Ko
sem izvedela, da Vito kandidira za direktorja SVZ Hrastovec, sem pomislila:
Seveda, končno! Po toliko že opravljenih korakih v smeri
dezinstitucionalizacije, je to edini logični naslednji korak za Vita, prežetega
z znanjem, idejo, vizijo, voljo, neizmerno naklonjenostjo spremembam in brez
dvoma sposobnostjo, da zadano izpelje. Slediti vsem zastavljenim usmeritvam razvoja socialnega varstva, bi
nedvomno terjalo od članov sveta zavoda, ki so tokrat odločali, o tem komu bodo
zaupali, da spelje tako zahtevno – organizacijsko in strokovno – nalogo, da
le-to zaupajo Vitu, katerega vizija predvideva konkretne, potrebne akcije za
uresničevanje dezinstitucionalizacije. Iz tega je izhajalo upanje, pričakovanje
vesti o potrditvi Vitove kandidature.
Odločitev
sveta zavoda, kakršna je pač bila tokrat, pa ne predstavlja le zavrnitve Vita,
pač pa zavrnitev reorganizacije SVZ Hrastovec in posledično nujno potrebnega
razvoja skupnostnih oblik pomoči v Sloveniji. S takšnim načinom izbiranja
vodstev socialno varstvenih zavodov po Sloveniji, se ustvarjajo pogoji za
ohranjanje sistema socialnega varstva, brez pravih odgovorov na potrebe ljudi.
Ko
sem leta 1997, diplomirala s temo o timskem delu v multidisciplinarnih skupnostnih
timih, sem v nalogi prepoznala praktično vrednost, in res je takrat skupnostnim
službam in uporabnikom, kazalo bolje kot danes.
Med
leti 2000 in 2005 sem sodelovala pri projektu Neposredno načrtovanje in
financiranje socialno varstvenih storitev za ljudi z dolgotrajnimi težavami v
duševnem zdravju. Naše delo in spremembe, ki so se obetale za ljudi, ki
potrebujejo dolgotrajno oskrbo, sem doživljala kot nekaj pomembnega,
vzpodbudnega, nekaj kar vodi k pravim odgovorom. Projekt se je končal z veliko
narejenega, napisanega, predlaganega, a danes se mi zdi kot eden od poskusov,
brez želenih učinkov, brez dejanskih rezultatov. Zaključki projekta naj bi služili za snovanje
Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Osnutek je bil
v naslednjih letih sicer pripravljen, večkrat spremenjen, nikoli sprejet… Kar
je potrdila in vedno znova potrjuje stroka in potrjujejo uporabniki, kot res
potrebno, se brez spremembe zakonodaje žal ne more zgoditi.
Dolgotrajna
oskrba, ki naj bi zaživel v Sloveniji, in naj bi končno utemeljila skupnostne
storitve, individualizirano oskrbo, zajezila to prisvojeno si moč institucij
pri nas, je le koncept na papirju.
Moja
naklonjenost skupnostnim oblikam pomoči izhaja tudi neposredno iz prakse, iz
dela tako z uporabniki, ki živijo v instituciji in uporabniki, ki živijo doma.
In ena bistvena, očitno izstopajoča razlika je med njimi. Večina tistih, ki so
zapustili svoj dom, ne vsi, večina pa, zaradi te svoje odločitve, ali še pogosteje, odločitve svojcev, doživlja
selitev v institucijo kot izgubo in zato trpijo. Še tako lepa soba v zavodu,
prijazno osebje, bogat program, dobra hrana, nič ne more nadomestiti doma.
Ko
se v družini zgodi, da eden od družinskih članov pride v situacijo, da sam ne
more poskrbeti zase in potrebuje vsakodnevno pomoč pri npr. vstajanju,
oblačenju, spremstvo pri opravljanju obveznosti izven doma, pomoč pri
nakupovanju, kuhanju, skrbi za dom…takrat ne le ta oseba, ampak vsi družinski
člani in ostali v ožji socialni mreži, potrebujejo ažurno podporo, informacije
in potrebam odgovarjajočo praktično pomoč.
A ob preskromnih in predragih skupnostnih storitvah, ter z lastnimi
obveznostmi obremenjenimi bližnjimi, ljudem ne preostane kaj drugega, kot da sprejmejo
ponujeno mesto v zavodu.
Z
razliko od institucionalne, uniformirane oskrbe, skupnostne službe pri
organizaciji pomoči oz. oskrbe izhajajo iz individualnih potreb in s pomočjo
novih metod dela, odvzeto moč, odgovornost, aktivnost v procesu načrtovanja in
izvajanja pomoči ali oskrbe, vračajo uporabnikom.
Torej
dezinstitucionalizacija, ki z razvijanjem raznolikih, dostopnih in časovno
dovolj obsežnih skupnostnih služb omogoča ljudem, da so deležni potrebne pomoči
doma ali v manjših enotah bivanja, je nujna, bistvena usmeritev. Ko pa se za
konkretno delo v tej smeri hoče angažirati nekdo, ki to resno misli, tisti, ki
imajo možnost to podpreti, le-tega ne storijo. Gotovo bi bilo drugače, če bi
odločali z odgovornostjo, ki nalogi pritiče.
Teh
nekaj vrstic sem napisala, ker mi ni vseeno, kljub temu, da se ne nadejam, da
bi imele kaj teže, kaj moči, prispevati k premiku, kot socialna delavka, katere
izkušnje terjajo, da izrazim podporo dezinstitucionalizaciji.
Če
strnem s poudarki: dogodek je nas, podpornike dezinstitucionalizacije, resda razočaral,
razjezil, potisnil spet nekoliko nazaj, mogoče se počutimo nemočne, tudi
ogoljufane ob vseh obljubah...vendar, nikakor nas ni zaustavil, še bomo
poskušali in iskali poti, kot že večkrat v zadnjih letih. Po toliko
začetkih...zopet začetek.
Darja
Ni komentarjev:
Objavite komentar