Letos se je iztekel mandat direktorju Hrastovca - edini
kandidat, ki je v svojem programu omenjal preobrazbo Hrastovca in
dezinstitucionalizacijo, sploh ni prišel blizu tega položaja, saj njegovega
programa niso podprli, ne svet zavoda, niti MDDSZ ("Kakšna
dezinstitucionalizacija?!"). Pri nas tako sploh ni debate
"dezinstitucionalizacija da ali ne", kaj šele o tem, kako bi proces
zares izvedli. Namesto, da bi podprli pomembne spremembe v življenju več kot 20.000
ljudi, spodbujajo klientelizem. Namesto, da bi skrbeli za razvoj in spoštovanje
človekovih pravic, skrbijo za porast stopnje korupcije v državi.
Poskusov začetka dezinstitucionalizacije v Sloveniji je bilo
veliko - tabori v Hrastovcu, Odbor za družbeno zaščito norosti, Iz -hod, Meduza,
Posvet o dezinstitucionalizaciji, ... Veliko je tudi posameznikov, ki si
prizadevajo za boljše življenje ljudi z nalepkami. Poznam žensko, ki ji vsako
leto ponudijo dve postelji v zavodu za njuna otroka in jih vsako leto znova
zavrne. Kljub temu, da je vedno tik pred
tem, da pregori in da ne dobi ustrezne
podpore v skupnosti in kljub temu, da ni tega denarja za
dezinstitucionalizacijo, ki ga ministrstvo obljublja že, od ne vem kdaj.
Skrbijo jo, kaj bo z njima, ko umre, ali pa ko bo tako stara, da bodo tudi njo
poslali v eno izmed hiralnic.
Večina zavodov v svojih letnih poročilih piše v dolgoročnih ciljih o tem, da bodo usmerjali
razvoj in skrb v skladu z Nacionalnim programom o socialnem varstvu za obdobje
2013 - 2020 – ta predvideva, da naj bi socialni zavodi do leta 2020 dve
tretjini svojih kapacitet prestrukturirali v skupnostne službe. Ti isti zavodi
prenavljajo zaprte oddelke in strehe, pleskajo stene ... Zgleda bolj, kot da se
v tem roku 2013 - 2020 pripravljajo za tekmovanje "naj dom" in
"najlepši stenski vzorec", o dezinstitucionalizaciji pa ni ne duha ne
sluha.
In ravno, ko spet postajamo jezni, ker se v vseh teh letih
ni nič spremenilo, je tu Posvet o dezinstitucionalizaciji, da pomiri naše
živce. Medtem pa, ko mi prirejamo takšne in drugačne posvete ljudje ždijo na
hodniku zaprtega oddelku – niso na naših posvetih. Niso pomembni. Pomemben je
nek moški iz ministrstva, ki je ravno povedal par stavkov v mikrofon in mu
ploskajo, zgolj zato, ker se je prikazal – kar je tudi res po svoje čudež in
ploskanja vredno.
To, da edini program, ki je vseboval dezinstitucionalizacijo
in preobrazbo Hrastovca, ni bil izbran, je kaplja čez rob. Tista kaplja, zaradi
katere se vprašaš "Pa kje jaz živim?!" in tista kaplja, ki ti pravi, da je zdaj čas,
da res znorimo do konca. Skupaj in organizirano. Ker moramo postati nori, da
lahko podremo zidove. Ker se nam mora popolnoma zmešati, da lahko nadaljujemo v
boju za dezinstitucionalizacijo.
Najhujše kar se nam lahko zgodi je, da pristanemo na enem
izmed zaprtih oddelkov – še dobro da so prenovljeni, nam ne bo tako hudo.
Katarina
Ni komentarjev:
Objavite komentar