se pojavile, ne po naključju, v obdobju pred potekom mandata direktorja. Upravičeno jih lahko štejemo kot način upora z namenom, da bi izvolili drugo vodstvo. So sredstvo, pa tudi cilj. So del mikro-političnega boja. Tudi zdaj, ko o tem govorimo. Nekateri očitke razumejo kot zgolj blatenje nasprotnika z namenom diskvalifikacije, drugi kot nujna opozorila, da se, kaj takega ne bi ponavljalo.

Nabor očitkov vodstvu zavoda je precej širok in na njemu najdemo neizpodbitna dejstva, ki kažejo, da je nekaj narobe, pa tudi domneve, nekatere morda povsem zgrešene (a tudi te kažejo, da vodstvo deluje premalo pregledno v smislu, da jih ni dovolj dobro pojasnilo članom kolektiva).

Dejstvo je, na primer, da je direktor Hrastovca najel svojega sina kot enega od hišnih zdravnikov in bojda za veliko višji honorar, kot pa je to bilo doslej v navadi. Po treh letih (!) je svet šele zdaj o temu razpravljal in sin pa pogodbo odpovedal.

Dejstvo je tudi, da so nekateri člani vodstva zavoda obnavljali ali gradili svoje hiše v istem času, ko so potekala gradbena dela v zavodu, z istimi izvajalci. Ni preverjeno, ali so za to bili plačani posebej, ali ne, in tudi če so bili, je tako početje skrajno »nehigienično« in problematično.

Drugi resni očitki so: nakupovanje domnevno nepotrebne in neuporabljene opreme, uporaba sredstev zavoda za zasebne namene, nepregledno, nekonsistentno in krivično razvrščanje v plačilne razrede (varčevanje na račun delavskih pravic), zaposlovanje preko (sorodniških) vez in poznanstev, itn.

Če ti očitki držijo, so bili oškodovani, sicer posredno, predvsem stanovalci. Najbolj pa nas zmoti očitek, da so nekateri delavci zlorabili svoj položaj in odtujevali denar neposredno od stanovalcev (njihovih že tako ubornih žepnin). Ta očitek ni usmerjen proti vodstvu. Vodstvu lahko očitamo predvsem to, da tega ni preprečilo in bolj ostro reagiralo. Sporočilo bi moralo biti jasno, da kaj takega ni moč tolerirati.

Lahko si mislimo, da so taki očitki del folklore, ki je pogosta v zavodih, nagajanja vodstvu, manever, da ga ne bi ponovno izvolili. Morda tudi tako je. Boj proti korupciji tudi ne bi smel postati lov na čarovnice – če se nekoga hočeš znebiti, ga diskvalificirati, ga preprosto ovadiš za korupcijo. To je nevarna igra, ki nas lahko stane dveh vrednih stvari – demokracije in solidarnosti.[1] Na drugi strani pa je treba indice, še zlasti če niso zgolj natolcevanja, jemati resno.

Kot nam je znano, so »žvižgači« pristojne organe opozorili. Med njimi tudi pristojno ministrstvo. Odziva, takega ali drugačnega, za zdaj še ni bilo. To samo po sebi ni nič narobe. Pravica včasih rabi čas. In je prav tako. Bolje, da organi vse natančno preiščejo in dejansko ugotovijo,kaj se je dogajalo. V tem je njihova moč in pristojnost.

Problem je, da preiskava sovpada z začetki sistemske dezinstitucionalizacije in izborom direktorja v tej konkretni ustanovi. Zato je treba o tem javno govoriti.

Skupnostne službe niso imune za korupcijo in nepreglednost poslovanja. Dezinstitucionalizacija pa vseeno zaradi manjših koncentracij sredstev, večjega vpliva uporabnikov in ker so skupnostne službe bolj na očeh, bistveno zmanjšuje tveganja korupcije in naredi poslovanje bolj transparentno.

Očitki, ki smo jih navedli zgoraj, pa so težka hipoteka za zavod, ko naj bi storil korak naprej, hkrati pa mečejo zelo neugodno luč na izbor nove direktorice. Če očitki držijo, je izbor problematičen, saj je bila do zdaj pomočnica direktorja in je vsaj objektivno odgovorna za domnevne prekrške in prestope. Še več, izbor v takih okoliščinah, vzbuja sum, da je bila motivacija za njen izbor morda prav prikrivanje nepravilnosti. Če pa očitki ne držijo in če bi bila kandidatka res najboljša izbira, pa bi bilo najbolj modro počakati, da pristojni organi opravijo svoje delo in se izbor opravi brez madežev, saj tako Hrastovec kot dezinstitucionalizacija potrebujeta čisti začetek.

---

[1] Velja pa tudi nasprotno – korupcija namreč najeda ravno ti dve vrednoti.